MURCOF

Utopia

Leaf Label, 2004

Ko je mehiški producent Fernando Corona – bolj znan kot Murcof – pred dobrima dvema letoma izdal avtorski prvenec Martes, je v hipu postal neprekosljiva klasika še neodkritega žanra, ki s svežino in samosvojo držo ni imela dostojnega tekmeca v svetu popularne glasbe. Vem, da so to »hude« besede za mladeniča na začetku ustvarjalne poti, ki komajda išče izrazni in manevrski prostor, a njegov elektronski rez v polju nove klasike, minimalizma in konkretne godbe, ki je povsem zakril mejo, ki loči organsko od sintetike, ter uporabljenemu viru nadel nov obraz, se je povsem oddaljil od sodobnih elektronskih glasbenih trendov. Otoška založba je bila najbrž presrečna, saj je v hipu postal najbolj iskana in prodajana entiteta njihove blagovne znamke, njegovo vzorčenje, rezanje in mutiranje domače kolekcije sodobnih klasičnih umetnikov, kot sta Henryk Gorecki in Arvo Part, pa se je v svetu mikrohousa in ambienta znašlo tako dobro, kot da bi to razvijal že leta in leta. Največja moč albuma se najbrž skriva prav v medigri razlomljenega ritma in orkestracije, ki se ponaša z bogato ter skrbno in natančno sestavljenimi aranžmaji, tišina med prehodi in nenehno ustvarjanje napetosti pa imata prav takšno težo kot različne dinamike, redni klimaksi in mnoštvo malih, komajda slišnih podrobnosti, ki podobo spreminjajo z vsakim novim premikom. Originalni pečat plošče Martes bo torej Murcof kar težko nadgradil, a zagotovo ima v rokavu še precej skritih adutov, kar je nenazadnje potrdil z dvema vinilnima singloma v omejeni nakladi, Ulysses in Ultimatum, ki že napovedujeta izid njegove druge plošče za konec letošnjega leta. Omenjana singla, ki zastavljeno obliko potiskata še globlje v avanturistično in večplastno elektroakustično popotovanje epske dolžine ter prvič resneje razširita zanimanje tudi na izrabo pravih, obdelanih glasbil, ki v veliki meri nadomestijo semple, sta se znašla tudi na kompilaciji Utopia, ki pa sploh ni pravoverna nova plošča, ampak zbirka remiksanih zarezov, ki v precep zajame predvsem Coronov prvenec, zagrešila pa jih je lepa količina z vseh vetrov zbranih soborcev. A remiksološki albumi so vedno problematični, saj nikoli zares ne veš, kaj lahko pričakuješ – lahko te preseneti nadgradnja in v povsem drugačne »vode« zasidran material, ki se distancira od originalnega izvajalca in poudari nekaj povsem novega in še neslišanega, »zgodba« pa lahko »zavije« tudi v povsem nasprotno smer ter zveni kot izpeta zbirka pomanjkanja zamisli in pretiranega spoštovanja. Kolekcijo Utopia bi raje »nagnil« v prvi pol, saj v večini primerov dosega prav zavidljive rezultate, ustvarjalci, kot so Icarus, Colleen, Jan Jelinek, Sutekh, Fax in Helge Sten alias Deathprod, pa se ne ustrašijo izziva ter k remiksu pristopijo na povsem različne načine. Jan Jelinek in njegov pogled na kos Maiz je prav neverjetna in nalezljiva mešanica fragmentov, ki išče stične točke med violinskim lagodjem, globino basovskih dotikov in značilnim, repetitivnim in v mikrojazzovsko ritmiko pomočenim nanosom, Otoški dvojec Icarus pa se istega zapisa loti skozi navezanost na neučakano, atonalno IDM-ovsko pustolovščino, ki do originala ne pokaže prav nobenega spoštovanja. Podobnega mnenja sem lahko tudi ob Deathprodovem ambientalnem remiksu kosa Ulysses, ki močno spomni na njegovo solistično delo ter skozi odprto, doomovsko naravnano in skrajno upočasnjeno pokrajino ohrani bore malo izvirne prepoznavnosti, francoska pravljičarka Cecile Schott alias Colleen pa se popolnoma odpove ritmiki ter poudari predvsem čudne melodične okraske in zagledanost v brnenje (drone). Najbolj plesna sta zagotovo Sutekh in mehiški producent Ruben Tamayo, ki deluje pod imenom Fax. Prvi se komada Memoria loti z drvečim, tehnoidnim ritmom ter s sempli, ki padajo z vseh možnih strani, drugi pa s toplino in dubovskim žmahtom kliče po spominu na staro, berlinsko šolo. Izbor je torej nadvse uspešen, Fernando Corona pa le še enkrat potrjuje, da bo prihodnost v njegovih rokah. Brez ugovora.

Danijel Mežan