R.E.M.

Perfect Square (DVD)

Warner, 2004

Malo je skupin in izvajalcev, ki bi popularnost v veliki meri zgradili na koncertnih nastopih, a klasične koncertne plošče v skoraj četrt stoletja delovanja še ne bi objavili. Ob izdaji novega avdiovizualnega koncertnega zapisa pa se že postavlja vprašanje, ali ga bodo R.E.M. sploh kdaj izdali.

DVD Perfect Square je namreč že tretji videozapis koncertnega tipa tria ali kvarteta iz Georgije. Očitno je, da so mnenja, da si poslušalci doma želijo koncert ne le slišati, ampak tako kot v živo tudi videti. Obenem bi glede na posnetke lahko še dodal: R.E.M. si prav tako želijo biti videni, ne le slišani.

Če so v prvih, neodvisnih letih veljali za introvertirano skupino, ki se nerada izpostavlja, ampak gradi svoj status zgolj na glasbi, se to s časom precej spreminja. Ego, predvsem pevca Michaela Stipa, se je iz ponotranjenosti obrnil navzven. Sedaj v nastopu uživa, komunicira z občinstvom, ga upošteva do te mere, da mu uide izjava: »Nocoj ste vi, jaz in on in on.« Torej občinstvo in trije izvirni člani R.E.M. Na spremljevalno zasedbo kar pozabi, čeprav njihov delež ni zanemarljiv. Bobnar Bill Rieflin je, na primer, pred kratkim postal tudi uradno redni član skupine.

Kakorkoli, posnetek nastopa iz Wiesbadena v Nemčiji julija lani kaže R.E.M. v izvrstni formi. Z neverjetno lahkoto brzijo čez star in novejši repertoar, večinoma kar uspešnic, a morda je razlog, zakaj so za objavo izbrali prav ta koncert, tudi to, da so prek uradne spletne strani pozvali ljubitelje, naj sami izberejo pesmi, ki naj bi jih R.E.M. izvajali. Med njimi so nekatere, ki jih niso igrali že leta, zgodnjo pesem Permanent Vacation, na primer, so menda zaigrali le dvakrat v vsem tem času delovanja. Zato predstavlja koncertni posnetek dober prerez celotne kariere ene najbolj popularnih rockovskih skupin sploh. Kaže na prilagodljivost in sposobnost brezhibnih izvedb dokaj različnih razpoloženj in oblik pesmi. Brezhibnost izvedb gre mestoma tako daleč, da se gledalec vpraša, če R.E.M. morebiti ne igrajo na playback? Ne, to bi bilo že preveč. Kaj ni že po emtivijevsko usmerjeno oko kamer dovolj, da se kakemu starejšemu ljubitelju vse skupaj upre?

Namreč, dobršen del preletov kamer čez prizorišče se ustavi na samem občinstvu, na dvignjenih rokah, na zadovoljnih obrazih in prepevajočih ustih. Spredaj najstnice, zadaj, nič manj zadovoljen, njihov letnik. Pri takem občinstvu koncert skoraj ne more spodleteti. In ker predvsem Michael Stipe evforično razpoloženje še podžiga, se v skoraj dve uri dolgem nastopu razpoloženje vseh le še stopnjuje. Skoraj neverjetno je, kako zna staro in mlado nemško občinstvo praktično vsa besedila na pamet, naj si bodo ta morda starejša od samih obiskovalcev ali pa vsebina pesmi, ki v času koncerta uradno sploh še ni izšla. Preverjeno, pesem Bad Day so R.E.M. uradno na singlu in kompilaciji In Time objavili cele tri mesece po koncertu, pa večina že prepeva zraven. Izmenjava glasbenih datotek prek svetovnega spleta očitno dela svoje.

Torej, ne le razpoloženje in brezhibne izvedbe, tudi slika in zvok so na najvišji profesionalni ravni. V tem je moč uživati, v tem užitku pa je kanček občutka krivde. Občutka, da so šli R.E.M. predaleč, da se jim ne bi bilo treba ponujati občinstvu, da so s tem približevanjem izgubili velik del sebe. Tako pač je, ko si na vrhu, ostane le še velika skrb, kako tam ostati.

Janez Golič