HANS THEESSINK

Songs From The Southland

Blue Groove, 2003

HANS THEESSINK BAND

Bridges

Blue Groove, 2004

Če sem malce nostalgičen, so bila devetdeseta leta kar romantična. V popularni glasbi je bilo namreč čutiti vse večjo popularnost ruralnih glasbenih zvrsti: bluesa, countryja in folka. Založba Columbia je prodala toliko izvodov zdaj že legendarne zbirke posnetkov enega najbolj hvaljenih glasbenikov iz Delte Misisipija, Roberta Johnsona, da so se poslovneži zamislili nad svojim lovom za novimi talenti. Začeli so brskati po arhiviranih zaprašenih trakovih, na katerih je zapisana zgodovina ameriške (in svetovne) popularne glasbe. Njihovemu skesanemu početju so sledili tudi glasbeniki sami, ki so z razkrivanjem zamolčanih izsekov glasbene kulture iskali lastno identiteto. Nizozemski bluesman Hans Theessink (rojen leta 1948), ki smo ga večkrat slišali tudi na naših odrih, je ob Grku Eliasu Zaikosu eden najbolj hvaljenih evropskih izvajalcev tradicionalnega bluesa in nasploh glasbe, katere korenine segajo v čase, ko je v ameriških barih in plesnih dvoranah prišlo do neponovljivega prepletanja afriških ritmov in jokavih izpovedi temnopoltih sužnjev z bolj uglajenimi plesi evropskih priseljencev.

S Theessinkovo glasbo sem se prvič srečal pred leti na koncertu zagrebških country veseljakov iz skupine Plava Trava Zaborava. V veliko lepšem spominu mi je sicer ostal večer v dunajskem klubu Szene Wien pred kakimi desetimi leti, ko je Theessink spremljal enega najboljših pevcev in piscev pesmi Townesa Van Zandta. Na obeh koncertih je bil Theessink le gostujoči glasbenik, ki je sicer povsem kompetentno in spoštljivo spremljal prijatelje, a me z zadržanim nastopom in prilagajanjem povprečnemu okusu publike ni prepričal. Zato sem z začudenjem prebiral navdušene kritike in izjave tako uglednih »pojočih grešnikov«, kot sta Bo Diddley in Johnny Cash, ki sta o Theessinku govorila kot o »hudičevo dobrem kitaristu«. Po tretjem srečanju s tem sramežljivim bluesmanom v ljubljanskem klubu K4 v istem obdobju zgodnjih devetdesetih let sem končno lahko zapisal, da mu verjamem! Theessink po navadi v prvem delu koncerta predstavi zelo eklektičen izbor lastnih in tujih (zdaj že ponarodelih) skladb in nas šele v nadaljevanju popelje tja, kjer ulice nimajo imen. V lastnih skladbah je Theessink posegel po zvočnih in besedilnih vzorcih, ki bi jim zaradi (v primerjavi z bluesom) manj ponotranjene, zato toliko bolj sarkastično zabavljaške tematike lahko pripisal vpliv Johna Prina in Loudona Wainwrighta. Blues I Can't Be Satisfied Muddyja Watersa Theessink napove kot njemu enega najbolj ljubih, in prav ta skladba je bila eden prvih presežkov njegovih koncertov in plošč pred 10 in več leti. Podobna je bila tudi Theessinkova diskografska pot. Sledili so izleti v še bolj obskurne kotičke bluesa, s katerimi je Theessink prepričal še tako zadrte poznavalce te na videz naivne, a emocionalno še kako močne glasbe. S skladbami tvorcev te »ljudske kulture« (na Theessinkovih ploščah smo slišali tudi pesmi Leadbellyja in celo Tommyja Johnsona) me je Theessink spomnil na akustični Dylanov album Good As I Been To You in na njegovo nadaljevanje World Gone Wrong.

Theessink je seveda danes še boljši. Njegovi sprehodi po zbledelih straneh glasbene zgodovine so – kljub tehnično polikanemu dotiku kitare – prežeti s pristnim občutkom pravega pouličnega trubadurja, ki te tudi z žalostno glasbo nezadržno sili k plesu. Hans Theessink ne koketira z modnimi glasbenimi trendi in se vztrajno izogiba obupanim poskusom ustvarjanja drugačnega bluesa, ki ga nekateri naduti zvezdniki prodajajo kot nadgradnjo nekaj desetletij starih zvokov. Ti vase zagledani glasbeniki delajo usodno napako takrat, ko skušajo zbrisati patino časa. Plošča Songs From The Southland je Theessinkov najbolj odkrit izlet v glasbo Freda McDowella, Garyja Davisa in Willieja Browna, prinaša pa tudi nekaj avtorskih pesmi. Album Bridges pa je razen priredbe ali dveh zbirka Hansovih avtorskih pesmi, ki so v desetletjih tudi lepo dozorele (theessink.com).

Jane Weber