ROKIA TRAORE

Bowmboi

Label Blue/Indigo/Tama, 2003

Bowmboi – tretji album najpomembnejše, najbolj samosvoje in tudi mednarodno najbolj prepoznavne predstavnice najmlajše generacije malijskih pevk Rokie Traore je nesporni vrhunec na njeni dosedanji ustvarjalni poti. Poslušan v kontekstu njenega celotnega poteka predstavlja logično gradacijo koncepta, ki ga razvija že vse od javnosti dostopnih začetkov v sredini zadnjega desetletja prejšnjega tisočletja. Zato ne čudi, da ga je večina najbolj referenčnih glasbenih medijev in s tem seveda poznavalcev tovrstnih glasbenih praks prepoznala za enega najpomembnejših albumov, izdanih v lanskem letu znotraj t. i. »svetovnih godb«; potrditev je bila zagotovo prestižna nagrada za album leta, ki jo je prejela na začetku letošnjega leta ob koncu podeljevanja prestižnih BBC3 Awards. Mi ga zaradi okoliščin predstavljamo z neopravičljivim časovnim zamikom, a ker se ne v zvezi z njegovo nesporno kvaliteto, ne v zvezi z Rokijino diskografsko ponudbo v zadnjih mesecih ni zgodilo nič usodnega, še vedno pravočasno. Zadnji meseci so namreč samo v živo potrdili veljavo, ki si jo je avtorica z njim utrdila.

Dosedanjo ustvarjalno pot Rokie Traore poleg izjemnega glasu in pronicljivih ustvarjalnih sposobnosti odlikujejo predvsem vztrajnost, temeljitost, samozavest in postopnost. Danes še ne tridesetletna pevka se je prvič zavihtela na mednarodno prizorišče leta 1997, ko je zmagala na natečaju Radia France International, Odkritja – Afrika 1997 (RFI Decouvertes – Afrique 1997). Zmaga na natečaju RFI ji je leta 1998 omogočila tudi izid mednarodnega prvenca Mouneissa. Leta 1999 je že nastopila na Drugi godbi. Njen drugi album Wanita iz leta 2001 je ponudil primer vrhunske premišljene projektne produkcije; predstavil jo je kot zrelo ustvarjalko, ki se zaveda svojih posebnosti, ki so jo – ob skepsi nekaterih bolj ortodoksnih in navdušenju tistih bolj odprtih – dokončno izločile iz prevladujočih trendov v aktualni malijski popularni godbi. Na tej osnovi je z lani izdanim albumom Bowmboi samo še nadaljevala in nadgradila že prej razvit koncept.

Album je izdala pri znani francoski založbi Label Bleu v zbirki Indigo, tako kot oba predhodna; vendar je morda le zgovoren tudi podatek, da je izšel v sodelovanju z njeno lastno produkcijo Tama. Nastajati je začel novembra leta 2002 v Bamaku, v Maliju, decembra istega leta so posneli godala, februarja 2003 nadaljevali s snemanjem v Parizu in ga tam marca lani tudi dokončali. Že to je drobna ilustracija precej zahtevnega produkcijskega postopka, ki so si ga privoščili pri nastajanju. Vsebuje deset skladb, izmed katerih le ena ni čisto Rokijina – to je skladba Mariama, ki jo je podpisala in tudi zapela skupaj z Ousmanejem Sackom. Osnovna značilnost večine skladb je intenziven kontrapunkt med tradicionalnim zvočnim ozadjem in njenim izrazito sodobno artikuliranim petjem. V teh skladbah so uporabljena znana zahodnoafriška tradicionalna glasbila: npr. bolon, ngoni, balafon in različna tolkala; tradicionalno ubrani so tudi spremljevalni glasovi. To je bil prispevek malijskih glasbenikov in pevk, med katerimi – razen Mamaha Diabateja in Sidikija Camare – ni zelo znanih imen. Sama Rokia v treh skladbah poprime tudi za kitaro, v eni se pojavi še en kitarist, v treh pa se v zvočnem ozadju oglasi električni bas. Izmed vseh po zvočnosti in pevkini glasovni naravnanosti zagotovo izstopita dve skladbi: Manian in naslovna Bowmboi. Posnela ju je namreč skupaj z enim najbolj slovečih godalnih kvartetov na svetu – s Kronos Quartet. To je nedvomno tisti konceptualni presežek, ki zaznamuje ta album tudi glede odprtosti in morebitnih prihodnjih ustvarjalnih nastavkov, in ni zgolj potrditev izjemne ustvarjalne in izvajalske kompetentnosti Rokie Traore.

Zoran Pistotnik