TUXEDOMOON

Cabin In The Sky

Crammed, 2004

Tuxedomoon so se vrnili, ne da bi se zanje v vmesnem času kaj prida spremenilo. Njim samim se preprosto ni treba naprezati, napredek je bil zapisan v samem izhodišču. Že davno preden je mešanje žanrov postalo moderno, so Tuxedomoon to udejanjali in sprejeli za nekaj povsem naravnega. Naj spomnimo, da je že prvi maksi singel No Tears iz leta 1978 vseboval naslovno protonovovalovsko uspešnico, elektronski artizem, ki se ga ne bi sramoval niti David Bowie na albumu Low, komorno skladbo in hommage Colu Porterju. Albumi so vsaj ohlapno zavezani nekemu konceptu – prvenec Half Mute ima tak naslov, ker vsebuje polovico instrumentalnih skladb, nekateri albumi so bili prenos scenske glasbe, in že zato podvrženi usmerjeni ideji – in novi izdelek, prvi studijski album po sedemnajstih letih, že zaradi potrebe po vnovični celoviti predstavitvi skoraj ne more biti drugega kakor seštevek preteklih dosežkov.

K sreči sta vmes še kakšen ampak in vendar. Izvirni člani skupine – Steven Brown, Blaine Reininger in Peter Principle – se držijo tistega, kar znajo in kar se je z leti igranja izoblikovalo v prepoznaven glasbeni karakter. Predvsem Brown s klarinetom, Principle z basom in Reininger z violino so povsem nezgrešljivi, če odštejemo glas, ki ga pač prepoznamo skoraj tako dobro kot obraze. Nihče od njih ne igra ritmičnega instrumenta, tega ne počneta niti dva kasnejša, a redna člana zasedbe, pihalec Luc Van Lieshot in mojster scenske postavitve in luči, Bruce Geduldig.

Zatorej so si Tuxedomoon pomagali z zunanjimi sodelavci. Ti so ne le prispevali nujen ritmični delež, ampak pomembno posodobili zvok albuma. V zadnjih sedemnajstih letih se je pač v glasbi in v produkciji te zgodilo marsikaj, Tuxedomoon pa so si sodobnost vedno radi podrejali. Večino programiranega ritma je prispeval Marc Collin, posamezne skladbe so ritmično in produkcijsko opremili še DJ Hell, John McEntire, Aksak Maboul in Tarwater. Tuxedomoon nimajo predsodkov; delajo spevne pop pesmi, se spustijo v skorajda tehno plesnost, a na drugi strani je dobršen del albuma atmosferičen, scenski, z značilnim sredozemskim navdihom. Za to posebej skrbi Blaine Reininger, v zborni italijanščini zapoje ljubezensko kancono Diario Di Un Egoista, scenske trenutke opremi z dialogom z ulice, po govorici sodeč, narejenem nekje na italijanskem podeželju. Prav zato, ker Reininger odpoje večino pesmi na albumu, se zdi, da je on pobudnik vnovične združitve skupine. Njegovo petje je sedaj samozavestnejše, glas zrelejši, globlji in še bolj uglajen, v skladu z njegovo pojavo nasploh. Zanimivo, ko je Reininger prvič zapustil Tuxedomoon, leta 1984, so drugi delovali naprej pod istim imenom, le Steven Brown je prevzel večino pevskih dolžnosti. Očitno po sili razmer, kajti tokrat se je posvetil predvsem aranžmajem, in ti so tudi v primeru pop naravnanih pesmi vseskozi domiselno razmigani, da jih poslušalec osvoji šele po večkratnem poslušanju. Celo tisti, ki je trdno verjel, da ga Tuxedomoon ne morejo več presenetiti. Le tiste magije, prvega srečanja z njimi, mu ne morejo več priklicati. Žal. Upati pa je, da bodo Tuxedomoon s svojo (do neke mere in v primerjavi z večinsko popularno produkcijo danes) izvirno glasbo osvojili mlajše, neobremenjeno občinstvo. Tiste starejše, ki so jih spremljali še v času ustvarjalnega vrhunca, pa vsaj prepričali, da to ni vrnitev na račun stare slave. Glede na ponujeno na albumu Cabin In The Sky to ne bi smel biti problem.

Janez Golič