Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Borka

WAGON CHRIST

Sorry I Make You Lush

Ninja Tune, 2004

Luke Vibert izdaja glasbo od leta 1994 pod najrazličnejšimi psevdonimi, kot so Amen Andrews, Butler Kiev, Plug, Ace of Clubs in Wagon Christ, pri založbah Warp, Rephlex, Planet Mu, Virgin, Cooking Vinyl, Mo’ Wax in seveda Ninja Tune. Je edini človek na svetu, ki je izdal album pri štirih najbolj razvpitih neodvisnih založbah (eksperimentalne) elektronike (Rephlex, Mo’Wax, Warp, Ninja Tune). Če bi hoteli njegovo muziko zvrstno označiti, bi nam osiveli lasje, a če se malo potrudimo, bi lahko rekli, da producira »leftfieldovsko« elektroniko: od abstraknega instrumentalnega hiphopa, ekskurzij v jungle in drum n’ bass do bolj eksperimentalne, plesne, futuristično funkoidne in acid elektronike. Referenčni glasbeniki bi bili lahko Aphex Twin, Squarepusher in µ-Ziq, vendar izključno po produkcijskih načinih, ne pa po zvoku. Za vse bi namreč lahko rekli, da so »spalnični« (bedroom) producenti, ki so zanetili pravo malo revolucijo v krogih neodvisne elektronske produkcije v drugi polovici devetdesetih let.

Doslej nas je Luke navdušil z nekaj odličnimi albumi: Tally Ho, Big Soup, Stop the Panic (v navezi s slide kitaristom BJ Colom) in Musipal, ki je njegov zadnji izdelek pod psevdonimom Wagon Christ. Pred kratkim je izdal album Kerrier District (Rephlex, 2004), ki je nekakšen poklon eni izmed najbolj napačno interpretiranih glasbenih zvrsti ali obdobij – disku.

Na albumu Sorry I make you lush prevladujejo pesmi, ki bi jih nekoliko grobo lahko označili kot instrumentalni hiphop, vsaj če gledamo z ritmičnega stališča. Ritmi so skrbno strukturirani, ritmične zanke so večinoma vzorčene in v vsakem komadu se jih vsaj nekaj prepleta. Luke torej ustvarja nove ritmične strukture z reciklažo starih. Verjetno je prav to edina značilnost, ki je prisotna pri večini njegovega dosedanjega dela.

Zdi se, da je Luke začel med seboj mešati zvočne slike, ki so bile značilne za njegove najrazličnejše projekte. Tako so linije analognih, piskajočih sintetizatorjev navzoče na njegovih zadnjih treh albumih: Yoseph, Kerrier District in končno Sorry I make you lush. Če je za Kerrier District logično, da je uporabljal (analogno) opremo, značilno za obdobje diska, pa to ni bila ustaljena praksa na prejšnjih albumih Wagona Christa, kjer so prevladovale orgle hammond in drugi električni klavirji.

Zares izjemna sta komada Shadows in Kwikwidetrax. Shadows ima zaradi glasu in kitarskih in godalnih vzorcev skoraj akustičen zvok. Kwikwidetrax pa je značilen »wagonchristovski« kos, z odličnimi vzorci in s simpatičnimi analognimi linijami. Sodeluje tudi otroški vokal, o katerem lahko sklepamo, da je Lukova hči.

Zgodba Wagona Christa se torej nadaljuje. Sorry I make you lush sicer ne doseže sedaj že kultne vrednosti preteklih albumov (Tally Ho, Musipal), to je verjetno povezano s tem, da Luke zadnje čase zares veliko producira – zadnje tri albume je namreč posnel v dobrem letu dni. Vendar pa lahko rečemo, da je še zmerom kvaliteten, skrbno in premišljeno narejen izdelek. Njegovo značilnost – entuziazem in zagon – je opaziti tudi pri tem albumu. In to je tisto, kar šteje največ.

Borka