45. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Ljubljana, od 1. do 3. 7. 2004

Letošnji jazzovski festival se je, kot je navada že dokaj let, zgodil v samem začetku poletja v ljubljanskih Križankah, razgretih od poletne vročine. Ostaja si torej zvest, pa ne le v časovnem terminu – to je še najlaže, pač pa tudi v sami programski zasnovi, ki se že nekaj let ne spreminja. Seveda ne, ko pa je že precej let umetniški vodja Oliver Belopeta, ki je kar smelo začrtal programsko pot enega najstarejših evropskih festivalov jazza. Seveda je iluzorno pričakovati, da bi bili v naši dolini Šentflorjanski s kakršnokoli programsko usmeritvijo vsi zadovoljni. Tako si eni, ki jih na zdajšnjem festivalu ni, želijo več latinskoameriške godbe, kot to počne Brane Rončel, drugi hočejo več »pravega slovenskega jazza«, kot je bilo na festivalu za časa Janše, tudi teh ni na festivalu, spet tretji hočejo več radikalnih godb, ki so včasih družile poslušalce na Drugi godbi, in četrti več »dobrega, starega jazza«, ob katerem bi se spominjali svoje prve ljubezni. Seveda vsi ti le pogojno pridejo na festival, in če se le da, o njem govorijo, pa tudi pišejo kar se da ostro. Zato je programsko zasnovati festival, ki bi ustrezal vsem, Sizifovo delo, in Belopeta se tega zaveda. Ljubljanski festival je šel skozi mnogo faz, tako kot sta se spreminjala tudi čas in kulturna ponudba. Če je bil v železnih časih eden redkih ventilov glasbene svobodomiselnosti pri nas, mu to sedaj ni več potrebno. Glasbena ponudba, tudi festivalska, je sedaj tako bogata, da lahko festival mirno izpusti kako sicer novo, zanimivo, a s stališča glasbene produkcije obskurno glasbeno prakso, saj jo še zmeraj pokrivajo bolj specializirani glasbeni dogodki. Jazz festival kot tak je v vsej zgodovini odkril zelo malo novih izvajalcev – te so odkrivali drugi festivali. A kot eden največjih pri nas je imel pomembno vlogo pri njihovi uveljavitvi in postavljanju v širšo glasbeno razpoznavnost v Sloveniji. In na tej premisi je slonel tudi letošnji jazzovski festival. Predstaviti nekaj znanih imen, ko je obisk koncerta zaradi spoštovanja do njihovega minulega dela izkaz lepega vedenja (Pat Metheney, Ornette Coleman, da, tudi Derek Bailey – njegov koncert je zaradi bolezni odpadel), nekaj slovenskega in domačega, ko greš na koncert s pričakovanjem, kako se bodo tokrat odrezali na »velikem odru« (oktet Roberta Jukiča, Fake Orchestra), razkriti nekaj tistega jazza, ki z zaničevanjem govori o všečnem jazzu in morda prav zaradi tega žanje več zanimanja, kot bi ga sicer (Don Byron Quartet), ter dodati nekaj glasbe, ki bi v tradicionalno jazzovsko občestvo nikoli ne trčila (Nils Petter Molvaer, Supersilent). Formula, ki seveda ne zadovolji vseh, a Belopeti omogoča, da z dvignjeno glavo in mirne vesti odbije napade prej omenjenih, saj dokaj verno posnema zdajšnje stanje jazzovske in parajazzovske produkcije.

Zvezdi, ki sta pritegnili največ obiskovalcev, sta bili Pat Metheney in Ornette Coleman. Metheney, ki je obdan z basom Christiana McBrida in bobni Antonia Sancheza zapolnil celotni prvi večer festivala, je to storil z eleganco izkušenega godbenika. Za začetek z mehko, a dušo parajočo kitaro razmehča in razjoče poslušalce (ali je seksistično, če rečem, da predvsem poslušalke?), nato jih z dobro uigrano ritmično sekcijo vodi skozi glavne slogovne mejnike glasbenega ustvarjanja, pri tem se osredotoči predvsem na ECM-ovsko melanholijo ter sodobnejši fusion, ogne pa se radikalnemu glasbenemu izrazu, ki nikoli ni bil resnično njegov. Solidno, a saj smo vedeli, kaj od Meteheneyja pričakovati. In to smo dobili – dober, všečen jazz, ki ga je v veliki meri prav sam dodal v mozaik polpreteklega jazza.

Če je katero jazzovsko ime, ki smo ga res že dolgo želeli videti in slišati v Ljubljani, je to Ornette Coleman. Tokrat je prišel iz New Yorka le za dva koncerta – za ljubljanski in milanski, in glede na malo količino koncertov, ki jih ima, je bil obisk koncerta ne le izraz spoštovanja do mojstra, ki je v veliki meri odgovoren, da jazzovska zgodovina in sedanjost potekata tako, kot potekata, pač pa tudi investicija v glasbeno znanje, saj je videti mojstra živega nekaj povsem drugega kot spoznavati njegovo glasbeno misel s plošč. S kvartetom, v katerem je ob sinovih bobnih (Denardo Coleman) gostil še dva kontrabasa (Greg Cohen, Tony Falanga), je izvedel koncert, ki je še tako zaprtouhemu pokazal, zakaj je njegovo mesto v jazzovski genezi tako pomembno. Nič presenetljivih novosti, ne izraznih ne tehničnih, pač pa godba, v kateri ima vsak ton svoj pomen in je ključen – odvzemi ton in podrla se bo vsa skladba. Tega so zmožni le veliki mojstri. In to odigrano pri teh letih, s takšno lahkoto – osupljivo. Na tem odru sem videl in slišal že veliko legend, a Ornette se je med njimi izkazal zelo, zelo dobro. Sam sem ob koncertih »velikih zvezd« zmeraj malo skeptičen, saj prenekateri le preigravajo floskule minulega dela, redki pa še zmeraj ustvarjajo glasbo. Ornette jo je ustvarjal. In to Glasbo!

Pred Colemanom so oder zasedali člani kolektiva Fake Orchestra, ki pod vodstvom Igorja Leonardija že nekaj let polnijo naša ušesa z jasno prepoznavnim zvokom. Koncert, ko so veliki oder s pridom izkoristili tudi za video animacijo in ples, so v dobri meri oblikovali po lastnih, že videnih stvaritvah, kot je bila npr. tista v Cerknem, izdana tudi na plošči. Godba, ki v veliki meri svojo izraznost dolguje Leonardijevemu učitelju in prijatelju Donu Cherryju (ta pa med drugimi tudi Colemanu …), je z energijo, ki jo nosijo bogati ritmični vzorci, ter s prikupno, a ne plehko spevnostjo dvignila razpoloženje v Križankah na zavidljivo raven, kar za slovenske skupine ni ravno vsakdanja praksa. To je dokaz aktualnosti njihovega glasbenega delovanja, malo pa tudi dokaz godb, ki so nas oblikovale in se v njih najdemo: v njih je imel Cherry – ter z njim Ornette – pač pomembno mesto.

Zadnji večer letošnjega jazz festivala je bil od vseh treh večerov še najbolj raznolik. S prvim koncertom Roberta Jukića in njegovega okteta smo dobili dobro uležani, v času obilno mariniran skoraj standardni jazz. Mladi glasbeniki, ki sestavljajo zasedbo, razveseljujejo s solidnim poznavanjem jazzovske zgodovine in kažejo zdravo mero samozavesti, ko to zgodovino mično krojijo v današnji čas. Zaletavosti, ki je za mladost tako značilna, je bilo malo. Ostali so trdno na tleh in nekako skromno, a tehnično dovršeno izpeljali koncert do konca. Prav pozdraviti je treba to mladež, ki z dobrim poznavanjem jazzovske geneze obeta, da se bo razvila v razveseljiv in smel jazzovski ceh. Z leti, ko bo narasel pogum in ko bo čas zahteval, da odločneje pokažejo svoja videnja, jim bo dobra tehnična podkovanost, ki jo sicer kažejo sedaj in je ta hip njihova glavna kvaliteta, omogočala, da bodo brez ovir razvili lastni glasbeni izraz in ga tudi zagovarjali. Ob Jukičevem kontrabasu, ki je suvereno usmerjal dogajanje ter bil glavna nit koncerta, bi pohvalil še dobrega pianista Rolanda Wespa, pa tenorskega saksofonista Jureta Pukla in trobentača Daniela Noesiga. Skupina, ki obeta in kliče, da delovanje njenih članov skrbneje spremljamo, kot smo to počeli doslej.

Nadaljevalo se je z Byronovim kvartetom, ki je ponujal korak naprej v smeri radikalizacije glasbenega izraza. Čeprav me Byron s projekti že nekaj let ni spravil v huronsko navdušenje, sem nad njegovimi delovanji v skupinah drugih zmeraj znova presenečen. V lastni projektih, tako koncertnih kot malo manj studijskih, je Byron namreč uglajeno radikalen, njegova glasba je zahtevno zgrajena, tako je poslušanje bolj podobno reševanju glasbenega rebusa kot pa čistemu hedonizmu. Zdajšnji kvartet se s to mislijo povsem sklada. Kermit Driscoll in Pharoah Aklaff sta prekaljena mačka, ki brihtni zapletenosti njegovega klarinetističnega toka uspeta slediti. Violinist Hugh Marsh, ki je violino nadgrajeval tudi z elektroniko, pa je tudi solidno pariral, čeprav ni tako zveneče ime kot druga dva. Tako smo dobili koncert, ki je precej podoben Byronovim običajnim koncertom. Veliko solidnega, zapleteno koncipiranega jazza, ki se radikalnosti dotika ne toliko v radikalnosti izraza pač pa zgradbe.

Končni koncert letošnjega festivala je bil Nils Petter Molvaer. Ime, ki je založbo ECM predstavilo tudi hiphopastim malikom in ki je jazzerjem postavilo ogledalo, kaj še zmorejo prenesti. Elektronika, skandinavsko melanholična, a morda prav zato tudi surova in nekompromisna, prežeta s kratkimi vzdihi ostre trobente, ki spominja na Milesa, a je hkrati povsem jasno razpoznavna. Skandinavija in njena glasba nista več le ECM-ovski pejsaž ali zlata doba Afričanov v Skandinaviji, sta tudi vse bolj opazna lucidna elektronika s koreninami v samem bistvu jazza – odprtosti raznolikim godbam. Molvaer ima ob Buggeju Wesseltoftu v tem pomembno vlogo. Če so bili njegovi dosedanji studijski izdelki briljantni, vsaj Khmer, malo manj Solid Ether, so bili njegovi koncerti, ki sem jih videl in slišal, precejšnje razočaranje. A ne tokrat, ko je naredil nadvse dober koncert, ki je radikaliziral meje jazzovskega obzorja prenekateremu poslušalcu.

V podobni maniri, a še z bolj radikalnim izrazjem, je minil tudi koncert norveške skupine Supersilent v Cankarjevem domu. Skupina, ki od vseh jazzovskih gradnikov stavi še največ na improvizacijo in zvočno inventivnost, je drugačnega jazza vajenim poslušalcem še bolj razširila obzorje kot prej omenjeni Molvaer. Če je pri njem še obstajal prostor za specifično severnjaško estetiko, se je pri Supersilent zožil na minimum. A to ne zmanjšuje njihove vrednosti, saj bolj kot na spevnost stavijo na hipno formiranje godbe, kar mnogotere zvoke in šume, ki so predvsem elektronsko generirani, postavi v svojevrstno luč. Ja, širok je ta pojem jazzovskega festivala …

Koncerte je smiselno zaokrožala fotografska razstava slovenskih amaterskih in profesionalnih fotografov, ki s fotoaparatom skušajo jazz preliti iz slišnega v vidno. Prenekatere fotografije, razstavljene v Mali galeriji Cankarjevega doma, so nas vrnile v čas njihovega nastanka, na koncerte, ki so se zgodili pri nas ali v naši bližini.

45. jazz festival Ljubljana je torej minil brez prevelikih pretresov. Ni nas razočaral, nasprotno – vsaj nekaterih koncertov se bomo dobro spominjali vekomaj.

Rok Jurič