12. PSYCHOBILLY MEETING

Calella, Španija, od 6. do 13. julija 2004

Začetki festivala, ki še danes nosi naziv srečanje, so bili namenjeni predvsem počitnikovanju psihobilijev z različnih koncev Evrope, ki se v zgodnjem poletju, ko španska obala še ni polna turistov, srečajo v obalnem mestecu 50 km severno od Barcelone. Neodvisna založba Just For Fun je zamisli srečanja, ki sicer ni zrasla na lokalnem zelniku, dodala spremljevalni glasbeni program, s katerim se je srečanje okrepilo v danes enega pomembnejših tovrstnih festivalov. Dvanajsta izdaja je obsegala teden dni s štirimi glasbenimi večeri, s številnimi nastopajočimi v treh koncertnih dvoranah na različnih lokacijah v mestu, s stojnicami glasbenih in drugih obveznih »psycho« artiklov, piknikom in didžejevskim programom na plaži ter z ustreznimi nastanitvenimi možnostmi, od šotorjenja v kampu do ugodnih hotelskih ponudb. Letošnji festival so v klubu Western Saloon otvorili Francozi Astro Zombies, žal pa je njihov entuziastičen nastop zabrisal nejasen zvok, mešanica metalsko hardcorovskega power psycho sloga pa ni uspela pred odrom zasejati več kot le prve klice »wrecking pita«.

Naslednji večer so se na glavni lokaciji, v starem tovarniškem kompleksu Llobet Factory, predstavili domačini The Calamities inŠvicarji Hillbilly Moon Explosion. V zgodnji večerni uri, ko je večina publike z izstopajočim imidžem na stopnicah pred dvorano še strašila mimoidoče turiste, so Španci s težavo lovili ravnotežje med hitrim tempom in odzivom v dvorani, njihov nastop pa je izzvenel nekoliko v prazno. Pridih rhythm'n'bluesa šestdesetih let in značilen pronicljiv ženski glas švicarske zasedbe dodajata njihovemu zvoku nekaj posebnega, kar razdeli publiko na dva dela, na privržence tršega psycho sloga in tiste, ki jim je ljubši mehkejši, bolj umirjen novi rockabilly. Poleg lastnega »neobilly« repertoarja so priredili še klasiki Shake Your Hips Slima Harpa in I've Been Down Before legendarnih The Paladins. Trši psihobiliji so prišli na svoj račun že ob naslednji glasbeni točki. Pevec in kontrabasist Mark Burke je izvirni član Phantom Rockers, medtem ko je v Calelli za eno od kitar prijel nekdanji član skupine Exploited. Po nekaj skladbah sta obe kitari uspeli zgraditi pravi motorheadovski zvočni zid, tako sta dokončno spravili v pogon festivalski »wrecking pit«. Žal pa je postalo kmalu očitno, da so Phantom Rockers izgubili dobršen delež dinamike, namesto rockabillyja se v soju reflektorjev šopiri power rock. Sodeč po majicah in našitkih v dvorani se je bližal nastop najbolj priljubljenih med prisotnim psycho življem, čeprav je bilo v hipu jasno, da nas bodo Demented Are Go počastili s predstavo iz starih norih dni in da so pod vplivom večdnevnega bivanja v Calelli svoja glasbila že zdavnaj zamenjali za cervezo, sangrijo in druge substance. Naslednji so bili na vrsti The Ricochets, zveneče ime z začetkov psychobillyja v zgodnjih osemdesetih letih. V Calelli so se zbrali skoraj vsi prvotni člani te zasedbe, vendar pa so solistični izleti kontrabasista Sama Sardija (kasneje Guana Batz) nabriti kot pred petnajstimi leti. Zato pa je bobnar Ginger (kasneje Meteors) pravo nasprotje svoji podobi iz osemdesetih let. Ginger – nekoč dolg in suh z visoko rdečo psycho frizuro, danes pa gologlav, čokat štiridesetletnik, ki spominja na delavca v angleškem pristanišču – je verjetno le poznavalcem na festivalu znan kot eden ključnih akterjev pri razvoju psychobillyja. Ricochets so bili nedvomno poslastica večera, izkušeni in izvrstni glasbeniki so skoraj tisočglavo občinstvo dobesedno prikovali pod oder.Večer se je končal z nastopom fetiš modela Emily Marilyn, ki je v primerjavi z večino obilnih in možatih »psycho bitches« lepotica po vseh predpisih, vendar pa, bolj domača v studijskem in virtualnem performansu, negotova, celo malo nerodna pred razgreto množico, ki se je še pred koncem predstave pobrala na »afterparty« proti Salonu.

Drugi gala večer so pognali Čehi Green Monster, ki so kljub redkim obiskovalcem dali vse od sebe in naju prepričali s starošolskim šarmom in slovanskim temperamentom. Pohvalo si zaslužita izstopajoč grobarski glas pevca Kosma in dejstvo, da je basist med redkimi na festivalu, ki uporablja lasten kontrabas, saj ga je skupaj s petnajstimi praškimi navijači pripeljal vse do Calelle. Čehom so sledili Nemci Boozehounds, ki razen hvalevrednih kitarskih spretnosti niso izstopali iz povprečja standardnega psihobilija. Večer so presekale punk'n'billy nakaze Klingonz, ena starejših, bolj punkovskih ekstravaganc na sceni, ki je ogrela dvorano in spravila v pogon tudi zamudnike. Klingonz so predstavniki t. i. yell and scream ali kričavega psihobilija, njihova odrska kostumografija pa vključuje Klingonova vesoljska oblačila (glej Zvezdne steze) – ali kot je v vroči poletni Španiji, le tangice in barvila za telo. Imajo več spevnih pesmi, ki so na občinstvo delovale himnično, za dodatek pa so postregli še z nekaj punkovskimi klasikami, kot je Too Drunk Too Fuck. Izredno sproščen, spontan, vsekakor ne vrhunski, zato pa sila prisrčen koncert, ki je dal večeru poseben čar, publiki pa dobro voljo. Celoten festival je s tem nekje na sredini, to se pozna tudi na zalogah energije, zato je čas za udaren finale. Prav je, da so naslednji na odru težko pričakovani novi rokabilliji The Caravans, ki so pred kratkim ponovno začeli delovati. Medtem ko so Klingonz na prvem mestu zabavljači in šele na drugem znalci, o umetniških sposobnostih pražnje odetih članov The Caravans ni dvoma, basist Choppy pa je z neusmiljeno in bleščečo »slap« tehniko stare šole iz kontrabasa nedvomno iztisnil najboljši zvok festivala. Medtem ko sta se občinstvo in oder pripravljala na zadnjo točko večera, si je svojih pet minut vzela Emily Marilyn, tokrat – verjetno tudi zahvaljujoč španski romanci s Sparkom (Demented Are Go), ki se ji je ta večer pridružil v sadomazohostičnem striptizu – odločnejša in pogumnejša. Njun zaplet ni nepričakovan glede na status in sloves obeh, image in kič pa sta pravzaprav tudi nujni sestavini korenin psycho subkulture. Za konec so nastopili Nekromantix, ki so ob prihodu zavrnili tonsko vajo, čeprav so znani po odrski muhavosti, to se je kasneje izkazalo za slabo odločitev, saj je trpela koncentracija celotnega koncerta. Le z nekaj brez prekinitev odigranimi skladbami, nenehnimi tehničnimi popravki in stopnjujočo se slabo voljo je bil nastop Nekromantix v Calelli žal razočaranje, vendar pa bomo ponovno sodili že 5. oktobra, ko bodo Nekromantix igrali v klubu Channel Zero na Metelkovi!

Naslednjega dne se je koncertno dogajanje selilo v bar blizu glavne avenije, La Sala, kjer so nastopili Nemci Ripmen in Španci Lucky Dados in kjer smo bili ponovno priča mnogo ugodnejši in učinkovitejši klubski atmosferi. Kubi, kontrabasist zasedbe Ripmen, ima podoben slog igranja kot Kim Nekroman, pa tudi po hitrosti Ripmen ne zaostajajo dosti za Nekromantix. Odrsko prezenco so podkrepili z atraktivno okostnjaško opravo, ki deluje le v črni luči, zato so sami odklonili nastop v veliki dvorani in raje izbrali manjši, a nedvomno ustreznejši prostor za nastop. Lucky Dados so se spogledovali z novim rokabilijem, kitarist Pedro pa je očaral s kitarskimi vragolijami, s katerimi spretno prehaja od ostrih rifov k igranju akordov s prsti in spominja na Briana Setzerja (Stray Cats) in Jima Heatha (Reverend Horton Heat). Zadnji nastopi v Western Saloonu so pripadli Poljakom Robotix in ponovno Ricochets: povprečni nastop prvih in že videni drugih naznanita predvsem sklepni žur festivala, s katerim so kljub tehničnim težavam organizatorji in obiskovalci zadovoljni. Prvi že v mislih na priprave za festival surf in beat glasbe šestdesetih let Wipe Out, ki prav tako vsako leto domuje v Calelli, drugi pa že na oktobrskem festivalu Full Speed Ahead Towards Kings Of Psychobilly v Nemčiji z več kot 25 nastopajočimi. Zadnji dan je na glavni psycho plaži le še nekaj vztrajnežev, ki si nabirajo zaloge sončne energije do prihodnjega poletja. Tudi to bo marsikateri psiho preživljal na 13. srečanju psychobillijev v Calelli, ki leži na 666. kilometru španske magistrale in na katerem se bo, sodeč po simbolu »srečne trinajstice«, gotovo zgodilo kaj prav posebnega.

Loz & Nina