Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Gregor Bauman

SOLOMON BURKE

No Borders Music Festival, Pontebba, 18. 7. 2004

Soul Alive je plošča, ki pomensko najbolje ponazarja živo vlogo kralja soula Solomona Burka. Dejansko gre za živečo dušo, začinjeno s svojevrstnim odnosom, ki ga Solomon goji do poslušalcev. Na tej relaciji sprošča energijo v univerzalni glasbeni vlogi. Pozitivne misli, kot kombinacija profane in posvetne naracije, se tako pretvorijo v čutne prerokbe, neposredno namenjene slehernemu poslušalcu koncerta. Ravno ta dejavnik je še dodatni motiv, da je nastop Solomona Burka treba doživeti v manjši dvorani, kjer je stik – o pristnosti ni potrebno dvomiti – skoraj individualna kategorija, v vsej veličini plasirana vrednost v odnosu med reakcijo in kontrareakcijo. Tako se vzpostavi enkratno razpoloženje, muzikalna bomba, ki preseneča, draži, vznemirja in vseskozi, brez padcev, potuje na visoki umetniško ekspresivni liniji z religioznimi nastavki. Solomon Burke je po tej plati znan že desetletja. Sedi na tronu in pridiga o vsem dobrem. Verjame vase in v svoje misli, ki jih brez odvečnih pridevnikov polaga na srce. Glasba je sredstvo, ki ga »izkorišča« za svoje poslanstvo. Poje in prepričuje o tistem, v kar verjame, in verjame v boljši jutri. Ne priznava obupa in popuščanja. Vedno išče (in najde) pravo pot in vztraja na njej; nanjo pa povabi tudi svoje oboževalce. In Solomona Burka ni težko imeti rad.

Koncert – če ga tako lahko označimo – si je treba ogledati z več plati. V prvi vrsti gre za glasbeno pridigo z močnim zgodovinskim kontekstom, ki spominja na razpoloženje v baptističnih cerkvah na jugu ZDA, kjer se nekako še »vzgaja« tista osnovna gospelska zvočna miselnost, brez komercialnih nastavkov. Realizacija enotnega prostora namreč znova in znova opominja na zelo pomembno koncertno vitalnost, kjer pravzaprav ni pomembno, kje je oder, kdo stoji (sedi) na njem in kdo je pod njim. Zlitje nacionalnih in etničnih prvin v glasbi se tako ponuja samo po sebi. Tej osnovni postavki prikimava tudi Solomon že z samim izborom glasbenikov – bele, črne in rdeče polti; nadgradi jo s koketiranjem s poslušalci, ki jih vabi na oder. Vse prebivalce planeta Zemlja, ne glede na to, od kod prihajajo in kaj mislijo, pojmuje kot veliko družino. Močne besede nameni tudi medosebnim odnosom in pridiga o ljubezni, kot tistem »elementu«, ki je zmožen preseči vse razlike, tudi do telesno in umsko hendikepiranih. Svojo enkratnost nadgrajuje z nenehnimi pozivi k upanju – there's always tomorrow, ki ga v vsej svoji bogati karieri nikdar ni izgubil. Iskanje duše v soulu je posvetil bogati glasbeni zapuščini, kjer se je spomnil Raya Charlesa, Otisa Reddinga, Arethe Franklin, Toma Waitsa … Vrhunska interpretacija z empatičnimi vzgibi je večnim skladbam vtisnila parametre nadčasnosti. Tudi zato – navkljub odličnim ploščam v živo – je Solomona treba doživeti na koncertu. Težko je namreč opisati tisto energijsko vrednost, ki jo Burke izžareva na odru, čeprav mu prekomerna teža ne omogoča več fizične dinamike. In ravno v tem je dodaten kavelj. Kljub fizični statičnosti (celoten nastop je namreč presedel na tronu) je bilo z odra moč čutiti, prepoznati veliko večjo prožnost, kot so nam jo sposobni predočiti številni mlajši in vitkejši izvajalci. Kar na enkrat se je pred našimi očmi odvijala antologija popularne glasbe s poudarkom na rhythm in bluesu (seveda ne v domeni sluzaste kategorije, v katero danes umeščajo vse živo). Vmesni intermezzo z disko hitom I Will Survive Glorie Gaynor v preoblečeni izvedbi njegove hčerke je bil edini premor, ki si ga je privoščil Solomon. Vse drugo je bila vrhunska in prepričljiva predstava kralja, ki je sublimno, med vrsticami napovedal svoj odhod s svetovnih odrov. Seveda upam(o), da se vsaj ta prerokba še nekaj časa ne bo uresničila. Še vedno je namreč v odlični formi, četudi biblij tokrat z zadnjega sedeža ni prodajal.

Gregor Bauman