Kozmična Amerika

Bukka White

Blues iz baptistične cerkve

V dvajsetih letih 20. stoletja je bila Delta središče nekaterih najboljših igralcev bluesa. Glasbeniki, kot so Son House, Hambone Willie Newburn, Skip James, Henry Sims in verjetno najboljši tistega časa, Charlie Patton, so potovali po majhnih mestih, igrali na plesih in nastopali v potujočih gledališčih. Eden izmed popotnikov je bil tudi Bukka White.

Booker (Bukka) T. Washington White se je rodil 12. novembra 1909 v Houstonu, majhnem mestu v gričevnatem predelu severnega Misisipija. Whitovi so bili zelo verni in vseh osem otrok je redno obiskovalo baptistično cerkev, kjer se je Bukka tudi naučil peti. Njegov oče, ki je bil odličen kitarist in goslač, ga je naučil igranja na kitaro. V starosti med desetim in petnajstim letom je Bukka odšel od doma in se naselil v bližnji Delti Misisipiju.

Bukka je na svojih glasbenih popotovanjih kmalu srečal Pattona in je bil nad njim navdušen – spominja se, da ni mogel niti vstopiti v sobo, prepolno ljudi, ki so prišli poslušat Pattonovo zadnjo ploščo. Kmalu se je naučil skrivnostnih uglasitev kitare. Victor Smith, belec, je igral z Bukko in mu pokazal eno od uglasitev, v kateri je Bukka potem še dolgo igral. Skupaj sta igrala več kot leto dni, nato se je Victor odločil za solistično kariero, Bukki pa je svetoval, naj nadaljuje z igranjem. Bukka je res ustanovil skupino in z njo nastopal po manjših mestih ob misisipijski obali. Do takrat, ko je odšel v Memphis, ki je bilo podobno glasbeno središče kot Delta, je že dodobra obvladal orglice, v Memphisu pa se je naučil še igranja na klavir.

Prvi posnetki

Maja leta 1930 je dvajsetletni Bukka naredil prve posnetke. Snemal je za založbo Victor Records in posnel vsaj šest pesmi. Ena izmed njih je bila gotovo The Panama Limited, prva izmed številnih pesmi o vlakih, v katerih Bukka prepleta enolično odpete kitice s petjem dvovrstičnih dialogov. Kitarska spremljava vključuje posnemanje zvonov, zavor in vlaka samega. Kolikor je znano, najdemo te pesmi in tehnike le pri Bukki. Še najbolj podobne so jim pesmi na orglicah, pri katerih pevec pripoveduje zgodbo, orglice pa uporablja za posnemanje zvokov (podobna je pesem Excursin on the CandO Canal Franka Hutchinsona). V istem času je Bukka posnel tudi dve verski pesmi, ki ju je objavil pod imenom Washington White. Na eni kot gostja poje Bukkova soseda, Miss Minnie, in njen visoki drugi del spominja na sopransko petje, ki ga lahko slišimo na nekaterih ploščah Blinda Willieja Johnsona. Kakovostno se ti posnetki po mnenju Eda Densona lahko primerjajo zgolj z Johnsonovimi.

Odhod v Chicago

Po snemanju se je Bukka odpravil v Chicago, vmes pa se je ustavil še v St. Louisu in Clevelandu. V Chicagu je septembra 1937 posnel pesmi Pine Bluff Arkansas Blues in Shake 'Em On Down za založbo ARC. Njegovo ime so na plošči napisali fonetično, to je »Bukka«, in tak zapis so ohranili tudi na drugih ploščah. Snemanje za založbo ARC je bilo zelo odmevno; v istem letu je bil Bukka namreč obsojen, ker naj bi ubil nekega človeka, a so ga nato zaradi slave predčasno izpustili iz zapora. Že po šestih mesecih prestajanja kazni na Parchmanovi kmetiji so predstavniki založbe ARC poskušali doseči njegovo izpustitev, vendar je bila prošnja zavrnjena. Bukka meni, da zato, ker je bilo vodstvu zapora njegovo petje tako všeč. Prevzel je vlogo zaporniškega glasbenika in je le redko moral delati na polju. Tako ne preseneča, da se je Bukka na kmetiji dobro počutil, mnogokrat celo bolje kot kasneje na svobodi. V času njegovega prestajanja kazni je založba Library of Congress poslala nekoga na Jug, naj posname ljudsko glasbo. Bukki ta mož ni bil všeč in je zanj posnel le dve pesmi. Kljub temu pa sta prav ti pesmi, Poor Boy in Sic 'Em Dogs On Blues, med najboljšimi, kar jih je posnel. Nadaljnji trud založbe ARC je obrodil sadove in Bukko so po dveh letih izpustili iz zapora.

Marca leta 1940 je Bukka v Chicagu ponovno snemal za založbo ARC; skupaj z igralcem na pralno desko je posnel dvanajst pesmi. Te pesmi so zelo posebne in v primerjavi z obrabljenimi in bednimi ostanki bluesa, ki je nastajal v tistem času, so Bukkove pesmi naravnost odlične. Snemanje iz leta 1940 je postalo nekakšen mejnik, saj so kasnejši posnetki country bluesa izjemno redki. Med omenjenimi dvanajstimi pesmimi so tri pesmi, ki opisujejo življenje na Parchmanovi kmetiji, ena je o smrti Bukkove matere, dve pesmi govorita o vlakih, med njimi je tudi dobro znana pesem Fixin To Die, ki jo je za prvenec posnel tudi Bob Dylan.

Čeprav Bukka v sledečih dvajsetih letih ni snemal, je nadaljeval z igranjem; po smrti Dana Sana je spremljal Franka Stokesa in tudi sam igral ob spremljavi drugega kitarista. Delal in živel je v St. Louisu, Memphisu, Chicagu in Baltimoru. Spominja se, da je v Chicagu leta 1952 ali 1953 snemal z neko ritem and blues skupino, kjer je igral spremljevalno kitaro. Takrat mu je neka večja RandB založba ponudila pogodbo, vendar je zaradi zanj nesprejemljivih pogojev ni sprejel. Kasneje je igral še z Johnom Faheyjem in Edom Densonom, dvema etnomuzikologoma iz Washingtona DC. V tem času je živel v najeti sobi, denar pa si je služil z delom v tovarni tankov. Zadnja leta je igral na plesih v okoliških podeželskih mestih in nastopal za prijatelje; nikakor se ni zavedal, da ga kdo išče.

O razliki med songsterjem in bluesmanom

Ob poslušanju Bukkove glasbe je treba upoštevati, da Bukka ni bil pevec songster, kot sta John Hurt iz Misisipija in Mance Lipscomb, temveč bluesman, kot sta na primer Charley Patton in Robert Johnson. Razlika med pevci songsterji in bluesmani je precej pomembna, saj sta ti skupini glasbenikov ustvarjali na med seboj zelo različna načina. Pevci so se naučili pesmi bolj ali manj natančno iz knjig, medtem ko se jih bluesmani niso nikoli niti skušali naučiti. Pevci so pesmi razumeli kot nekaj določenega in so svoj trud usmerjali v čim bolj zvesto izvedbo s kar najmanj napakami. Odličen primer za to so pesmi Johna Hurta, ki so se v petindvajsetih letih komaj kaj spremenile. Po drugi strani pa bluesmani v pesmih izražajo lastna čustva ali podoživljajo dogodke iz preteklosti. Ko se njihovo razpoloženje spremeni ali ko na dogodek gledajo z drugačnimi očmi, se posledično spremeni tudi izvedba pesmi. To pa pomeni, da se bluesmani trudijo ustvarjati resnico, če ne na dejanski ravni, pa vsaj na čustveni.

Bukka je povedal, da mora biti pesem odpeta enako, kot se uči vera – izvajalec jo mora čutiti, če želi doseči njen pravi učinek. Zato je Bukka vedno pel le lastne pesmi, razen nekaterih tradicionalnih, kot sta When The Saints Go Marching In ali Baby Please Don't Go. Njegove pesmi so tako izrazito osebne, pogosto govorijo o stvareh, ki so se mu zgodile v preteklosti (na primer pesmi New Orleans Streamline in Aberdeen Mississippi Blues).

Sprotno nastajanje pesmi

Bukkove pesmi so skoraj v celoti nastale popolnoma spontano. Pri pisanju je Bukka najprej našel zanimive rime in koščke besedil. Ko pa je pesem dejansko odpel, ni ostal zvest ne vrstnemu redu ne vsebini – in tako je pesem na vsakem nastopu nekoliko spremenil. Na enak način je ustvarjal Robert Johnson. Kljub spremembam pa so Bukkove pesmi zlahka prepoznavne, saj prehajajo iz kitice v kitico tako spretno, da kljub vsemu ohranijo prvotno vsebino in enotno razpoloženje. Odličen primer spontanega ustvarjanja je pesem The Atlanta Special, ki je nastala kar na snemanju samem. Nekatere pesmi pa so sčasoma vendarle dobile stalno obliko, tako na primer pesem Shake 'Em On Down. O načinih ustvarjanja pevcev bluesa piše David Evans v knjigi Big Road Blues.

Za bluesmane, kot je Bukka, sta značilni dobra interpretacija dogodkov in sposobnost, da hitro povežejo prizore z besedilom. Poleg tega pa sama narava bluesa glasbenikom omogoča precejšno ustvarjalno svobodo: rime so na primer zelo široko sprejemljive (če ne gre drugače, se lahko ujemata tudi besedi »chain« in »friend«). Naglas pisca besedila in prilagodljiv ritem prav tako v veliki meri olajšata pisanje pesmi.

O pevcih country bluesa in njihovih ploščah vemo zelo malo in še tisto nekaj, kar je natisnjeno, pogosto ne drži. V želji približati se resnici je Ed Denson objavljal samo tisto, kar je Bukka sam povedal in kar se nesporno kaže na posnetkih (na primer ime založbe). Denson tako še dodaja, da je za vse morebitne netočnosti kljub vsemu odgovoren zgolj on.

Fahey piše o Whitovi glasbi

O sami Whitovi glasbi je sicer več pisal John Fahey, in po njegovih spisih povzemam nekaj komentarjev. Pri vseh izbranih pesmih, razen klavirski Drunk Man Blues, igra Bukka na kitaro iz nerjavečega jekla in grobo brušenega oreha (to je kitara National Steel). Strune ubira s palcem in kazalcem in pri tem palec uporablja za igranje osnovne melodije. Ritem ima enak kot drugi misisipijevski bluesmani; ta ritem se razlikuje od ritma teksaških pevcev, kot je na primer Mance Lipscomb. Kot drugi bluesmani tudi Bukka pri igranju ne uporablja molovskih akordov, tudi kadar igra v E-molu.

Bukka na albumu Mississippi Blues Vol. 1, ki ga je Fahey opremil s komentarji, igra v treh kitarskih uglasitvah. Te uglasitve vsaj do neke mere določajo vrsto glasbe, saj dovoljujejo le omejeno število kombinacij, ki jih lahko glasbenik uporabi. Pesmi Aberdeen Mississippi Blues, Baby Please Don't Go, New Orleans Streamline, I Am In The Heavenly Way in The Atlanta Special Bukka igra v odprtem E-molu. Strune sledijo uglasitvi EBEGBE, s tem da je E od dva do tri poltone nižja od standardne ali absolutne E. Kadar igra v tej uglasitvi, drži kitaro v normalnem položaju in uporablja kovinski obroček na levem mezincu, da lahko doseže učinek igranja z nožem na višjih strunah (obroček je bil izdelan prav zanj). Za lažje igranje je Bukka navadno pod dve najvišji struni podstavil vžigalico. Bukka je z naprstnikom pritiskal na strune. V pesmi Aberdeen Mississippi Blues Bukka uporablja dodatno tehniko, ki je edinstvena in jo je skoraj nemogoče opisati. Izmenično udarja po strunah in jih pritiska ob prečke z obema rokama. Bukka je iznašel tak način igranja in je bil upravičeno ponosen nanj. V odprti E-uglasitvi igrata še Rev Overstreet in morda tudi Skip Jones – vsaj tako je zapisal Fahey.

Bukka igra pesem Poor Boy Long Ways From Home v odprti G-uglasitvi (DGDGBD), kjer je G za polton ali dva nižji od standardnega G. Kadar Bukka igra v tej uglasitvi, položi kitaro čez kolena in pri igranju uporablja velik žepni nož. V nekem obdobju je uporabljal tudi steklenične vratove, vendar so se sčasoma vsi razbili. Tej uglasitvi je sam rekel bodisi »španska« bodisi »havajska«, saj gre za staro »ohlapno« uglasitev (slack-key), značilno za starejše kitariste s Havajev, Kube in Portugalske. Pogosto so v tej uglasitvi igrali Charley Patton, Son House, Robert Johnson in Muddy Waters. Izmed Havajcev pa danes v tej uglasitvi igra Keola Beamer.

Pesmi Shake 'Em On Down, Parchman Farm Blues in Army Blues so vse v standardni uglasitvi (EADGBE) in pri igranju teh Bukka ni uporabljal kovinskega obročka (slida). Pesem Drunk Man Blues je v G-uglasitvi.

V studiu po 23 letih

Ko se je leta 1963 Booker T. Washington Bukka White odločil posneti pesmi za založbo Takoma v Memphisu, so bili to njegovi prvi posnetki po triindvajsetih letih. Leta 1998 ga ljubitelji bluesa poznajo kot izjemno izvirnega ustvarjalca country bluesa in njegovo ime postavljajo ob bok velikanom, kot so Robert Johnson, Son House, Charley Patton in Skip James. V zgodnjih štiridesetih letih pa je bil Bukka skoraj povsem pozabljen. Nekaj njegovih zgodnjih klasik je ponovno izšlo pri manjši založbi Origin, vendar so te pesmi le nakazovale njegove neodkrite sposobnosti nastopanja. Za snemanje leta 1963 je Bukka podoživel zgodnje uspehe, čustvena moč in tehnična dovršenost pa sta v novejših nastopih razkrili še večjo glasbeno moč. Posledično je Bukka začel snemati za založbe Arhoolie, Verve-Folkways, Vanguard, ASP, Blue Horizon in Adelphi ter osupnil poslušalce na festivalih, med drugim je nastopil tudi na festivalu v Newportu (nekaj teh nastopov je danes ohranjenih na videoposnetkih). Njegove zgodnje uspešnice, ki jih je posnel za založbe Vocalion, Okeh in Library of Congress v letih od 1937 do 1940, so danes ponovno izdane pri založbah Herwin, Roots, Travellin' Man in Columbia/Sony.

Bukka je umrl v Memphisu, v Tennesseeju, 26. februarja leta 1977. Novejši posnetki so le še povečali in utrdili uspeh njegove izjemne zapuščine iz tridesetih in štiridesetih let. Za novo izdajo Mississippi Bluesa so tako dodali tri pesmi, posnete leta 1964 za založbo Takoma v Berkeleyju v Kaliforniji. Old Man Walking Blues so izdali na kompilaciji Contemporary Guitar založbe Takoma. World Boogie in Midnight Blue sta prvič izšli na singlu številka 31364 pri isti založbi.

Jane Weber

Rad bi se zahvalil Dicku Spottswoodu, Petru Whelanu, Bernaldu Klatzku in Jamesu McKunu, ki so spodbudili zanimanje širše javnosti za ljudsko glasbo. Hvala tudi Pat Danson, Sylviji Forman, Chrisu Strachwitzu, Billu Barthu, Petri Hrovat, Jonu in Deirdre Lundberg, saj brez njihove pomoči ne bi mogel zbrati kolikor toliko zanesljivih podatkov o Whitu.