Jerry Reed Hubbard

Mož s kitaro

Countryjevska glasba premore mnogo mojstrov kitare. Med njimi so prav gotovo Maybelle Carter, Merle Travis, Hank Snow in Chet Atkins. Waylon Jennings. Willie Nelson … Le malo pa jih je, ki so svoj slog igranja začinili tudi s humorjem. Merle Travis je gotovo eden takih. Pa Roger Miller. In predvsem Jerry Reed, ki je v drugi polovici šestdesetih let kot avtor, pevec in predvsem kitarist countryju poslal malce sonca iz Georgie, kot pravi v eni od uspešnic.

Klub Bottom Line, New York, 1992. Chet Atkins, starosta nashvillske scene, je na odru in svojemu prijatelju in varovancu Jerryju Reedu moli kabel, ki bi si ga ta moral priključiti v kitaro.

»Kam naj zdaj to vtaknem?« narejeno naivno sprašuje Reed, v trenutku, ko se odvija ta predstava, že priznani in vplivni izumitelj kitarskega sloga, ki so ga poznavalci in ljubitelji poimenovali »the claw«.

Atkins pokaže na kitaro. Reed vtakne kabel v vtikač in preveri, kako se sliši.

»Chester,« se obrne k Atkinsu, »tole ne deluje!«

Iz kitare se res ne sliši nič. Kaj zdaj? Reed privija gumb za glasnost na kitari, Atkins pa zaskrbljeno preverja, ali je ojačevalec vklopljen in vmes preigrava svoje trademarkovske figurice gor in dol po kitarskem vratu.

»Pa saj je vklopljen!« reče Reed. Atkins še vedno zaskrbljeno premika gumbe na ojačevalcu. Vtem postane jasno, da Reed ni dovolj dobro vtaknil kabla v kitaro.

»Oh, a potem moraš CELEGA vtaknit not?« s prebrisanim nasmeškom na obrazu reče Reed in potisne vtikač globlje v vtičnico. Občinstvo se glasno smeji in nekdo zavpije: »Hej, poba, kako dolgo pa sploh tole počneš?«

Jerry Reed se še vedno smehlja in si viha rokave.

»Torej, to je pekel, šovbiznis je pekel, brez pardona!«

Obrne se k Atkinsu, ki potrpežljivo čaka.

»Kaj zdaj hočeš od mene?«

Atkins: »Kaj pa vem!«

Reed: »Bodi nežen!«

Atkins se nasmehne: »Zaigraj oni Dylanov komad, na katerega si tako ponosen!«

In Jerry Reed začne z inventivnim uvodom v Dylanovo pesem Don't Think Twice, It's All Right, ki jo je posnel v poznih šestdesetih letih. Seveda jo obrne po svoje.

»Zbogom, najdražja,

odhajam; kam, nihče ne ve!

Na svidenje se sliši prelepo, mala,

zato bom rekel: jebi se!«

»Vam je Chet povedal, da ponavadi ne počnem tega?« vpraša pozneje med nastopom. »Ponavadi pridem na oder, zapojem pesem Amos Moses in pustim, da igra kdo drug!«

Epizoda, ki smo jo navedli v uvodu, je tipična reedovska predstava; vesoljnemu občinstvu je na voljo na DVD-ju Chet Atkins And Jerry Reed In Concert at The Bottom Line, June 22nd, 1992. Tistega leta sta prijatelja in sodelavca, mentor in učenec (v narekovajih), po dolgem času spet izdala skupni album Sneakin' Around. Chet Atkins je bil leta 1992 že dolgo živa legenda, domače ime, Jerry Reed pa tudi živa legenda, vendar ne v atkinsovskem pomenu; navsezadnje je bil vedno precej bolj brezkompromisen kot Atkins. Kljub vsemu je imel pod kapo niz vplivnih in odličnih plošč, nekaj velikih countryjevskih uspešnic in nekaj dobrih filmov, med katerimi je bržkone najboljša in najpomembnejša vloga Cledusa »Snowmana« Snowa v kultnem filmu Smokey And The Bandit (1977). V tem filmu, ki je hkrati tudi drugi najdobičkonosnejši film sedemdesetih let, so igrali še Burt Reynolds, Sally Field in Jackie Gleason. Če je film zgolj drugi najdobičkonosnejši, je pa gotovo najzabavnejši.

Jerry Reed Hubbard, rojen leta 1937 v Atlanti (zvezna država Georgia[1]), je moral do uspeha, ki ga je čakal konec šestdesetih in v sedemdesetih letih s ploščami, pisanjem pesmi, uveljavljanjem svežega sloga igranja kitare in nastopanjem v filmih, prehoditi precej razrvano pot, ki je primerljiva s potjo kakšnega Willieja Nelsona ali Rogerja Millerja. Morda ima s slednjim še največ stičnih točk. Millerja in Reeda namreč povezuje glasbena in izvajalska svežina, ki jo nadgrajuje prebrisan in sproščen južnjaški humor. Oba sta tik pred uspehom pomislila na to, da bi se šovbiznisu odrekla in počela kaj drugega. In oba povezuje večno iskanje in izpopolnjevanje; Roger Miller se je pozneje spet oprijel gosli, Jerry Reed pa je pod budnim očesom Cheta Atkinsa in z njegovo vzpodbudo začel na nastopih spet intenzivno igrati instrumentalne skladbe.

Začel je že leta 1957, in to kot izvajalec honky tonka in rockabillyja, vendar mu komercialna usoda takrat še ni bila naklonjena. Tega obdobja se pozneje ni rad spominjal in je vedno govoril, da se je njegova kariera začela šele leta 1965, ko je posnel prvo ploščo za založbo RCA Victor. Vedno je rad poudarjal tudi, da bi glasbo gotovo opustil, če ne bi bili Chetu Atkinsu všeč njegovi instrumentalni demoposnetki. Tako je nekje leta 1961 po neuspešnem glasbenem razmerju z založbo Columbia prišel v Nashville. Chet Atkins je takrat začel snemati njegove pesmi in od tistega leta je na vsak album uvrstil vsaj eno njegovo skladbo (prva je bila Scarecrow; Atkins jo je posnel za album Our Man In Nashville (RCA, 1962)). Reed je sicer pisal tudi za druge; na strani B velike uspešnice I'm Sorry Brende Lee je bila leta 1960, ko je bil še pri založbi Columbia, njegova pesem That's All I Gotta Do.

Njegove rockabillyjevske plošče sodijo v sam vrh takratne tovrstne produkcije, vendar jih žal poznajo samo največji navdušenci za to zvrst. Med temi zgodnjimi pesmimi je morda najbolj znana If The Good Lord's Willing And The Creeks Don't Rise, ki je našla pot na prvi album Johnnyja Casha, Hot And Blue Guitar (Sun 1957). Ko pa je leta 1965 začel z nizom lastnih plošč za RCA (produciral jih je Atkins), je občinstvu predstavil povsem drugačen zvok; takšen, kot si ga je želel predstaviti že leta prej; zvok, ki je lahko nastal samo brez omejevanj in priganjanj. Atkins se je kot producent na teh ploščah res izkazal; med letoma 1965 in 1977 so izhajali albumi Jerryja Reeda, ki so kot antipod najprej nashvillskemu popu šestdesetih let, pozneje pa izobčenskemu gibanju vsebovali svež humor, sproščeno nenarejeno držo in ogromno odlične kitare. Slog »the claw« izhaja iz tako imenovanega Atkinsovega »chicken pickinga«, vendar imajo pri Reedu pomembno vlogo vsi prsti desne roke, in morda najpomembneje, kitara mora imeti najlonske strune. Tudi to je stična točka z Rogerjem Millerjem, vendar je treba priznati, da je bil Reed boljši in predvsem bolj izrazit kitarist. Miller ni snemal kitarskih instrumentalov, čeprav je kot Reed tudi on igral kitaro za različne izvajalce.

Komercialni preboj za Reeda je pomenila pesem Guitar Man, ki jo je posnel leta 1966, kar najširše občinstvo pa je zanj slišalo leto pozneje, ko je pesem posnel še enkrat, le da je tokrat pel Elvis Presley. S Presleyjem je leta 1967 in januarja 1968 posnel še vrsto drugih pesmi, med drugimi svojo U. S. Male, pa Berryjevo Too Much Monkey Business in druge. Elvis je po letu 1968 posnel še dve Reedovi pesmi: leta 1971 A Thing Called Love, ki je leto pozneje postala uspešnica v izvedbi Johnnyja Casha, in leta 1973 Talk About The Good Times. Medtem ko je prva izvedba zbledela ob odločnosti Casheve različice (Elvis jo je objavil na tretjem gospelovskem albumu He Touched Me leta 1972, Cash pa istega leta na istoimenskem albumu), je druga izvirnik nadgradila z nekakšno nepričakovano energijo, ki se je leta 1973 pri Elvisu ponavadi pojavila zgolj v baladah. Elvisova izvedba pesmi Talk About The Good Times sodi med njegove najboljše rokenrolovske dosežke zadnjih desetih let njegovega življenja.

Jerry Reed je kot solist po letu 1966 posnel še vrsto uspešnic, ki jih dandanes najdete domala na vseh pomembnejših antologijah countryjevske glasbe: Tupelo Mississippi Flash (ki duhovito parodira Elvisa), When You're Hot You're Hot, Amos Moses, Lord, Mr. Ford, Ko-Ko Joe, Alabama Wild Man, Muleskinner Blues, Eastbound And Down[2] … Niz je v zgodnjih osemdesetih letih sklenil s pesmijo She Got The Goldmine (I Got The Shaft). Odlike vseh naštetih uspešnic (in večine drugih nenaštetih, med katere sodijo tudi instrumentali The Claw, Twichy, Struttin', Patches …) so sproščenost, intenzivnost izvajanja in duhovita instrumentalna in besedilna domiselnost.

Izkazal se je tudi v filmih. Čeprav razen v prvem delu filma Smokey And The Bandit (1977)[3]ni igral v nobeni večji filmski uspešnici, pa je pustil svoj pečat v dobrih in zabavnih filmih, kot so denimo W. W. And The Dixie Dancekings (1975), The Gator (1976), Hot Stuff (1979)in Waterboy (1998). Zdaj so v glavnem vsi ti filmi dosegljivi tudi na DVD-jih.

Reed je nekoč povedal: »Že od malih nog sem vedel, da se hočem ukvarjati z glasbo! Pravzaprav v življenju nisem imel nobenega drugega načrta!«[4] Kljub temu je 19. novembra 2004 objavil, da ne bo več aktivno nastopal (bržkone iz zdravstvenih razlogov; pred nekaj leti je imel zahtevno srčno operacijo), za leto 2005 pa obljublja nov album, na katerem naj bi bile njegove največje uspešnice in dve novi pesmi.

Matej Krajnc

Viri:

Spremno besedilo k plošči Here I Am, Bear Family, 1999.

Spletna stran Alabama Wild Man (www.alabamawildman.com).

DVD Chet Atkins And Jerry Reed In Concert at The Bottom Line, June 22nd, 1992.

Chet Atkins. Mr. Guitar. Bear Family, 2004.

Opombe:

1 Pozneje je posnel izjemno vplivno različico Carmichaelove pesmi Georgia On My Mind; igral jo je tudi na omenjenem newyorškem koncertu v klubu Bottom Line.

2 Ta je bila leta 1977 nekakšna osrednja tema filma Smokey And The Bandit.

3 Posneli so še drugi in tretji del (1980 in 1983). Reed in Gleason sta igrala v vseh treh, Sally Field in Reynolds pa samo v prvih dveh, čeprav se Reynolds pojavi tudi v tretjem, a samo za hip in še to zgolj kot fantazija Glesonovega lika, šerifa Buforda T. Justicea.

4 In dodal še, da sta bila prva akorda, ki se ju je naučil, C in G: »Kavbojski G. Vse sem spravljal ob pamet!«