Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Anton Kolar

Vsakdo hodi svojo pot, umetniki pa še posebej

Imel sem absoluten posluh. Oče je bil amaterski organist in komercialni direktor celjske cinkarne. Celo otroštvo me je navduševal za glasbo. Mami je rekel: »S takim posluhom bo kot uglaševalec klavirjev veliko zaslužil.« Priskrbel mi je štipendijo in sobo ter se dogovoril z glavnim mojstrom neke tovarne klavirjev na Dunaju. Mami se je zdelo vse skupaj malce sumljivo. Pozanimala se je, kaj bom na Dunaju počel. Rekli so ji, da se bom prvo leto učil o zgradbi klavirja in moral najprej obvladati vsa mizarska dela, od struženja do lakiranja. Ker sem tisto leto maturiral na klasični gimnaziji, se je mama razjezila in rekla: »Za tišlerja pa že ne bo šel!« In tako sem postal dirigent.

Tako začenja Anton Kolar, ki danes živi kot svobodni umetnik v Hamburgu, svoje literarno delo z naslovom Poem ekstaze, duhovito pripoved o lastni glasbeni poti. Bila je pestra in vijugava, od najstniškega pianista in organista, vodje gimnazijskega zbora v domačem Celju prek tolkalca v orkestru Slovenske filharmonije do diplomiranega skladatelja, pianista in nazadnje dirigenta, ki je najprej za nekaj let stopil pred orkester Slovenske filharmonije, nato daljše obdobje skrbel za orkestra Beograjske filharmonije in opere ter se nazadnje preselil v Nemčijo, kjer si je nekoč kot študent pridobil odločilna znanja in poznanstva. V vseh teh letih je veliko gostoval po svetu, sam in tudi z omenjenimi orkestri. Ob tem je posebno pozornost posvečal mladim, to ga je že zgodaj povezalo z Glasbeno mladino.

Ali se morda spomniš, kdaj si prišel v stik z Glasbeno mladino in kaj je to pomenilo za mladega dirigenta?

Ojej, to je pa že daleč! Natančno se ne spominjam, a verjetno se je zgodilo v sezoni 1972/73, ko me je Slovenska filharmonija nastavila kot asistenta dirigenta. Vem, da sem že v prvi sezoni dirigiral tudi mladinske koncerte. Ker sem jih sam komentiral in skušal s svojo razlago približati mladim ljudem klasično glasbo, so mi ti koncerti veliko pomenili. Pri tem sem se tudi sam dosti naučil, saj sem moral poslušalcem zapleteno zgradbo vsake skladbe razložiti karseda enostavno in pristopno. Uvidel sem, kako težko je z besedami razlagati glasbene misli in dogajanja.

Mladim si se posvečal na različne načine. Veliko si spremljal mlade soliste, vodil si simfonične koncerte za mlado občinstvo, dirigiral mladinskim orkestrom in najbrž še kaj. Kako se sam spominjaš tega dela glasbene poti?

Res je, kjerkoli sem bil, sem vedno našel čas za delo z mladimi. V Beogradu sem deset let vodil Mladinsko filharmonijo, v Hamburgu sem večkrat dirigiral Filharmoniji narodnosti (Philharmonie der Nationen), v kateri igrajo mladi glasbeniki 32 različnih narodnosti z vsega sveta. Še ko sem imel kot generalni direktor opere in filharmonije Maxa Brucha v Nordhausnu dela čez glavo, sem enkrat na teden našel čas za tamkajšnji mladinski orkester.

Kaj te je tako vleklo k delu z mladimi glasbeniki?

Najbolj me je pritegovala njihova popolna predanost muziciranju. Mladi glasbeniki igrajo na koncertih tako intenzivno, kot bi jim šlo za glavo. Ker vedo, da svojega instrumenta še ne obvladujejo do popolnosti in še nimajo dovolj izkušenj pri zapletenem skupnem igranju v orkestru, skušajo to nadomestiti z ljubeznijo do glasbe in z absolutno predanostjo, ki kar žari s koncertnega odra. In zelo hvaležni znajo biti. V Beogradu sem v desetih letih vzgojil veliko število mladih glasbenikov, tako da sedi danes v tamkajšnji Filharmoniji 45 mojih nekdanjih članov. Skoraj polovica orkestra. Ampak najbolj sta me presenetila dva nekdanja »mladinca«, ki sta danes zaposlena v beograjskem radijskem orkestru. Ko sem zadnjič tam gostoval v Filharmoniji, sta vzela teden dni dopusta in prišla honorarno igrat v filharmonični orkester, samo da smo bili spet skupaj in da smo lahko po vsaki vaji obujali lepe spomine.

Ti je kdaj tudi škodilo?

Škodovalo mi to delo nikakor ni, le včasih sem moral slišati kako neumno pripombo ljubosumnega kolega: »Ah, zdaj bo pa še otrokom dirigiral!« Ampak to me ni nič motilo. Vsakdo hodi svojo pot. Ko sem bil na dirigentskem tečaju pri Leonardu Bernsteinu v Los Angelesu, je dirigiral tamkajšnji Mladinski filharmoniji. »Če njega ni sram dirigirati mladincem, zakaj bi moralo biti mene?« sem si rekel že kot mlad dirigent. Tudi Claudio Abbado je pred leti prišel v Ljubljano z mladinskim orkestrom. Mahlerjevo 1. simfonijo so nam zaigrali v tako dovršeni izvedbi, kakršne nisem slišal ne pred tem in ne po tem.

Srečeval si zanimive glasbene osebnosti, delal z mnogimi orkestri in solisti. Ali se ti je kakšno doživetje posebej vtisnilo v spomin?

Doživetij je bilo veliko. Posebno v operi večkrat pride do prav napetih ali pa tudi prav smešnih situacij. Toda morda najmočnejši in nepozaben vtis sem odnesel iz Sankt Peterburga, ko sem tam Filharmoniji dirigiral Berliozovo Fantastično simfonijo. V zadnjem stavku imajo zvonovi solistično vlogo in iz drugih orkestrov sem bil navajen, da tolkalec zvok izvabi iz visečih kovinskih cevi, ki zvenijo kot zvonovi. V Sankt Peterburgu pa so odkrili zaveso za orkestrom in zagledal sem dvanajst resničnih, pravih cerkvenih zvonov. Od najmanjšega do največjega. Lahko si predstavljaš, kako je zvenela Fantastična simfonija s fenomenalno dobrim orkestrom in pravimi cerkvenimi zvonovi.

Po svetu si okusil različne kulturne razmere. Kakšen je na podlagi izkušenj danes tvoj pogled na slovensko kulturno-glasbeno sceno, na katero se po dolgem času vračaš?

V zadnjih letih so me v Sloveniji kar precej odrivali na stran. Zanimivo je, da od trenutka, ko sem v Nemčiji prišel do naslova »generalnega glasbenega direktorja«, v Ljubljani nisem smel več koncertirati. Res je, da sem se medtem večkrat preselil in so najbrž izgubili moje naslove, a s prihodom gospoda Damjanoviča v Slovensko filharmonijo se je to bistveno spremenilo. Takoj me je našel v Hamburgu in videti je, da bomo sedaj normalno sodelovali.

S slovensko glasbeno sceno pa moramo biti kar zadovoljni. Ljubljano presegajo le tiste evropske prestolnice, ki imajo še več denarja in si lahko privoščijo še dražje projekte. Ne bi želel, da je slišati kot laskanje, a skoraj bi si upal trditi, da je delo z mladimi v Sloveniji bolje organizirano kot v Nemčiji. Prav pred dvema mesecema je bila v Hamburgu huda časopisna polemika glede mladinskih koncertov, ki so bili v finančni zagati. Če ne bi vskočil težak milijonar in jih finančno podprl, bi enostavno odpadli. Zato pravim, da je ta dejavnost pri nas bolje utečena. Res ta podpora državo nekaj več stane, toda vzgoja mladih ljudi ne sme biti odvisna od dobre ali slabe volje nekega magnata.

Iz tvojih ust v ministrova ušesa! Naj te za sklep še povprašam, kakšen delež ima v tvojem umetniškem delovanju ustvarjalnost. Navsezadnje si diplomiran skladatelj, izdal pa si tudi nekaj literarnih besedil, pri katerih nisi pozabil na mlade.

Saj nimam velikega opusa, ampak vsake toliko me zagrabi in moram nekaj napisati. Posebno v zadnjem času sem spet v taki fazi. Poleg Poema ekstaze, knjige o umetnosti dirigiranja, ter otroške pravljice Živalski karneval lahko napovem, da bom prav kmalu končal tretjo knjigo. Iz pravljice Živalski karneval se je razvil balet za otroke Ples živali. V njem ne igram vloge skladatelja, temveč sem avtor zgodbe, libreta in instrumentator. Za osnovno sem vzel Saint-Saensov Živalski karneval in ga instrumentiral za veliki operno-simfonični orkester. Originalni Karneval traja le dvajset minut, otroška predstava pa mora trajati kakšno uro, zato sem dogajanju na odru dodal najlepšo glasbo svetovnih klasikov. Tako je baletna predstava v bistvu »učna ura« klasične glasbe, v kateri otroci ob zabavnem plesu živali pridejo v stik z največjimi glasbenimi umetninami. Z direktorico Ljubljanskega baleta sva se že pogovarjala o možnosti uvrstitve v njihov program. Simfonično suito iz tega baleta, ki je doživela mednarodno uveljavitev, bom februarja izvedel z orkestrom Slovenske filharmonije na slavnostnem koncertu ob obletnici Glasbene mladine Slovenije, to me še posebno veseli.

Kaja Šivic