Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Viva

Avanturistična zguba

Kultura nekoč in danes

Dogajanje na Punk kongresu septembra v Kasslu je bilo izčrpno predstavljeno že v prejšnji številki Muske. Tokrat v branje ponujamo še predavanje in intervju z gurujem punka in Sex Pistolsov, Malcolmom McLarenom.

Iskreno: pred Kasslom sem imela McLarna za dobrega stratega, poslovneža, o katerem že dolgo ničesar nismo slišali. Pričakovala sem, da nam bo predaval na krilih stare slave, a je množici kakih 200 ljudi pripravil presenečenje. Predstavil se je kot človek, ki dobro opazuje današnji svet, s svojim delom pa postavlja ogledalo aktualni družbi in njeni kulturi. Glede na odsotnost kakršne koli analize razmer v kulturi v Sloveniji, se zdi smiselno, da McLarnove pronicljive misli prenesemo na papir.

Neuspeh

“Moje pravo življenje se je začelo, ko sem bil študent. Ostala mi je ena sama beseda, ki jo je izrekel kozjebradi profesor umetnosti, ko sem v 60. letih vstopil v skromno umetniško šolo v predmestju Londona. Bil sem le eden iz skupine mladcev, bili smo entuziastični in prvi dan smo bili v tej šoli. Profesor nas je pogledal in dejal: “Mislite torej, da boste postali uspešni slikarji, kiparji, filmarji, oblikovalci ...?” Seveda, normalno, prihajajoč iz primestnega okoliša srednjega razreda, smo kimali, bili smo navdušeni, da bomo postali uspešni umetniki. Potem se je obrnil in rekel: “Pa ne boste. Nihče od vas.” Nisem doumel, kaj je s tem mislil. Nadaljeval je: “Če mislite, da boste uspešni, so vrata tamle. Raje pojdite takoj.” Seveda sem stisnil glavo med ramena, nisem hotel, da bi se ujela s pogledom, in upal sem, da ne govori meni. Potem je rekel: “Vsi boste doživeli neuspeh.” Na umetniški šoli smo bili šele kako uro, zato sem si mislil: “Kakšna čudna ustanova in kako nenavadne misli.” Govoril nam je še naprej: “Neuspeh ni nujno slaba stvar. V bistvu vam pomaga, da zjutraj vstanete.” Ko sem se vračal domov, sem imel občutek, da ne živim v okolici, ki bi se lahko strinjala z mislijo na neuspeh. Moji starši so bili v modni industriji in pričakovali so, da bom po svoje uspešen. Moje poslanstvo pa je bilo povsem drugačno!

Minilo je leto in isti profesor je pogledal tiste, ki smo se prebili čez prvo leto šole: “O, še vedno ste tu. Dojeli ste koncept neuspeha.” Dejansko ga nismo, le uspeli smo, ker nam je bila šola všeč, ker nas je varovala pred groznim resničnim svetom tam zunaj. Nato je rekel: “Ne morete biti zgube kar tako.” Pomislil sem: “Ojoj, kaj hoče pa zdaj povedati?” Rekel je: “Treba se je naučiti, kako biti zguba s sijajem, kako pasti veličastno in blesteče. Bolje je biti zguba s stilom kot benigen uspešen umetnik.” To je bila zelo globoka misel. Imel sem okoli 18 let, takrat je nisem razumel, potreboval sem še ves svoj čas na tisti šoli, da sem cenil vsaj nekaj od tega, kar nam je skušal profesor dopovedati. Dojeli smo, da beseda kariera ne pomeni veliko. Na koncu smo jo izbrisali iz svojih možganov, iz besednjaka, zamenjala jo je beseda avantura. Zdelo se je, da je misel o ustvarjanju bleščečih zgub naš posel, in sprejeli smo dejstvo, da nam nikoli ni treba prispeti, da smo na potovanju brez končne postaje. Ko so me nekaj let kasneje iz tiste šole končno vrgli, sem odšel od doma in težko je bilo pogledati v oči resničnosti in gledati, kako bom postal sijajna zguba. To bi bila pravzaprav vsa moja pot do današnjih dni.”

Današnja kultura

“Govoril bom o danes, saj včeraj nikoli ni tako zanimiv, kot je danes. Kaj je danes umetnost? Kako bi jo lahko najbolje predstavili? Povzamemo jo lahko z dvema besedama: prva beseda je avtentičnost in druga beseda je karaoke. Lahko ju damo tudi skupaj, saj danes večina umetnikov porabi vse življenje, da v karaoke kulturo vnese izvirnost. Kaj pomenijo karaoke? Japonsko je to neke vrste prazen, mrtev orkester. Gre za popularnoglasbeno obliko, ki ni obremenjena z ustvarjalnim procesom. Ko sem bil v šoli, je bila kreativnost v tem, da si zavihal rokave in skočil noter. Bil je kaos. Karaoke pa sploh niso kaotične. Preproste so, čista zabava. Tony Blair bi rekel, da so prijazna in lepa oblika zabave za zlato dobo nuklearne družine. So spektakel, v katerega se lahko vsi vključijo in postanejo del dogajanja. Še pomembneje kot to – so brez kakršne koli odgovornosti. So kot soundtrack za današnje življenje – vse in vsi so na prodaj.

Po drugi strani izvirnost verjame v mogočen kreativni proces. Je pravo nasprotje karaok in v nasprotju z njimi nepopularna. Je staromodna, medtem ko so karaoke zelo modne. Je nekaj, kar je vedno težje najti. Je kot iskanje rubina med kupom pločevink. Izvirnost bolj kot vse drugo časti neuspeh. Časti ga zato, ker vanj verjame kot v romantično in plemenito idejo. Izvirnost v nasprotju s karaokami NI na prodaj.

Ti dve ideji sta “vojni” oznaki za ravnotežje sveta, v katerem danes živimo, če govorimo o kulturi. V tem smislu lahko npr. rečemo, da je terorizem avtentični življenjski slog, Tony Blair pa je verjetno prvi bristanski karaoke premier.

Če to dojemamo in razumemo, kako deluje kot metafora, s katero lahko opišemo vse, kar danes ustvarjamo in čutimo, je jasno, da je kultura – ki je imela včasih prostor za romantične in plemenite ideje, prostor za pojem avanture v nasprotju s kariero – vedno bolj iz mode. Treba se je vprašati, kje so razlogi za to? Lahko krivimo televizijo, ki prodaja množično, ne pa popularne kulture, slavljenje zvezdnikov, prevlado bebavih zvezdnikov nad inteligentnimi, dejstvo, da je kultura ušla izpod nadzora. Enako velja za politiko, saj je tudi politika postala neke vrste umetnost, morda je celo nova umetnost 21. stoletja, tega ne vem. Vendar je jasno, da je avtentičnemu pogledu, romanticizmu kot nasprotju pragmatizma težko slediti. Staromodnost, ki smo se je učili v 60. letih, ko sem bil študent umetnosti, romantičnost ceste, ideal vagabunda, duh izobčenca, nihilističen življenjski stil, iskanje smisla v eksistenčnih iskanjih ... vse to je zelo odrinjeno iz sveta, v katerem živimo danes. Svet danes upravljata preprosti zadevi, kot sta denar in oblast.”

Potrošništvo

“Nakupovanje je danes nova kulturna dejavnost. Resnično mislim, da definira kulturo, saj smo naenkrat lahko vsi umetniki. A kakšne vrste umetnik si? Po mojem je več tistih karaoke tipa. To nas spet pripelje do velikanske frustracije, saj nedvomno tudi v karaoke svetu vsi neznansko želijo najti nekaj izvirnega. Kopljemo po ruševinah, vsak dan v tednu, iščemo, iščemo tudi, ko gremo nakupovat, a je zelo zelo težko najti, zato smo nemirni, pobiti. Verjetno gre tu iskati razloge, da gledamo nazaj in iščemo nekatera stališča, ki so prevladovala pred 10., 15., 30. leti. Reči, s katerimi se lahko ljudje še vedno istovetijo, stališča, za katera sem, neizbežno, tudi jaz odgovoren. A ta stališča so zelo stara stališča. Prva ikona rock'n'rolla je bila oseba, ki sploh ni bila glasbenik, bil je pisatelj in ime mu je bilo Jack Keruac. Jack Kerouac je leta 1949 nosil usnjeno jakno, belo T-majico, kavbojke in škornje. Napisal je knjigo o vagabundu, ki išče smisel. Stalno je bil na cesti, na potovanju, o katerem nam je na umetniški šoli govoril kozjebradi profesor. Na potovanju brez konca. William Burroughs je v podobnem duhu izobčenca delal v somraku 80. let in potem je bil tu še nekdo z imenom William Gibson, ki je skoval besedo kiberkultura potem, ko je gledal otroke v zabaviščnem parku, kako igrajo video igrice, prvo interaktivno poglavje pop kulture. Glasbe sploh niso poslušali, šlo je za igranje igrice, ubijanje stvari.”

Novodobni punkerji

“Da bi razumeli, kam se je duh časa preselil, bi lahko rekli, da je novi romantični izobčenec, avtentično bitje – heker. Ne Elvis Presley ali Sex Pistols. Anonimno bitje, ki se zadržuje in živi na internetu, ki z vso močjo in voljo, ne glede na to, kako ga skušajo nadzorovati, ostaja izven zakona. Virtualen je, res, ampak je tudi prostor komunikacije in je prostor, ki ga ljudje vedno bolj uporabljajo za izmenjavo mnenj. Je prostor, ki je resnično zelo vpliven, bolj kot si to v tem trenutku mislimo. Po mojem bo v nekaj letih internet enakovreden del tega, kar imamo, ko gledamo nazaj, za prostor, kjer so živele ideje in izvirnost, prostor, kjer so se te v kulturi filtrirale. Obstajajo plemena, ki živijo v tem internetnem svetu in verjamejo v starinsko tehnologijo kot v sredstvo za izrabo stvari, s katero je možno povrniti moč, ponovno napolniti zvoke, ustvarjati programsko opremo, ki lahko v mnogih pogledih antični računalnik spremeni v stroj za delanje glasbe. Zvoki, ki nastajajo, zvenijo tako, da se jih morda spomnite iz časov, ko ste prvič igrali eno od tistih video igric iz 70., zgodnjih 80. in celo zgodnjih 90. let. Kot so bili torej v 60. opolzki, kot so bili slabo producirani, kot so bili grobi, so enaki tudi podzavest, telo in duša omenjene tehnologije, ki jo delajo novodobni punkerji, jaz bi jim že rekel tako, sploh ne kdo iz umetniške šole, ravno nasprotno, nekdo iz tehnične šole. Ti ljudje, ta plemena sebi nikoli ne bi rekla umetniki. Besedo umetnik si je že davno prisvojil korporativni svet. Oni si raje rečejo “reverzibilni” tehniki, tehniki, ki stvari obračajo. Gre za ljudi, ki se z jajci in s puščicami borijo proti jaguarju in nimajo nobene možnosti za zmago. A ne gre za neuspeh, pomembnejša je aktivnost, ki je zanj potrebna. Ta sprošča pravo energijo, energijo, ki je gonilna sila za take, kot sem jaz. Kot bitje sem skrajno nefunkcionalen. Res mi ni bilo jasno, kaj bi počel z avtoritetami v družbi, razen da sem se iz njih norčeval. Že v umetniški šoli sem se naučil, da je politika nova oblika umetnosti. Čeprav to zanikajo, je George Bush igralec, igra predsednika in je boljši igralec kot bolj avtentičen kandidat za ameriškega predsednika, ki poskuša biti pristen. Igranje je tisto, kar ljudje opazijo in kar ljudi zapelje. Boriti se je treba s svetom, v katerem mediji niso niti približno tako nedolžni in naivni, kot so bili včasih. Živimo v svetu, v katerem je tisti, ki pridobi večjo kontrolo nad množico kot drugi, gangster. Stvar, ki je skupna gangsterjem in kriminalcem, pa je, da spreminjajo pravila. S spreminjanjem pravil spreminjajo življenje.”

Strah

“Strah je posebno orožje današnjega sveta. Romantično prepričanje o nekom, ki se spogleduje z neuspehom, pomeni dobesedno nekoga, ki je brez strahu. Biti brez strahu pomeni, da si sposoben narediti kar koli in da ti posledice ne bodo pomembne. To v vsakem umetniku sproži sposobnost, da na tem potovanju brez konca spremeni življenje. Ko gledam nazaj na starega profesorja, mi je jasno, o čem je govoril. Govoril je o tem, kako biti brez strahu.

Na takem svetu z gangsterji in televizijo kot izvrstnim orožjem za promocijo in razstavo karaoke kulture je popularna kultura manjšinska ideja, ki nima iste moči kot nekoč. Zato ker je tako umazana, s televizijo, z resničnostnimi šovi, idoli.”

Bistvo

“Na romantični cesti smo izključno zaradi vožnje. Nikoli ne prispemo. Za umetnika katere koli vrste je cilj enak – ne da je neka točno določena stvaritev, ampak da postane dve, tri ali štiri, se razvija. Gre za obrobno naravo ceste, za neko vrsto pohlepa. Veste, da je ameriška kultura postranska stvar – nikoli niso gradili zgradb z visokimi kupolami, ampak nizajo nadstropja. Če dobro pogledamo, je podobno v glasbi, gre za nize obrobnih zgodb. Nekje v sredini se srečaš z jazzovskim odlomkom in prav nobenega strahu ni, da ne boš razumel, za kaj pri stvari gre. Treba je najti kar se da veliko različnih širokih cest, se boriti, da najdemo čim več različnih poti. Treba je dojeti, da bomo na poti vedno doživljali neuspehe. Za to gre in nikoli ne bo bolje. Na pravi poti smo praktično vedno v zmoti. Da bi to razumeli, da bi bili veliki, je nujno, da verjamemo, da to počnemo zaradi ponovnih odkritij. Ključ pri razumevanju stanja med vsemi temi možnostmi je v tem, da nismo ne eno ne drugo, ampak da smo brez izvirnega greha. In vedno na cesti, da lahko vidimo, da res lahko vidimo, da odpremo oči, to je ključ.”

Pogovor z Malcolmom McLarenom

V trenutku, ko je bil v anglosaškem svetu punk zelo močan, je v Nemčiji delovala tudi skupina Kraftwerk. Kaj menite o njej in njeni umetnosti?

Kraftwerk so dedje računalniške glasbe, ki je imela v 80. letih neizmeren vpliv. Razvila se je v mikro glasbo, čip glasbo, hekersko glasbo ... Danes je veliko različnih plemen, ki pletejo takšno elektronsko glasbo po svetovnem medmrežju. Uporabljajo staro tehnologijo in jo pretvarjajo v naprave za proizvajanje glasbe, pa naj bodo gameboy, commodor 64, atari ali amiga. Vsi ti so otroci Kraftwerka, saj je bila to prva skupina, ki si je izmislila lastne naprave, ki proizvajajo glasbo. Odgovorna je za velikanski vpliv na popularno kulturo in elektronsko glasbo. Vplivala je celo na ameriški hip hop, brez nje ne bi bilo Afrike Bambaataa. Cenili so jo tako ljubitelji črnskega R'n'B-ja v Ameriki, še posebej v New Yorku na začetku 80. let, kot v Angliji v obdobju plesne in elektronske scene ter tudi skupine, kot so Soft Cell, Joy Division in New Order. Kraftwerk so vplivali na vse, kar je sledilo punk rocku. O tem ni dvoma.

Kaj pa pred punkom?

Glasbena scena pred punkom je temeljila na kitarah in analognem zvoku, ne digitalnem. Ko je punk tam nekje konec 70. let pojemal, se je pojavil črnski punk v elektronski glasbi, to sta hiphop in rap. V Angliji sta takrat, v 80. letih, nastajala pop in new age. Danes elektronska glasba ni tako modna. Računalniška generacija je nenadoma odkrila kitare in jih ima za bolj seksi. Zato spet nastaja toliko rockovskih skupin. Elektronska glasba se je umaknila v podzemlje, v mikro glasbo, ki jo sestavljajo “reverzibilni” računalnikarji, ljudje, ki skrbijo, da ne uporabljajo nobenih akustičnih in analognih glasbil, ampak ustvarjajo preprosto z zvoki. Korenine njihove kulture so zvoki prve, zgodnje kulture videoigric. Pognale so v 80. letih s pojavom prvih videoigric. Ko so takrat igrali Space Invaders in Donkey Kong, se zvoki nikomur niso zdeli pomembni. Pomembni so postali šele v tem, 21. stoletju, ker so del korenin prve interaktivne kulture. Glasbeni hekerji so vsekakor vnuki Kraftwerk, pisatelja Williama Gibsona in kiberpunka.

Kako bi opredelili razliko med osnovnima ikonama sodobne glasbe, računalnikom in kitaro?

To sta dve različni stvari, verjetno pa bomo doživeli njuno poroko. Sta samo korenini za razvoj, pop kultura je stalno gonilo razvoja. Danes se vračamo k nastopom v živo, ljudje si želijo resničnih doživetij. Siti so računalniške glasbe, ker je ne morejo videti. Zato pravim, da je videz glasbe pomembno gonilo. Ko ljudje glasbe niso več videli, jih je nehala zanimati. Zdaj jo spet hočejo videti, ne glede na to, kdo igra, Rolling Stones, Kraftwerk, Sex Pistols ali nove skupine, kot so Yeah Yeah Yeahs, Libertines, White Stripes, ki posnemajo stare skupine. Ljudje hodijo na koncerte. V prodajalnah plošč glasba ni več razdeljena po desetletjih, vse je pomešano. Izvor in korenine niso več tako pomembni. Ljudje korenine iščejo sami. Morda tako, da si jih nalagajo z interneta. Internet je ključen pri razumevanju popularne glasbe. Kot domača knjižnica je, z njim imamo dostop do celotnega arhiva pop kulture. Mladina se lahko vse dneve igra z računalniki, si nalaga glasbo in izmenjuje zgoščenke, ki jih nimajo za nekaj, kar bi bilo vredno zbirati. Poceni so, podarjajo jih prijateljem, niso pomembne. Vinilke so nekoliko bolj zbirateljske, zapeljivejše, morda bolj seksi. Mnogi izvajalci digitalne elektronske glasbe si prizadevajo snemati digitalno glasbo na 45" vinil. Mala plošča, starina, davno minula metoda distribucije glasbe doživlja zelo nenavadno vrnitev. Prodajajo jo po medmrežju. Morda zato, ker se zdi ljudem v tem virtualnem svetu zelo resnična. Glasbo na vinilu imajo radi, bolj seksi je. Sicer pa se kombinacije starega in novega dogajajo že ves čas; so zelo pomemben del elektronske scene. V kitarski rockovski glasbi niso tako opazne, toda vinil je pečat, glasba na njem je pristnejša kot na zgoščenki. CD je mogoče zavreči.

Ali v umetnosti obstaja najvišji cilj v prihodnosti? Je v prihodnosti prostor za subkulturo, kot je bil punk?

Mislim, da bodo subkulture izšle iz interneta, zdaj nastajajo tam. Svetovno medmrežje je zdaj osnova subkultur. Ali se bodo pojavile tudi zunaj njega, bomo še videli. Za zdaj se niso. Prek interneta se nova generacija sporazumeva brez obraza. To je simbol hekerja. Anonimno bitje, ki nima videza. Popolnoma zakrinkan je, podoben komur koli. S tem se je videz glasbe spremenil.

Kaj pa najvišji cilj? Ima umetnost najvišji cilj?

Najvišji cilj umetnika je spreminjati življenje. Sodobna umetnost čedalje bolj postaja del posla in mode. Ko postane moda, postane tudi zelo minljiva. Moda traja sezono, potem že iščemo nekaj novega. Nenehno namreč iščemo identiteto, ko jo najdemo, smo navadno nezadovoljni – in že iščemo novo. Zato pravim, da je nakupovanje nov umetniški ideal, nova umetnost. Ko gre nakupovat, je vsakdo lahko umetnik. Izbira in kombinira vse, kar hoče. Pobudo so prevzele trgovine, one so zdaj kultura. Predstavljajo našo civilizacijo, tudi umetnost. Smo pred vprašanjem, ali se bo umetnost izgubila v modi. Stare vrednote, s katerimi smo opredeljevali, kaj je umetnost, visoko in nizko kulturo, so izginile. Vse so samo izdelki. Umetniki so menedžerji teh izdelkov. Enako oblikovalci. Zato se mladi iz sveta subkulture sploh nimajo za umetnike. Imajo se za “reverzibilne” tehnike. Verjamejo, da je besedo umetnik ugrabila kultura korporacij. Težko je ugotoviti, kam vse to vodi. Trenutno nimamo nobene druge ideologije, kot da gremo nakupovat, kjer naj bi dosegli samospoznanje. Tega ne dobimo, zato še naprej nakupujemo. Zelo zvita ukana sveta, ki želi, da bi vsi ljudje kar naprej nakupovali. Zato pravim, da sta se razvedrilo in nakupovanje združila. Ob nakupovanju se razvedriš. Zdaj trgovine oblikujejo tako, da so zabavnejše. Zato imajo najboljše arhitekte. Ti se prej niso ukvarjali s trgovinami, zdaj jih spreminjajo v cerkve.

Menite, da obstaja izhod iz takega razvedrila?

Ne vem, po mojem ne ve nihče. Toda vlak je na progi. Vsi smo podzavestno odgovorni, vsi, ki smo preživeli 60., 70., 80. in 90. leta. To smo ustvarjali desetletja, sostorilci pri zločinu smo. Naj bo zavestno ali podzavestno, to smo ustvarili. Zdaj se s tem soočamo. Kako se bomo s tem spopadli, ni vprašanje zame, temveč vprašanje za novo generacijo. Gre za to, kaj jo bo spodbodlo, kaj ji bo všeč. Trenutno se svet briga za dvoje: denar in oblast. To je vse.

Igor Zupe

KAJ MALCOLM POČNE ZADNJE ČASE?

“Nekateri ljudje smo vpleteni v t. i. bootleg kulturo. Če smo o kulturi razmišljali kot o nečem, kar je naše imetje, zakaj si je ne bi smeli vzeti in recimo poskrbeti, da Jimi Hendrix igra na naši plošči? Zakaj ne vzeti kar koli, kar nam je všeč, in to dati na svojo ploščo? Gre za idejo o mešanici vsega, nanjo se je zadnja leta pljuvalo, a je na nekaterih ravneh obstala. Meni je všeč.”

Glasba za film Kill Bill2/About Her

“Pred kratkim sem delal z norim filmskim režiserjem Quentinom Tarantinom, nujno je potreboval skladbo, ki bi poosebila Umo Thurman, tik preden je ubila Billa v filmu Kill Bill2. Iz spomina sem izbrskal arhivsko gradivo, ga kombiniral in ustvaril čisto novo skladbo. Zvrti se proti koncu filma Kill Bill 2, v njem pa sta Bessie Smith iz leta 1929 in s plošče St. Louis Blues ter stari hit The Zombies, angleške skupine iz 60. let, ki je bila s komadom She Is Not Here za trenutek tekmec skupine The Beatles. Komad sem upočasnil in nenadoma zveni bolj mračnjaško in človeško, precej grozljivo. Ko sem ga še zvočno poravnal, je zvenel kot žensko petje, mogoče kot Uma. Skupaj z Bessie Smith je nastal zvok, ki v filmu deluje izvrstno, še pomembnejše pa je, da je to skladba, ki je nastal iz skladb, ki so jih ustvarili drugi. Ne gre za vzorčenje, dejansko gre za montažo, v njej se vidijo vse scene, bila je razstavljena in znova sestavljena ter je postala čisto nova skladba, ki lahko dobi nov naslov, kar sem tudi naredil. To je zanimiv način uporabe ruševin za stvaritev nekaj novega.”

The Wild Strawberries/Foxy Lady

“Pred kratkim sem bil v Pekingu. Kitajska je ta trenutek najbolj zanimiv prostor na svetu. Neskončno si želijo vstopiti v svet popularne kulture. Trenutno se utapljajo v kitajskem punk rocku, kitajskem hip hopu, kitajskem rocku, kitajskem heavy metalu in seveda tudi v kitajskih karaokah. Dekleta, ki so jih starši spodbujali, da so pele in vadile nastope Eltona Johna, Georgea Michaela ali kake lokalne kitajske zvezde, so vzele svoje karaoke plošče, ki so mimogrede precej dostojne kopije omenjenih originalov, jih razrezale in ustvarile nekaj čisto novega – in jaz sem pri tem sodeloval. Skupino, ki nosi ime The Wild Strawberries, sem naučil igrati komad, ki je bil v 60. letih verjetno največja mačo himna Jimija Hendrixa, komad Foxy Lady. Zdelo se mi je, da bo zanimivo, če ga kitajska dekleta odigrajo na postkaraoke način.”

Fashion Horse

“Med potepanjem po zapuščenem industrijskem predelu na robu Pariza, v južnem delu kitajske četrti, sem odkril majhno komunistično vasico Ivry sur Seine, kjer so prostor pod soncem našli številni skvoterji, zavzeli so tamkajšnje zgradbe in zdaj v njih ustvarjajo umetnine. Nekateri med njimi so “reverzibilni” računalnikarji, o katerih sem govoril. Na zanimiv način so spremenili starodavne tehnologije v naprave za delanje glasbe. Hotel sem, da združimo moči, hotel sem postati ponovno študent in razumeti ta svet. Z “game boy” glasbeniki smo naredili komad, moj prispevek je bil, da sem njihovo glasbo zmiksal s Sonnyjem Boyom Williamsom.”

Viva