Marianne Faithfull

Pevka prve generacije upornic

Leta 1964 se je na vrh britanske lestvice popularnih zavihtela pesmica As Tears Go By, prva, ki sta jo skupaj napisala Mick Jagger in Keith Richards. Skladbo je zapela takrat popolnoma neznana Marianne Faithfull. 40 let kasneje je Faithfullova še vedno dejavna, le da se je vmes zgodila kariera, polna vzponov in padcev, to se nenazadnje pozna v trpki, a odločni interpretaciji pesmi na zadnjem albumu Before The Poison.

Marianne Faithfull je bila uporniška pop pevka, ki je bolj kot pop glasbo poslušala Joan Baez in Boba Dylana in jo je v glasbeni svet zaneslo povsem po naključju. Njene boginje so bile Bessie Smith, Ma Rainey in Billie Holiday, oboževala je njihovo glasbo, delček bele duše je kot nekakšno nadomestilo našla kasneje v country glasbi. Rojena leta 1946 je odraščala v družini angleškega profesorja in mame, ki je bila avstrijskega rodu. Po ločitvi staršev sta se z mamo preselili v Reading, kjer je mama trdo delala, da je hčerki lahko nudila šolo v bližnjem samostanu. Marianne je začela kmalu po bližnjih shajališčih peti folk pesmice, spoznala je Johna Dunbarja, svojega kasnejšega moža, ki jo je uvedel v glasbeni in prijateljski svet Allena Ginsberga, Paula McCartneyja in Andrewa Looga Oldhama, menedžerja The Rolling Stones.

Že prvo sodelovanje s tandemom Jagger/Richards je leta 1964 obrodilo sadove. Pesem As Tears Go By se je v pičlih šestih tednih povzpela na vrh britanske lestvice; Marianne je pustila šolo in začela nastopati. Pomenila je popolno osvežitev takratne glasbene scene, bila je nežna, prekrasna naravna plavolaska z bujnimi oblinami, ki je prepevala nedolžne folk melodije. Kasnejše fotografije znanega fotografa Terryja O'Neilla z Marianne v tesnem črnem usnju in filmska vloga v bizarnem filmu Girl on a Motorcycle Jacka Cardiffa, predvsem pa njena kasnejša udeležba na divjih zabavah s fanti iz skupine Rolling Stones so jo kmalu spravile »na slab glas«. Poleg pop pesmic je dokaj uspešno posnela tudi folk albume, ki so izšli samo v Veliki Britaniji: North Country Maid in Come My Way. Kljub zgodnjemu in hitremu uspehu je še vedno imela pomisleke o glasbeni karieri: »Včasih se sprašujem, zakaj sem pravzaprav šla v vse to, zakaj nisem, na primer, ostala v šoli. Zdaj v tem uživam, toda včasih sem imela pomisleke. Uživam … toda do tega spoznanja je vodila dolga pot.« Obdobje najstniške zaljubljenosti je kronala z nosečnostjo, toda obremenitve, ki so jih prinesli otrok, zakon in zgodnji uspehi na glasbeni sceni so bili za mlado Marianne preveč. Vse je presenetila, ko je kmalu nato zajadrala v povsem novo glasbeno okolje (to je kasneje v življenju ponovila še večkrat), iz aristokratskega, izobraženega sveta je zaplula v temne, bluesovske vode rokenrolerja Micka Jaggerja.

»Zaljubila sem se vanj, ker je bil preprosto velik. Zaradi njega sem zapustila svoje domače, svoj glasbeni svet, vse. Postala sem zgolj in le njegova »spremljevalka«, ker se je to pač v takratnem glasbenem svetu od mene pričakovalo. Čeprav sva z Mickom veliko delala skupaj, navdihovala sem ga s svojimi izbranimi knjižnimi junaki, mi takrat kot ženski, na primer, ni bilo dovoljeno vstopiti v glasbeni studio. Nikoli pa nisem mogla sprejeti moje javne podobe, s katero so me mediji predstavljali kot neke vrste rokovsko pičko. Mogoče so v najinem razmerju videli nekaj magičnega, nekaj, kar je ujelo njihovo pozornost.« Posledično seveda ne preseneča, da je imela v obdobju življenja z Mickom večkrat občutek, da jo ogroža lastna jeza. Toda namesto, da bi to agresijo realizirala in izživela v umetnosti, jo je obrnila navznoter, njena izbira so postale droge. »Droge so mi preprečile, da bi postala teroristka,« je nekoč izjavila kronistu Stonesov A. E. Hotchnerju. »Prišla sem do točke, ko sem vedela, da bom ali eksplodirala v dejanske oblike nasilja ali bom vse skupaj zadržala v sebi …Ta destruktivnost bi šla zlahka svojo pot. Če bi mi, na primer, prekrižala pot Ulrike Meinhof, lahko sklepam, da bi se ji zlahka pridružila in združila njen terorizem z mojo nasilnostjo proti družbi.«

Življenje z Mickom ji ni prineslo sreče. Javnost jo je prikazovala kot slabo punco, britanska cerkev ji je med drugim očitala, da ni poročena z Mickom, da ga je zavrnila kljub nosečnosti (in kasnejšemu splavu). Zadnji kamen spotike je bil njen poskus samomora v Avstraliji leta 1969. Naslednje leto sta se z Mickom na njeno željo dokončno razšla. Z Marianne je šlo takrat samo še navzdol. Heroinska odvisnost je bila neizprosna, izgubila je tudi skrbništvo nad prvorojencem. Edina svetla točka je bilo dejstvo, da je začela spet ustvarjati.

Leta 1969 je izšel njen singel Something Better (Goffin/King) s Sister Morphine na strani B, za katero je kasneje priznala, da je v resnici njena prva pesem. Sister Morphine sta napisala skupaj z Mickom. Gre za pesem o namišljeni narkomanski odvisnosti, prikazano skozi bolečino ponesrečenca v prometni nesreči, ki so jo mediji interpretirali enostransko. Rolling Stonesi so pesem uvrstili na album Sticky Fingers (Jagger je napisal glasbo, Mariannin prispevek je »zamolčal«, težave pri uveljavljanju avtorskih pravic so se vrstile v naslednjih letih). »Ko je Jagger ob skladbi »pozabil« napisati tudi moje ime, sem prvič začutila, da v glasbeni industriji obstajajo različna pravila za moške in ženske, da obstaja tu resnično dvoje vlog.« Še posebej v njeni izvedbi pridobi pesem vso trpkost in grenkobo, odraža neko atipičnost »dobrim vibracijam šestdesetih«, kar lahko po svoje pripišemo vedno hujšemu uživanju trdih drog (mamila so delovala pri meni tako, da preprosto nisem govorila ali nisem hotela govoriti, bila sem popolnoma prazna, izgubljena). V tistem obdobju je uspešno igrala na gledaliških deskah, med drugim v drami Tri sestre Čehova skupaj z Glendo Jackson, in v filmski verziji Hamleta, z naslovom Early Morning, Hamlet. Toda kariero so ves čas ogrožala mamila. Mediji so jo še vedno nadlegovali in skrbno popisovali vsak njen incident, vsak življenjski zdrs, vsak neuspeh. Popolnoma brez denarja se je potikala po londonskih skvotih, ko so ji ponudili snemanje plošče Rich Kids Blues. »To je bil eden tistih čudežnih trenutkov v mojem življenju, ki mi je v danih okoliščinah pomagal, da preživim, da delam stvari, ki jih znam, da ustvarjam, da končno dobim možnost posneti ploščo, ki bo izražala moje bistvo in me po svoje opredelila.« Pomoč ji je ponudil David Bowie, ko jo je leta 1974 povabil v televizijski show 1980-Floor Show. »Bowie je bil prvi, ki je pristopil k meni in mi ponudil sodelovanje, hotel me je nazaj. Danes vem, da je bilo to ključno. Zasejal je nekaj: samospoštovanje in samozavest.«

Leta 1975 je izdala singel Dreamin' My Dreams, ki mu je leta 1978 sledil countryjevsko obarvan LP Faithless. Country glasba ni bila ravno tisto, kar je Marianne iskala, izid plošče je sprejela kakor izziv, da je sploh začela snemati. »Še vedno sem iskala svoj pravi glasbeni izraz in način, ki bi mi najbolj ustrezal in me označeval.« Punk je tudi njej na široko odprl oči in ji ponudil lasten vir izražanja. »Vzljubila sem ga, ker je bil nepretenciozen in spontan, nenaštudiran. In predvsem zelo jezen, s tem sem se zlahka poistovetila. V tem okolju sem začutila, da bom lahko spet delala.« Pripravila je demo posnetke za album Broken English in komad Why D'ya Do It? (Heathcote Williams), pesem, s katero se Marianne še danes rada istoveti. Demo posnetki so pritegnili pozornost šefa založbe Island Records, Chrisa Blackwella, ki je s Faithfullovo leta 1979 podpisal pogodbo. Vse pesmi na albumu so čista klasika, tri od osmih je podpisala Marianne. Ekspresiven glas in njena interpretacija sta dokončno prepričali javnost in album Broken English uvrstili med resnične umetniške dosežke. V naslednjih letih je izdala še albume Dangerous Acquaintances, A Child's Adventure in Strange Weather, sledi leta 1990 v živo posnet album Blazing Away. Glasbeno raziskovanje je nadaljevala z odkrivanjem in interpretiranjem glasbe Kurta Weilla, ki je doseglo vrhunec z izidom albuma 20th Century Blues. Temperamentna izvedba kabaretnega sloga, močni poudarki, skorajda nemški naglas v pesmih, vse to so značilnosti tega obdobja ustvarjanja. Sicer pa močne sledi Weillovega vpliva začutimo že na albumu Strange Weather. Nadgradnja navdušenja nad vplivom glasbe iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja je snemanje opere Kurta Weilla in Bertolta Brechta The Seven Deadly Sins, album, ki je doživel premiero na Salzburškem festivalu v Avstriji. Le kdo je danes primernejši za izvajanje opere s takim naslovom, se rada pošali Marianne, v svojem življenju nekoč grešnica, pa svetnica in v podobnem vrstnem redu v nedogled. Toda ustvarjalni žilici in kreativnosti še ni videti konca. Sodeluje pri pisanju glasbe za televizijo (Hang It to Your Heart) z Alexom Jamesom iz Blur. In prav Damon Albarn iz Blur je kasneje prispeval prekrasne melodije za njen predzadnji album Kissin Time in tudi skladbico za njen zadnji glasbeni podvig Before The Poison.

Junija leta 1999 je izšel dolgo napovedovani album Vagabond Ways, kjer lahko kot zanimivost poslušamo neobjavljeno skladbo Incarceration of a Flower Child Rogerja Watersa iz leta 1968 (posvečeno Sydu Barrettu) in njeno izvedbo skladbe Tower of Song Leonarda Cohena. O izvajanju priredb ima svoje mnenje, predvsem mora biti zelo blizu ljudem, ki so te pesmi napisali (Cohen, Lennon, Dylan). »Včasih se počutim, kot da so te pesmi napisali zame. In jih povsem posvojim. I'll Keep It With Mine je definitivno moja.«

Vmes smo jo lahko videli igrati v filmih Intimnost Patricka Chereauja in Far From China Christian Leigh.

Pečat, ki ga je pustila na sodobni glasbeni sceni, je posredno viden v spisku sodelujočih na albumu Kissin Time (Virgin, 2002). Pesmi so zanjo tokrat napisali in jih pomagali izvesti Billy Corgan, Damon Albarn z Blur, Beck, Jarvis Cocker in Dave Stewart. Album je sodoben pop izdelek, ki mu potrebno patino dodaja prav Marianne Faithfull. Promocijska turneja jo je leta 2002 zanesla najbližje našim krajem, v italijanski Videm, kjer je nastopila v abonmaju simfonične glasbe! Lani je z veliko uspeha nastopala v znamenitem gledališkem muzikalu Williama S. Burroughsa in Toma Waitsa pod režisersko taktirko čarobnega Roberta Wilsona, The Black Rider. Konec leta je izšel še album Before the Poison (Naive, 2004). Dama z raskavim, počenim glasom se je tokrat odločila za sodelovanje s trenutno najbolj temnimi, strastnimi avtorskimi silami alterrokovske glasbe sedanjosti. K sodelovanju je povabila ljudi, ki jih ceni in čuti blizu tako, da z lahkoto interpretira njihove pesmi, piše liriko, popolnoma enakovredno blesti v zasedbi njihovih bendov. Njena najožja sodelavca sta tokrat PJ Harvey in Nick Cave s skupinama. S prekrasno melodijo v kosu Last Song je tudi tokrat prisoten Damon Albarn, čigar pesmi s časom pridobivajo prefinjenost in izredno liričnost. Album končuje skladbica City of Quartz ameriškega skladatelja Jona Briona.

Before The Poison je album, kjer lahko še enkrat poslušamo izredno interpretativno in sugestivno moč glasu Marianne Faithfull. Njena izvedba te potegne v najtemnejše plasti človeške duše, še posebej zablesti v pesmi Crazy Love Nicka Cava, kjer sta kompatibilnost in sožitje s piscem glasbe popolna. Resnično bi lahko potegnili kar nekaj skupnih življenjskih in osebnih potez in lastnosti pri obeh protagonistih. Tu ni samo izredno močna navezanost na književnost in umetnost nasploh, obema sta skupna izredna odrska prezenca in način izvajanja skladb, samo podajanje in njuna čarobna interpretacija, od kabareta, bluesa, govorjene besede in še in še. Na prste ene roke lahko danes preštejem umetnice, ki so sposobne ponuditi in ustvariti tako nepotvorjeno umetniško razpoloženje, kot to uspeva Faithfullovi. Ne preseneča torej, da si je za sodelavko izbrala nekompromisno in nekonvencionalno umetnico PJ Harvey. Skupaj sta ustvarili pesmice, ki bodo zagotovo šle v anale glasbene zgodovine. Popoln preplet umetniškega ustvarjanja, sestavljanje mozaika, ki ga na koncu sklene mojstrica odrskega nastopa. Prisluhniti moramo samo šestminutni skladbi No Child Of Mine, ki jo je napisala PJ Harvey in tu odpela Marianne – in sestavek lahko začnemo pisati od začetka. Sodelovanje, ki odpira vrsto vprašanj, večnih tem, kdo si lasti pesem, kdo jo »naredi«, kakšna naj bo priredba glasbenega dela in kakšna je razlika med priredbo in glasbenim sodelovanjem. Toda o vsem tem mogoče kdaj drugič. Faithfullova je v bistvu svoje ustvarjalno umetniško življenje delila z drugimi glasbenimi sodelavci, glasbene vplive je črpala od vsepovsod, toda vsakemu izdelku je vedno pridala povsem samosvoj pečat, lastno, prepričljivo izvedbo. In prav v tem se skrivajo njena modrost, umetniška moč in veličina. Iskrena in nepotvorjena drža ter inteligentna, selektivna izbira vsebin, ki jih (so)kreira, jo danes uvrščata med najbolj zanimive in prepoznavne (po)ustvarjalke sodobne popularne glasbe. Podobno kot najizrazitejši glasbeni interpreti ima redko lastnost, da lahko transformira vsakršno liriko v nekaj zavezujočega in povsem osebnega. »Vse moje pesmi so v bistvu o meni, v pesmih izražam svoja čustva. Življenje sem živela kot avanturo in v njem resnično ne bi veliko spremenila. Stojim za njim, v celoti.«

Varja Velikonja

Viri:

Ruth Padel: I'm a Man.

Lucy O'Brien: She Bop.

Marianne Faithfull in David Dalton: Faithfull An Autobiography.

Victor Bockris: NYC Babylon.

Dreaming My Dreams (DVD, Eagle Vision)