Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Marta Pirnar
Silence
Med gledališčem in prisilnim jopičem popa
Primož Hladnik in Boris Benko, po domače Silence, sta jeseni presenetila z odmevnim projektom in albumom Vain, ki naj bi nastal kot poklon prezgodaj umrlemu slovenskemu umetniku Mateju Smolniku alias Vainu. Vainova identiteta, proza, glasba in ilustracije so sestavni del Benkovega in Hladnikovega umetniškega koncepta, ki je v javnosti zbudil veliko zanimanja in različnih odzivov.
Informacije s spletne strani, postavljene v Smolnikov spomin (www.vaintribute.com), so v javnost curljale postopoma, letošnjo jesen pa je še posebej po radijski oddaji Jureta Longyke in prispevku v Studiu City mit o Smolnikovem samotarskem življenju, njegovi skrivnostni smrti ter slikarskih in glasbenih delih začel dobivati čedalje večje mistične razsežnosti in različne epiloge. Še posebej potem, ko sta Silence priznala, da je Vain zgolj njun konstrukt. S Silence (žal se je moral Primož sredi intervjuja posloviti zaradi službenih obveznosti) sem se pogovarjala v njunem domačem studiu v Ljubljani, kjer ravno končujeta pripravo glasbe za Pograjčevo novo predstavo, sodelujeta pa tudi s portugalskim koreografom Gagikom Ismailianom, ki postavlja predstavo po motivih Coelhove knjige Veronika se odloči umreti. Poleg tega oba zavzdihneta, da ju januarja čaka še nemška turneja.
Turneja po Nemčiji je verjetno privilegij, rezultat dejstva, da sta varovanca nemške založbe?
Hladnik:No, to je deloma privilegij. Pri isti založbi je tudi skupina Helium Vola, katere glavni član je Ernst Horn, ki je poleg tega dejaven tudi v zasedbi Deine Lakaien. Horn ima Borisa zelo rad, spoštuje ga kot pevca in všeč mu je najina glasba, zato naju je povabil zraven. Gre za 12 koncertov, ki se bodo odvijali v precej pomembnih klubih. V bistvu je kar uspeh, da se tam pojaviš.
Načrtujeta tudi koncertno promocijo po Sloveniji?
Benko: Pri nas žal primanjkuje dobrih prostorov za koncerte. Najina založba sicer zelo pritiska na naju, da bi imela še več koncertov, toda prostorov, kjer bi se ti lahko zgodili, je v Sloveniji zelo malo. Še posebej, ko z leti postaneš precej izbirčen, saj sva se v preteklosti že prevečkrat opekla, in če niso izpolnjeni nekateri pogoji, se v to sploh ne spuščava.
Zadnji album je v Sloveniji založila založba Matrix Music. Prejšnja, instrumentalna, je izšla pri Niki. Zakaj sta zamenjala založbo?
Benko:Na začetku sva jo nameravala izdati pri Niki, potem je z nama v stik stopil Umek, ki je solastnik Matrixa, in zanimalo ga je, če bi naju zanimalo izdati pri njih. Pri Matrixu dela tudi Primož Pečovnik, s katerim se poznava že zelo dolgo in ga tudi spoštujeva.
Hladnik:Pečovnik je tudi tisti, ki nama je na začetku najine kariere sploh predlagal nemško založbo Chrom Records.
Imata zato, ker sta varovanca nemške založbe, kakšne težave z dostopom do slovenske scene?
Hladnik: S tem albumom ne, s prvima dvema pa sva jih imela. Prvi album v Sloveniji sploh ni bil distribuiran. Uvozil ga je najin kolega in takoj so prodali vse izvode. Založba Nika, ki je bila odgovorna za distribucijo prvega in drugega albuma, je šele čez čas ugotovila, da smo slovenski bend, in je nato naročila nekaj kosov albuma. Toda še danes so s tem težave, saj so založbe v splošnem vajene naročiti več tisoč kosov enega albuma, tako da jih ne zanima naročanje samo nekaj sto komadov najinega albuma. To se mi zdi škoda, glede na to, da smo slovenski bend in da je zelo malo slovenskih zasedb, ki bi izdajale plošče v tujini.
Benko:Najine albume je v Sloveniji težko dobiti, ker precej hitro poidejo. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj sva se potem odločila za Matrix, saj se res potrudijo za vsako pri njih izdano ploščo, medtem ko se večje založbe s tem ne obremenjujejo.
Ali je vajina fanovska baza v Nemčiji močnejša kot tukaj?
Benko:Niti ne.
Hladnik: Težava je v tem, da že dolgo nisva izdala nobene plošče, pa tudi prej nisva bila ne vem kakšno »ime«. To je sicer relativno, pa vendar. Uspeh je že, če izdaš album v tujini. Odziv v tiskanih medijih je bil zelo dober, preboj pa nama še ni uspel. Pod prebojem mislim na to, da prideš na lestvico Media Control Chart, na kateri je razvrščenih prvih sto najbolje prodajanih albumov. Vse to je povezano z denarjem, pa tudi s srečo in z okoliščinami.
Ali je v interesu vajine založbe, da naredi dober spot in vaju poskuša lansirati na primer na nemško glasbeno televizijo Vivo?
Benko:Kar se tiče videospotov, je glavno vprašanje, če se sploh splačajo. To je strašno velika investicija, ki se ti nikoli ne povrne. Sploh glede na to, koliko albumov izide v Nemčiji na teden.
Hladnik: Na teden izide 300 albumov.
Benko:In če računaš, da vseh teh tristo naredi po spot, si lahko predstavljaš, kakšen naval je na glasbenega urednika na takšni televiziji, kot je Viva, in kakšne možnosti imaš, da te izberejo. Razen seveda, če nimaš konkretnih stikov, ki ti to lahko priskrbijo.
Hladnik:Mislim, da tudi to ni dovolj. Viva, na primer, je v lasti dveh založb, ena izmed njih je BMG. Že onidve proizvajata skupine, od katerih vsaka posname videospot. To še vedno ni nobeno zagotovilo, da jih bodo vrteli na Vivi, tako da lahko celo sami sebe zafrknejo in spodkopavajo.
Toda vajina glasba je vendarle pisana na uho nemških poslušalcev, glede na to, da so imeli Nemci vedno radi depechemodovsko sceno.
Hladnik:Nemških skupin, ki se spogledujejo z Depeche Mode, je vsaj dvajsetkrat več kot skupin, ki so hotele v Sloveniji zveneti kot Pop Design.
Benko:Po drugi strani sva tudi malo preveč specifična, ker ne spadava čisto v »predal«. In to je takoj problem. Čim bolj navaden si, boljše je. Inventivnost v glasbi je resen problem.
Hladnik: Privoščijo si jo lahko samo največji. Ti pa so tudi pod hudim pritiskom. Tako si tudi Norah Jones ne more privoščiti, da bi zdaj izdala elektronsko ploščo. No, verjetno bi si lahko, a bi to pomenilo ali konec zanjo ali pa pravo revolucijo.
Benko:Ja, takšni eksperimenti gredo ponavadi malo mimo.
No, U2 so uspeli.
Benko: Misliš Achtung Baby?
Ja.
Benko:To je sicer res, samo potem sta prišla albuma Zooropa in Pop, ki se ju tako sramujejo, da se zdaj vračajo nazaj h koreninam. Tako da sami to fazo jemljejo kot napako, kot deviacijo s stare, utečene poti.
Glasbeno vztrajata v elektro popu, usidranem v koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Lahko kaj več povesta o glasbenih vplivih?
Benko:Všeč nama je bila izjava enega izmed kritikov, češ da se nama je v osemdesetih letih zgodila muzika, in to se definitivno čuti v harmonskih rešitvah in tudi v ritmu. Res pa je, da imava tudi zdaj kar nekaj skupin, ki so nama všeč, a so precej skregane s trenutno aktualno glasbeno sceno, ki nama gre precej na živce. Rada imava inventivne bende, se pravi takšne, ki imajo težave z lastno promocijo.
Hladnik:Tudi dober pop imava zelo rada, samo na žalost je danes težko slišati še kaj novega. Starejši ko si, toliko glasbe že poznaš in veš, da smo to slišali že stokrat. Danes se nekemu 15-letniku to zdi zanimivo, toda starejši ko si, težje zadovoljiš svoj okus.
Zakaj sta se odločila za projekt Vain? Ali je v ozadju kakšna posebna filozofska teza o manipulaciji javnosti?
Benko:Sva velika Scaggsova fana (svetovno znani mojster spletnih potegavščin Joey Scaggs, op. p.), poleg tega pa imava zelo rada Vojno svetov Orsona Wellesa, tako da sva vedno hotela narediti nekaj podobnega. Želela sva tudi narediti konceptualen album, že zaradi Bowiejevega Ziggyja Stardusta in podobnih konceptov. Po treh, štirih letih, kolikor je projekt nastajal, so bili koščki sestavljeni in tako je najina prvotna zamisel dobila podobo. Obenem sva vedno želela narediti projekt, s katerim bi lahko odgovorila na vprašanje, zakaj je umetnikovo delo vedno bolj zanimivo šele po njegovi smrti. To se ne nanaša samo na finančno plat, torej na dejstvo, da je umetniška slika dražja potem, ko njen avtor umre; gre tudi za to, da umetnik po smrti postane tudi z emocionalnega stališča bolj zanimiv. Poleg tega je internet izredno hvaležen medij za takšne projekte. Fascinira naju tudi dejstvo, da ljudje prehitro verjamejo v vse, kar preberejo in vidijo v medijih. To se ne nanaša samo na internet, temveč tudi na vsebino informativnih programov. Kar se manipuliranja tiče, sva midva popolna amaterja v primerjavi z ameriško administracijo in podobnimi, katerih informacije ljudje »kupijo« brez zadržkov.
Zanimivo je, da je potegavščini nasedlo veliko ljudi.
Benko: In to, četudi so bili kaveljci na Vainovi spletni strani čisto jasno zastavljeni.
Hladnik: Na spletni strani so ponujeni prav vsi odgovori, samo najti jih je treba.
Benko: Pustila sva veliko namigov. Res pa je, da ljudje enostavno hočejo verjeti, kar je meni zelo ljubo. Poleg tega je v Vainu veliko resnice, ni vse zasnovano samo na fabrikacijah. Velik del njegove biografije je sestavljen iz najinih. Jasno, nisva še umrla od utopitve …
Kakšne so bile reakcije ljudi potem, ko so ugotovili, da je vse skupaj potegavščina?
Benko: Šlo je za cel spekter možnih reakcij, tudi negativnih, to je normalno. Ljudje radi že vnaprej vedo, v kaj se spuščajo, tukaj pa niso vedeli, kam točno vstopajo. Zato nekateri potem reagirajo užaljeno, nekateri spet drugače. Meni osebno je bil Blair Witch Project izredno dober projekt, medtem ko se je Primož odzval precej užaljeno. Tako da sta bila že v Silence dva različna odziva na podoben projekt. Povedal bi še to. Pri Vainu se ves čas govori samo o manipulaciji in fabrikaciji, v bistvu pa so ta plošča, proza in ilustracije konkretno in resnično delo. Ti dajejo težo celotnemu projektu, tako da ljudje, ki pridejo na spletno stran, v resnici verjamejo, da gre za resnično zadevo.
Tudi mediji so se bolj kot na Vainova umetniška dela osredotočili na njegovo smrt.
Benko:Razumljivo je, da se bodo mediji osredotočili na neko misteriozno smrt, ker so take stvari bolj fotogenične.
Kaj pa učinek vajine manipulacije? Ali se vama morda zdi, da je bolj kot vajinemu glasbenemu izdelku pozornost namenjena Vainovi identiteti in njegovi zgodbi?
Hladnik: Ne.
Benko:Ne, definitivno ne. Tudi glede na trenutno zanimanje in medijsko izpostavljenost, ki je gotovo največja doslej. Je pa to težko izmeriti.
Zakaj prav Vain? Beseda ima v angleškem jeziku kot pridevnik več pomenov. Je vajin Vain – brezuspešen, jalov, nadut, nečimrn, nepomemben, bedast?
Benko: Odgovor na to prepuščava obiskovalcu spletne strani, naj si sam razloži. Ne marava determinirati pomena, ker ga s tem banaliziraš. Gotovo se v besedi skriva več pomenov in sva o njih tudi zelo veliko razmišljala, a to raje prepustiva obiskovalcem, saj bodo na ta način tudi zelo veliko izvedeli o naju. Ko sam dopisuješ manjkajoče vrstice, v bistvu dobiš konkretno podobo o naju in o celem projektu, zato ne marava čisto konkretizirati.
Vainu v usta polagata provokativne besede o umetnosti, tudi o odnosu med različnimi umetniškimi zvrstmi. On pravi, da je glasba superiorna slikarstvu. Kaj meniš o tem, glede na to, da si študiral na Akademiji za likovno umetnost?
Benko: Kot študent ALU-ja sem se večkrat srečal s tem in jaz osebno se strinjam z Vainovo izjavo. A stališče je popolnoma subjektivno in ga je brezpredmetno vsiljevati kot neko resnico. Osebno mi je glasba všeč prav zaradi te sestavine časa, ker traja, v nasprotju z likovno umetnostjo, ki je takojšnja. Torej, gledalec, ki je izpostavljen sliki, v nekaj sekundah doživi reakcijo nanjo. Medtem ko je pri slikarstvu impulz ves čas isti, se pri glasbi konstantno menja. Pri glasbi si moraš vzeti čas. Všeč mi je ta pripovedni moment, ki ga ima glasba.
Vainova nepojasnjena smrt se dotika tudi večnih konfliktnih debat med znanstvenim in nadnaravnim. Lahko to komentiraš z glasbenega vidika? V pesmi Someone Else's Song dopuščata možnost, da je človek zgolj kanal, prek katerega vanj prihajajo pesmi »od zgoraj«.
Benko: Ja, tako je, na koncu sicer vedno dodaš nekaj svojega, ampak definitivno se mi zdi, da je umetnik v osemdesetih odstotkih samo kanal. Vsak človek je namreč talec svojega značaja, genov, vsega, kar ga v bistvu definira, in samo znotraj tega prostora ima človek manevrski prostor pri ustvarjanju. Samega sebe preseči je po moje nemogoče.
V tej konkretni pesmi se sklicuješ na »Honey«. Honey kot muza?
Benko: Honey je Patti Smith. Pesem Dancing Barefoot. Ko je bila Someone Else's Song že napisana, sem si ves čas govoril, da to linijo od nekje že poznam. Potem sem se spomnil (zapoje verz iz Pattijine pesmi): Here I go and I don't know why … (Zapoje verz iz Someone Else's Song) Hey honey, sing your song, hey honey turn me on … Ni čisto isto, ampak začutiš, kako ti je v bistvu Patti Smith rekla: »Fant, tole boš pa zdajle napisal.« To pri komadih velikokrat ugotovimo. Ni identično, so drugačne harmonske rešitve, čutiš pa isto linijo, prav začutiš, od kod si prevzel interpretacijo. In to čisto podzavestno, ker jaz v življenju nisem poslušal Patti Smith. Ampak ta pesem je ždela nekje v moji podzavesti, in takrat, ko sem se usedel za klavir, mi je Patti Smith pela zraven. Zato pravim, da si talec vseh teh stvari, ki si jih naložiš v podzavest in ki te bodo slej ko prej zgrabile. Tebi se bo zdelo, »uau, kaj sem dosegel«, v bistvu pa samo sediš na ramenih nekoga drugega.
Znana sta tudi po sodelovanju z gledališčem.
Benko: Gledališče delava dvakrat, trikrat rajši kot pop komade.
Zakaj?
Benko: Pop komadi so nekakšen prisilni jopič. Držati se moraš določenih pravil, kot so vokal, kitica; če hočeš, da bo komad vsaj delno radijsko zanimiv, moraš imeti znotraj prve minute refren. Pri teatru teh omejitev ni. Tam lahko delaš dobesedno, kar hočeš, pa ti tega nihče ne bo zameril, ampak ti bodo kvečjemu hvaležni. Kot smo se pogovarjali že prej, je, če to počneš v skupini, to takoj problem. Če skupina spremeni svoj izraz, je to šok za poslušalce in za založbo, za vse. Medtem ko si pri teatru želijo točno to.
Vseeno je treba upoštevati tudi želje režiserja …
Benko: Vsaj do zdaj sva imela srečo, da sva delala z režiserji, ki so nama puščali veliko svobode. Pokažejo nama sceno in na osnovi tega, kar midva čutiva ob tej sceni, in tega, kar občuti režiser, se lotimo dela. Moram reči, da so nama doslej samo nekajkrat zavrnili komad, drugo pa so vse sprejeli.
Glede na to, da sta znana po brezkompromisni mračni glasbi, morata biti pri otroških predstavah verjetno bolj prilagodljiva.
Benko: Ja, midva imava mol v kostnem mozgu, rada ga imava. Pri otroški glasbi pa seveda moraš na dur, a to nama ne pomeni nobenih težav. Glasba za otroke mi je všeč, ker se dogaja dvajset do trideset odstotkov hitreje kot glasba za odrasle. Poleg tega so otroci bolj odprti, zato imaš lahko ponorele pizzicate ali se na primer igraš z abnormalnimi ritmi. Na vsakem področju lahko najdeš segment, ki je tebi kot avtorju zanimiv, tako da s prilagajanjem nimava težav.
Obdobje med drugim in četrtim albumom, če izvzamemo tretjega, ki je bil pravzaprav soundtrack, je bilo zelo dolgo. Ali sta iskala navdih ali morda nista imela časa zaradi gledaliških soundtrackov?
Benko: Res je, da sva imela veliko dela s teatrom, po drugi strani pa sva postavljala Vain. Spletna stran je bila za javnost odprta že leta 2002. To je bil projekt, ki je zahteval čas in ki ga ni bilo mogoče izvesti v enem do dveh letih. V bistvu sva vse skupaj zastavila tako, da bi stran stala dve leti, potem zbereva reakcije in na osnovi tega šele izdava album. Medtem pa sva delala glasbo. Poleg tega gre za prvi album, ki sva ga sama producirala, razen dveh pesmi, ki sta bili narejeni pri Penku (producent Peter Penko, op. p.) že dolgo nazaj. Tako da sva si že zaradi tega vzela več časa, saj sva bila nova na tem področju.
Zakaj sta se odločila za priredbo pesmi Pitaju me Pitaju Oliverja Mandića?
Benko: To je antološki komad iz časov, ko sva odraščala. Vedno sva si ga želela predelati, narediti nekaj popolnoma drugačnega, a še zmeraj Pitaju me pitaju. Na eni strani je ta sterilna, hladna elektronika, na drugi pa pristen, mačoiden, balkanski ljubezenski moment. Ta kontrast nama je bil blazno všeč.
Na albumu je na trenutke čutiti tudi azijski in arabski pridih. Bosta s tem nadaljevala tudi v prihodnje?
Benko: Definitivno, tega se že ves čas drživa. Težava je v tem, da so naju prej, ko sva sodelovala z drugimi producenti, vedno imeli za strogo elektro pop bend, za katerega se ne spodobi, da vsebuje živo kitaro ali pa orientalske sestavine. Biti mora clean, imeti 808 ritem. Ko prideš k producentu, se dejansko tako s teboj pogovarja, ti parametri so vsi vnaprej določeni in znotraj tega okvira je težko uvajati te elemente. Zdaj, ko sva prvič delala sama, pa se tudi zaradi Vaina sploh nisva ozirala na trende in na neka nenapisana pravila glede tega, kaj se poda skupini in kaj ne. Obožujeva akustična glasbila, jaz sem velik oboževalec duduka, kota, santurja, valihe in drugih eksotičnih in redkih glasbil. Povsod bi jih vtaknil. Problem pa je v tem, da je zelo težko dobi koga, ki bi to odigral. Poleg tega sem velik oboževalec Nusrata Fateha Alija Khana. Način, kako je on obvladal svoj glas, sploh ni več s tega planeta. Če primerjam zahodni in vzhodni vokal, se mi zdi, da so zahodni vokali kot vajenci. Velikokrat mi je žal, da se Zahod ne uči pri Orientu, in smešno se mi zdi, da se Orient glasbeno prilagaja Zahodu. Bizarno, več tonov imajo v lestvici – in potem se prilagajajo nam, ki jih imamo manj.
Kakšen gostujoči orientalski vokal bi tudi prišel prav.
Benko: Se strinjam, kakšnega Cheba Mamija se ne bi branila. Samo težko je dobiti koga, ki bi bil pripravljen sodelovati.
Marta Pirnar