Supersuckers

Rock and roll je zabava!

Ljubljana je končno dočakala koncert ameriških punk rock kavbojev Supersuckers, ki od golih začetkov 90. let slavijo rock and roll ikonografijo in drgnejo surov (punk) rock v močni navezavi z zapuščino countryja. Na sceno so stopili, ko se je po obli razplamtel grunge, a mu nikoli niso pripadali. Do revitalizacije rocka na velikih zaslonih glasbene industrije, ki smo ji trenutno priča, so prepričljivo zagovarjali radoživost rocka, ki je navidezno mačistična, na drugi strani pa navihana do realnosti okoli nas.

Na lanski plošči Motherfuckers Be Trippin' pravite, da se rock and roll plošče ne prodajajo. Ali je zdaj kaj bolje?

Eddie Spaghetti (ES): Še vedno se slabo prodajajo. Ne govorim samo o naših ploščah, ampak komentiram razmere v rock and rollu na splošno. Dobre rockovske skupine so prvič redke, potem pa jih še vsi spregledajo. Presenečen sem, da sploh še koga zanimajo.

V zadnjih letih mediji namenjajo pozornost velikemu številu novih rockovskih bendov. Zdi se, da se je rock vrnil.

ES: Na katere bende misliš, ko praviš rockovski bendi?

Mediji govorijo o White Stripes in Hives na eni strani, na drugi pa recimo o Velvet Revolver in Darkness.

ES: The Hives in White Stripes so mi všeč, oboji nedvomno igrajo rock and roll glasbo. Njihove plošče se prodajajo veliko bolje kot plošče Supersuckers, vendar pa jih niti približno ne prodajo toliko kot pop ali rap glasbeniki. Glasba, ki jo večina ljudi na svetu posluša, ni dober rock'n'roll. Tvoja mama verjetno ne posluša The Hives in White Stripes, celo Velvet Revolver in The Darkness, ki mi v teoriji sicer ustrezata, v praksi pa se vendarle ne obneseta. Sta le rockovski skupini in poskušata »rockati«. Ni tako, kot bi po mojem moralo biti: rock'n'roll bi moral biti št. 1 v glasbeni prodaji ves čas, potem bi sledile šele druge zvrsti. Vendar je težko najti dobre rockovske skupine, potem je tu še dejstvo, da ni nihče v rocku tako dober, kot smo Supersuckers. Se bom pač malo pobahal.

Rontrose Heathman (RH): Pa še to je: vsako leto rečejo, da se rock vrača!

ES: Rock pa nikamor ne gre, le vrača se.

Ali je rock sploh kdaj umrl?

ES: Za ljudi, kot smo mi, rock nikoli ne gre proč. Za nas je vedno tu. Ne moreš prižgati televizije in radia, da bi ga poslušal. Pri privržencih Supersuckers je pozitivno to, da so rock'n'roll sprejeli kot odrešenika. Morali so brskati, kopati in tenko prisluhniti, da so nas našli. To mi govori, da imajo res radi rock'n'roll, dobro glasbo, in občutek imam, da so to ljudje, na katere bi morali misliti, ne pa na povprečneže, ki poslušajo rockovske šušmarje.

Založbo MidFi naj bi ustanovili ravno zaradi privržencev.

ES: To je eden od razlogov, saj smo imeli občutek, da svojim privržencem ne dajemo vsega, kar bi jim lahko dali. Ko si pri glasbeni založbi, jih je treba za vsako stvar vprašati, ali jim ustreza, da jo naredimo. Ponavadi rečejo, da bodo razmislili, in na koncu, da se tega in tega ne da izvesti. Zdaj lahko počnemo, kar se nam zahoče. Fanom dajemo na razpolago več posnetkov nasploh, več posnetkov s koncertov, več singlov, več DVD-jev. Vse, o čemer se dogovorimo, lahko izdamo. Ron, a bomo to izdali?

RH: Ne!

ES: No, potem tega ne bomo izdali.

RH: Samo to, da so izdelali lepe Levi's kavbojke za suhce, še ne pomeni, da rockajo. Pomeni samo, da suhci nosijo prave Levi's kavbojke.

Rock se pogostokrat povezuje s satanom. Vi ste podporniki West Memphis 3. Nam poveste, za kaj sploh gre pri tem procesu.

ES: Bistveni del procesa proti West Memphis 3 je bila fiksna ideja »satanske panike« ('satanic panic'). Fantje so šli v zapor zaradi nečesa, česar po našem prepričanju niso storili. Sicer pa so me v časopisih vedno zanimale obskurne satanistične hillbilly zgodbe o umorih. Ta zgodba se je končala drugače – hvala bogu ali pa tudi ne. Dejstvo je, da so fantje v zaporu in da jih je treba spraviti ven. Kar zadeva satana v rock'n'rollu ... Ne verjamem v popolnoma nič, niti v božička, niti v velikonočnega zajca, niti v Petra Pana ... Ne vem, v kaj vse verujete vi! Zame so vsi ena velika šala. Všeč so mi le prispodobe: Satan vedno dobi punce, dobro je videti s svojimi rogovi in trizobom. Vse, odkar je Robert Johnson prodal svojo dušo v pesmi Crossroads Blues, da bi lahko bolje igral, ima dobro avro. V to rad drezam z našimi rock'n'roll pesmimi.

Kaj pa pravite na demonizacijo rock'n'rolla?

ES: Ne vem, kaj naj o tem rečem. Mislim, da bi moral biti demoniziran, saj sicer ni dober. Čeprav obstajajo tudi bendi, ki vso stvar zavozijo, kot recimo metalski bendi, ki mislijo, da je vse to res in se derejo: »Mi smo zlobni, vi pa niste!« In podobne neumnosti. Zame je le zabava. Seks, droge in rock'n'roll! Zanimivo se je s tem igrati. Vsa dobra književnost od začetkov pisane besede piše o teh rečeh, in če je dobro narejeno, je zelo zanimivo. Lahko je smešno, zabavno, resno. Dobra tema.

Na prvi plošči imate countryjevsko verzijo komada Hell City Hell, potem ste imeli stranski projet Junkyard Dogs, sledila je odlična plošča Must've Been High. Kje je povezava med punk rockom in countryjevsko glasbo?

RH: On je ta povezava. Našel si jo! (Kaže na Eddieja Spaghettija.)

Nekdo je izjavil, da je bil Johnny Cash prvi punk rocker.

ES: Točno to je bistvo. Punk in country sta praktično ista stvar, le da se igrata v različnih oblekah. Sta preprosta, odkrita, lahko sta šaljiva ali resna. Svojim privržencem smo hoteli pokazati, da če ne marajo countryja, to ni res, ampak da enostavno še niso slišali pravega countryja.

BIGor