Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: BIGor

The Ex

V svojem svetu

Skupina The Ex ni neznanka. Njihov razpoznaven glasbeni izraz prepoznajo ljubitelji različnih glasb. Dolg spisek sodelovanj, številne izdaje, predvsem pa kontinuirano delo so ta nizozemski talilni lonec ustoličili med zanimivejše zasedbe našega časa.

The Ex ne prodajajo milijone plošč, nas pa je z združitvijo raznovrstnih glasbenih slogov in vplivov v eno, s skakanjem po glasbah sveta in njihovim preoblikovanjem v lasten izraz pripeljala do dognanja, da njihovi godbi preprosto moramo reči godba The Ex. O vitalnem delu skupine smo se v Muski razpisali že pred petimi leti (glej Musko, št. 4/1999). Takrat je skupina obhajala 20. obletnico delovanja brez velikega trušča, pripravila je zgolj manjši festival v Amsterdamu. Tokrat, ob 25. obletnici, je šlo nekoliko drugače, še vedno v mejah dobrega okusa. Ob izidu novega albuma Turn je sprva priredila dvodnevni festival v amsterdamski dvorani Paradiso in se nato za slab teden s konvojem povabljencev odpravila na turnejo po Franciji, ki se je končala z dogodkom v Bruslju. V istem času sem začudeno sprejel ponudbo telefonskega intervjuja z njimi. Nikoli si nisem mislil, da se bom s kitaristom Andyjem Moorom pogovarjal po telefonu.

Kako pomembna je danes promocija za širjenje in kroženje glasbe?

Težko sodim. Toliko različnih glasb je. Občutek imam, da je pri velikih založbah promocija zelo pomembna. Ko imaš veliko promocijo, te ljudje opazijo ob milijon drugih rečeh. Vendar pa za nas ni tako zelo pomembna. Pomembnejše se mi zdi, da poskrbimo, da je naša glasba ljudem dostopna, bodisi v trgovinah s ploščami bodisi po internetu. Ne mislim, da moramo imeti res velike promocijske kampanje, tako ali tako so preveč drage, za našo raven nimajo nobenega smisla. Mi prodamo od 3 do 4 tisoč izvodov vsakega albuma.

Pred kratkim ste ponovno izdali mini album Deadfish, ki je bil leta 1990 izdan kot nekakšen neposreden napad na komercializacijo neodvisne glasbe. Kako so se razmere spremenile od takrat do danes?

Vse bolj komercializirana postaja. V ZDA imajo zdaj TV program Clear, velikansko podjetje, ki se širi tudi po vsej Evropi. Zdi se, da bodo nadzorovali tudi vse koncertne dvorane in radijske postaje. Obstajajo že korporativne radijske postaje, na katerih je odrejen program za ves narod. Včasih so delali program za eno postajo, zdaj ga odredijo za 50 postaj. Zato mislim, da je glasba vedno bolj komercializirana. In vedno težje je nam kot majhni neodvisni založbi. Vendar nas ni prizadelo – prodamo enako število plošč kot prej. Zagotovo pa smo marginalizirani, držijo nas proč od mainstreama. Velike radijske postaje ne vrtijo naše glasbe, tudi če jim jo pošljemo, in sicer zato, ker ne prihaja iz velikega podjetja.

Nekatere neodvisne založbe so postale del velikih založb, recimo Mute.

To niso neodvisne založbe, tako jim pravijo. So majhne založbe, ki so pod nadzorom velikih založb. Za podobo velikih založb je namreč dobro, da imajo neodvisna krila in pri njih nekaj majhnih, zanimivih skupin. Vendar pa temu ne pravim neodvisnost. Zame je neodvisna založba tista, ki posluje neodvisno, ki ni povezana z nobeno od velikih založb, ki vodi svoje podjetje in izdaja glasbo, ki ji je res všeč. In ne misli na to, da bo katera od skupin podpisala pogodbo z veliko založbo – to ni neodvisnost.

Ob 25. obletnici ste pripravili veliko slavje v klubu Paradiso, francoski konvoj in slavje v Bruslju. Kaj skušate doseči s takšnimi dogodki?

Imeti se lepo. Za nas je bila to zabava za rojstni dan. Hoteli smo imeti lepo slavje in biti skupaj z vsemi našimi najljubšimi glasbeniki. Ni šlo za neko veliko promocijsko ali komercialno zadevo. Zamisel je bila, da se zabavamo. Delali smo trdo, bilo je utrujajoče, na koncu pa je bila zabava.

Kako pomembni so taki dogodki za sceno, ki ji pripadate?

Stvar je v tem, da v bistvu nismo del scene. Nismo del ene scene, podobni smo satelitu, premikamo se po različnih scenah. En teden igramo na jazzovskem festivalu ali na festivalu improvizirane glasbe, naslednji teden pa že na rockovskem festivalu ali v rockovski dvorani ali v skvotu. The Ex ne vidim kot del kake scene. Pomembno nam je, da ljudje dojamejo, da ni treba biti del kake scene, da poslušanje glasbe ne pomeni poslušanja enega sloga v glasbi. Če te zanima dobra glasba, je ta lahko iz različnih koncev sveta in iz različnih slogov.

Omenil si različne glasbene sloge, ki so stalno okoli vas. Imate odprte glave za vse te vrste glasbe. Kako to vpliva na kreativno moč The Ex?

Težko vprašanje. Nasploh poslušamo različne glasbene sloge. Jaz poslušam dance hall, drum'n'bass, jungle, madžarsko glasbo, popularno glasbo iz Ugande ... Ko gremo v prostor za vaje in vadimo, še vedno vadimo z zvokom, s kitarami, ki zvenijo kot The Ex, v sebi pa imamo tudi vso to muziko. Pogosto se odzovemo na komad, ki smo ga naredili, z: »Oh, to je kot ugandski pop komad, ki smo ga poslušali zadnje leto.« Ne dogaja se direktno, ampak počasi in posredno, pronicljivo in razpršeno. Zvoki, ki jih poslušamo in sprejemamo, po določenem času pridejo ven skozi našo glasbo. Ko poslušate The Ex, si mislite, da zveni kot The Ex ali kot punk, zaradi kitar, a je v njej veliko referenc in vplivov z različnih koncev.

Zanimivo se mi zdi, da ste že v zgodnjih letih skakali ven iz anglosaškega sveta. Naredili ste veliko priredb kurdskih, turških ...

Ja, ja.

... Iraške glasbe, tradicionalnih komadov, sodelovali ste z ljudmi izven Evrope in Amerike. Od kod to navdušenje in zanimanje za različne civilizacije?

Lahko govorim zase. Bil sem v določenem obdobju, v zgodnjih dvajsetih letih, ko sem poslušal veliko neodvisne rockovske glasbe, veliko rocka in kitarske glasbe. Po preposlušani rockovski zgodovini sem začel poslušati jazz in skozi jazz sem odkril afriško glasbo. Prek afriške glasbe sem nenadoma odkril celo področje tradicionalne glasbe z vsega sveta. V tistem času sem študiral v Edinburgu in imel sem dostop do knjižnice s svetovno glasbo. Začel sem zahajati tja, si sposojati plošče in jih presnemavati. Poslušal sem veliko teh reči, npr. kasete z glasbo iz Sudana. Mislil sem, da poznam vse, kot se dogaja pri 19 ali 20 letih, potem pa sem ugotovil, da obstaja cela zgodovina jazza, stare tradicionalne ameriške folk glasbe, klasična glasba. Želel sem poslušati vse. Seveda pa ni vse dobro. Naredil sem svoj izbor stvari, ki so mi bile všeč. Še vedno iščem, na tone zadev je še, vedno več jih je.

Imaš to raziskovanje in zanimanje za glasbe iz različnih delov sveta za pozitivno plat globalizacije?

Ja, verjetno. Sovražim to besedo. Ja, seveda. Obstajajo tudi dobre plati globalizacije. Mogoče je to ena od njih. In dejstvo, da je vsa ta glasba zdaj dostopna ... Glasba je lep povezovalni element med ljudmi. Ko smo bili v Etiopiji, smo hodili po cesti in srečali koga, pa nismo vedeli, kaj reči drug drugemu, ker smo iz tako različnih kultur. Če pa bi ga vprašal, ali pozna glasbo Mahmouda Ahmeda, slavnega etiopskega pevca, bi takoj navezal dobre stike. Oba bi poznala tega zelo pomembnega glasbenika, ki je vpliven, in od tod dalje bi se začela pogovarjati, šla bi na kavo in se nasmejala. Gre za močno sredstvo za navezovanje stikov z drugimi ljudmi.

Ali lahko rečeva, da glasbo razumete kot komunikacijsko sredstvo med različnimi kulturami, kot mulitkulturno sredstvo?

Ne razmišljam na ta način. Nimam je za multikulturno. Ne zanima me mešanje zahodne kulture z vzhodno ali poskus ustvarjanja velike skupine afriških in japonskih glasbenikov. Všeč mi je, da obstajajo velikanske razlike. Kar zadeva glasbo, me zanimajo bolj razlike kot podobnosti med kulturami. Če naredimo afriški komad, ga bomo naredili zato, ker nam je všeč in ker uživamo med njegovim igranjem, ne pa zato, da bi dali multikulturno sporočilo. Bolj gre za pohvalo temu komadu in upanje, da bo tisti, ki ga bo slišal, prebral opombe in ugotovil, da prihaja od Konono, skupine iz Konga, in bo raziskal Konono. Uživam v tem, da smo ljudje tako različni, ne verjamem, da smo vsi enaki in da bi morali biti globalna celota. Uživam v razlikah med ljudmi. Bistveno je, da se med sabo pogovarjamo in da ne gre za odtujevanje.

Ko že govoriš o odtujenosti in Afriki, me zanima tvoje mnenje o pesmi, ki so jo naredili v dobrodelne namene za Božič, Do They Know It's Christmas Time.

O, Jezus. (smeh) Sovražim ta komad. Imamo seznam 50 najmanj priljubljenih komadov na svetu – in ta je eden od njih.

Kaj si misliš o tem projektu?

Poskušajo zbrati denar; je neke vrste dobrodelna organizacija, zelo vplivna. Vedo, da lahko zberejo milijone dolarjev, kar je v redu, a odvisno od tega, kam gre ta denar. Tega nikoli ne veš.

Kakšna je razlika med takim projektom in vašimi dobrodelnimi projekti?

Gre za popolnoma različne ravni, kot da bi primerjal izdajo naše plošče z izdajo Robbieja Williamsa. To sta popolnoma drugačni ravni. Band Aid ... res je, da bodo zbrali denar v dobrodelne namene, vendar je količina denarja, ki ga bodo porabili, ogromna. Industrija se bo s tem okoristila. Korist, ki jo bodo imeli glasbeniki od tega projekta, bo verjetno večja od količine denarja, ki bo šel kamorkoli že. Ne vem, kam gre denar. Gre za dobrodelno organizacijo, ki porabi ogromno denarja za administracijo. Mislim, da gre za dobičkonosno industrijo glasbenih založb in organizatorjev, ki prirejajo tovrstne dogodke. Oni služijo ogromno denarja. Ko smo imeli dobrodelno akcijo za rudarje, smo šli s svojim kombijem na turnejo in zaslužek podarili rudarjem. Dobili so nekaj sto evrov. Nič nismo dali drugam, ni bilo velikih stroškov. Gre za drugačni ravni, ki ju je težko primerjati.

Vse do današnjih dni ste anarhističen in levičarski bend. Drži?

Tako so nas označili, ja.

Kako pomembna so ta politična stališča za kreativno podobo vaše skupine?

Ne vem, če gre za kreativno podobo. Politične ideje so pomembne za besedila. G. W. Sok napiše večino besedil, mi mu predlagamo, o čem naj piše. Usmerjena so v politiko. Če berem o kaki stvari in se zaradi tega razjezim, potem je dobro, če se potrudimo in to kako izrazimo. Misel, da bi cel album pesmi napisal o mojem ljubezenskem življenju ali o ljubezenskem življenju G. W. Soka, se mi ne zdi zanimiva. Mogoče bi bila zanimiva ena pesem, cela plošča pesmi o ljubezni ali o tem, kako smo nesrečni, ker nimamo denarja, pa bi bila nezanimiva. Verjamem, da je politična plat posledica dejstva, da smo vsi vanjo vpleteni, da vpliva na vse nas. Delamo glasbo, ki zrcali naše okolje in naša čustva. The Ex smo bili včasih precej bolj neposredni, mahali smo z zastavami. Na prvem singlu Terrie poje: »Orožje za El Salvador!« Včasih je bilo precej več gesel in skandiranja, zdaj smo bolj zadržani in metaforični. Na zadnjem Turn je protiameriška drža včasih zelo neposredna, vendar ne z gesli in mahanjem zastav, ampak z izražanjem mnenj in jeze.

Na zadnjem albumu ste odkrili etiopskega glasbenika, saksofonista, in mu posvetili skladbo. V začetku prejšnjega leta ste bili v Etiopiji na turneji s Hanom Benninkom. Kako je bilo in kaj vas tako privlači v tem delu Afrike?

Najprej smo jo odkrili skozi glasbo. Prvič smo glasbo iz Etiopije slišali morda pred kakšnimi 10 ali 15 leti. Večina nas jo je vzljubila zelo hitro. Fantastični stari pop komadi iz poznih 60. in zgodnjih 70. let. To je bilo prvič. V bistvu se to pogosto dogaja – npr. ko nas je zanimala madžarska glasba, smo šli na Madžarsko. Potoval sem po državi in iskal novo glasbo. Prva vez z državo je nastala prek glasbe. Glede Etiopije smo srečneži, saj imamo v Amsterdamu približno deset etiopskih restavracij. Etiopska hrana je odlična, čeprav mnogi mislijo, da v Etiopiji ni hrane. V resnici ima čudovito prehrambeno kulturo, zelo začinjeno, zanimivo hrano. Jedli smo v teh restavracijah in tako spoznali ljudi iz restavracij in ti ljudje so nas spodbujali, da smo šli na turnejo v Etiopijo. Terrie je leto prej potoval po Afriki in Etiopija mu je bila najljubša. Morda zato, ker je ena redkih držav v Afriki, ki je Evropa ni pošteno kolonizirala. Za pet let so jo kolonizirali Italijani, bolj so jo okupirali. Vzdržujejo kulturno neodvisnost. Zahodni kolonializem jim ni brezobzirno škodoval tako kot drugim delom Afrike, čeprav veljajo za eno revnejših afriških držav. Ljudje v Etiopiji niso ubogi, razen tistih, ki so lačni in stradajo v severnem delu države, kjer jih je prizadela suša. Ko hodiš po Adis Abebi ... Ljudje nimajo veliko, vendar so videti precej bolj srečni in zdravi od večine ljudi na Nizozemskem. Njihova življenja in pričakovanja se precej razlikujejo od naših. Zdela se nam je zelo dinamična in zanimiva država za potovanje. Zato smo se odločili, da naredimo nekaj norega, da poskušamo tam igrati.

Katera bo naslednja država?

Smešno! Ko smo naredili turnejo za svojo obletnico, smo nanjo povabili tudi skupino Konono iz Kinšase, a jim ni uspelo priti. Organizator je predlagal, da gremo The Ex v Kongo. Pri njem je tako, da se njegove nore zamisli ponavadi uresničijo. Mogoče je Kongo naslednja država.

Vrniva se v Evropo. V primerjavi z drugimi skupinami ste precej posebni. Večina jih je pri bodisi majhnih bodisi velikih založbah, vi pa ste neodvisna skupina, ki ima že od vsega začetka svojo založbo. Ali tako ščitite svojo svobodo?

Seveda, predvsem pa smo zavarovani pred ljudmi, ki nas onesrečujejo. Z bedaki se nam sploh ni treba ukvarjati. Zelo smo srečni, sami lahko izbiramo, s kom bi delali, in večina ljudi, ki jih izberemo, postanejo naši prijatelji. Ljudje, ki jim zaupamo in jih imamo radi. Ni treba delati umetniških, finančnih, kakršnihkoli kompromisov. Včasih se zgodi, da na koncertih naletimo na osebe, ki nam niso všeč, a to ni grozno, zgodi se enkrat in nam ni treba nazaj. To vpliva na našo držo pri ustvarjanju glasbe, skušamo ustvariti svoj svet – in glasba ni boleč proces, ampak je užitek, tako je tudi s komadi in turnejami. Vsi vidiki so nam blizu, nismo v tujem okolju. To je pomembno in po mojem zaradi tega veliko skupin razpade. Začne se tako, da hočejo narediti nekaj pesmi in se zabavati pri ustvarjanju, potem pa jih hitro – če so vsaj malo uspešni – potegne v okolje, kjer ni več zabavno, kjer je neprijetno.

Ali ste še vedno punkovska skupina?

Nismo. Mislim, da so rekli, da so The Ex punkovska skupina samo zato, ker so nastali v času, ko je bil punk v zadnji fazi, oni pa so bili v pristopu punkerji, šli so se DIY, ampak res »naredi sam«, ne kot The Clash, ki so podpisali za veliko založbo, punkerski v smislu Crass ... Filozofijo punka jemljemo veliko resneje kot originalni punk bendi, vendar pa punka ne igramo več.

Imate pa punk držo.

To je drža, s katero je bila skupina ustanovljena in smo jo obdržali vse doslej. Zame je to neodvisna drža, okoli sebe ustvarjamo svoj svet, smo samozadostni in vztrajni.

Katera je vaša najpomembnejša plošča?

Zadnja se mi zdi zelo pomembna, ena moja najljubših. Potem Scrabbling At The Lock s Tomom Coro. Še Pokkeherrie, ki je zelo stara. Nisem bil še v bendu, še vedno pa je ena mojih najljubših plošč. Na njej so bili v The Ex le štirje.

Omenil si Toma Coro. Vam je sodelovanje z njim odprlo vrata v improvizacijske kroge?

Mislim, da se je vse dogajalo istočasno. Ko smo Toma Coro spoznali, smo že odkrivali svet improvizacije. Šlo je za proces, ki nas je že začel zanimati, zanj smo bili dovzetni. Ko smo ga spoznali, smo se vanj še bolj vključili. Končalo se je tako, da smo igrali na festivalih, ki jih je Tom poznal, mi pa še nikoli nismo slišali zanje. Igrali smo na festivalih improvizirane glasbe in na jazzovskih festivalih. Odzivi publike so nas navdušili. Ko je Tom šel in umrl, so The Ex še naprej vabili na te festivale. Tom je bil eden prvih, s katerim smo šli v to glasbeno smer. Kar zadeva izbire glasbenikov, s katerimi smo želeli delati, smo se precej razlikovali od Tomove. Bili smo iz drugega področja. On je bil bolj osredotočen na newyorško sceno, kjer improvizacijska scena deluje lokalno. Mi smo več sodelovali z okolico, z nizozemskimi in angleškimi jazzovskimi glasbeniki.

Pred kratkim je umrl John Peel. Vi ste na njegovem seznamu legendarnih gostov. Povej nam kaj o doživetjih, ko ste delali z njim.

Johna Peela nisem nikoli srečal. Ni me bilo na nobenem od snemanj, saj se takrat še nisem pridružil The Ex. Pomembnejše kot srečanje z Johnom Peelom je učinek, ki ga je imel na naša življenja, kako je res temeljito spremenil naša življenja, ne da bi to sploh opazili, dokler ni umrl. Takrat sem začel razmišljati o tem, zakaj sem na Nizozemskem, o razlogu, da živim na Nizozemskem – sicer sem iz Anglije, tam sem bil rojen. Johna Peela sem poslušal že kot najstnik in takrat sem na radiu prvič slišal grobo, neproducirano glasbo, ki je zvenela tako, kot zveni bend v vadbenem prostoru, in to me je fasciniralo. Pri njem sem prvič slišal tudi hiphop, jungle, punk rock, rock, popolno mešanico vsega. To je resnično spremenilo moje glasbeno znanje in zanimanje za glasbo. Bil je tudi prvi didžej, ki je vrtel mojo glasbo. Ko smo z Dog Faced Hermans posneli singel, smo mu ga poslali, on pa ga je zavrtel in nas povabil na koncert. Zaradi vsega tega smo imeli turnejo, zaradi tega smo se srečali z The Ex in na podlagi tega so me povabili, da se pridružim skupini in pridem na Nizozemsko. Resnično je delno odgovoren za to, da sem v The Ex. Tudi za The Ex sem prvič slišal v njegovi oddaji. Bil je super. Majhnim bendom je dal priložnost, da jih slišijo po nacionalnem radiu, dal jim je zagon in pogum, da nadaljujejo in ne razpadejo po singlu ali dveh. Bil je neverjeten in težko bo najti koga, ki bi ga lahko zamenjal. Verjetno ga ne bodo, saj se BBC privatizira.

BIGor

Ob 25. obletnici je skupina The EX priredila veliko slavje. Sprva so za dva dni, 19. in 20. novembra, zasedli amsterdamsko dvorano Paradiso in na oder povabili številne prijatelje (npr. etiopskega saksofonista Getachewa Mekurya, Johna Butcherja, Kena Vandermarka, britanske Gold Blade, Iana Mackaya iz Fugazi s projektom The Evens, Italijane Zu in mnoge druge). Sledil je petdnevni konvoj po Franciji, 28. novembra se je slavje sklenilo z dogodkom Beautiful Frenzy v Bruslju. (Več: www.theex.nl.) Kitarist Andy je le dva dni kasneje pripovedoval po telefonu:

Bilo je neverjetno. Imeli smo neverjetno veliko dela. Počasi prihajamo k sebi. Še vedno vsako noč sanjam o organizaciji festivala. Prijetna stran cele zadeve je, kako zelo različni so bili glasbeniki. Izbrali smo svojo najljubšo glasbo in na koncu je bilo toliko različnega: elektronska glasba, etiopska glasba, maroška glasba, stari punk rock, folk glasba, jazz, bila je res fantastična zbirka različnih slogov v glasbi. Občinstvo je resnično uživalo v tem, saj ko greš na festival, ponavadi vidiš isti slog glasbe. Tu pa smo zbrali širok in pisan izbor, ki je izražal nas in količino različne glasbe, ki jo poslušamo in ki vpliva na nas. Festival je zelo uspel, bil je dobra zabava in zelo dobra za glasbenika. Veliko jih je odkrilo novo glasbo, igrali so s skupinami, s katerimi niso prej nikoli igrali. Turneja je bila tudi dobro delo. Bilo je težaško delo, a tudi zelo prijetno. Na turnejo smo vzeli približno dve tretjini glasbenikov z zabave v Paradisu. Na avtobusu nas je bilo 35 glasbenikov, 35 Etiopcev, Italijanov, Francozov, Nizozemcev, Angležev, Japoncev. Vsi smo govorili hkrati, bilo je super, velik talilni lonec se je vozil po Franciji.