U2 – pogovor z Bonom Voxom

Kako demontirati jedrsko bombo

Hiša menedžerja U2 Paula McGuinnessa, nekje na obrobju Annamoeja v gorah Wicklow, na prekrasno novembrsko jesensko popoldne. Nedeljsko kosilo je mimo in nekateri izmed gostov so se že odpravili nazaj proti mestu. Drugi gredo počasi v dnevno sobo, kjer bodo predpremierno poslušali novi album največje rockovske skupine na svetu.

Tukaj je Dave Fanning, tako kot Gerry Ryan z radia 2FM. Prišla je tudi Edna Gunderson, ki piše članek za USA Today, spremlja pa jo Lori Earl iz Interscope Records. Susan Hunter iz Principle Managementa, Ali Hewson (Bonova žena; op. pr.), Moira Ryan, dekle Dava Fanninga Ursula Courtney, Mairin Sheehy iz Hotpressa in sam McGuinness tvorijo preostanek veselice. In seveda, tukaj je naš možakar. Zabava goste pred večerjo in med njo ter skuša vmes – če se le da – objeti svet z rokama. Gleda v svojo fotografijo v Sunday Timesu, na kateri ima čez oči bel in tudi črn iPod, in se sprašuje, od kod se je vzela. (“Zakaj neki so to naredili? Saj se nisem fotografiral z belim iPodom,” pravi. “Morali bomo izvedeti, za kaj tukaj gre!”) Na kolenih mu sedi ljubka Mariella Frostrup iz The Observerja, ki predstavlja v Dublinu svojo novo knjigo. Še bolj ljubkega Roberta O'Byrna zasuje z anekdotami. Vse se zdi popolnoma naravno. Toda ko je konec uvajanja in se zavrti nov album, no, takrat šele pevec z oprijetimi očali pride na svoje.

Ena Bonovih najprikupnejših lastnosti: ko je treba zasukati nov album U2, se Bono zasuka še toliko bolj. Oddaja toliko strasti in zanosa do pravkar ustvarjenega – z njegovim imenom na vidnem mestu –, ki sta nezgrešljivo njegova.

“Vertigo je že naš najbolj priljubljen komad na ameriškem radiu,” vpije čez silovite uvodne rife prvega singla z albuma. Četudi se tega ni dalo načrtovati, ti je takoj jasno, zakaj. Menjave akordov v komadu, ki uvaja album How To Dismantle An Atomic Bomb, so veličastno, zmagoslavno, čudovito na mestu. “Tukaj je odlomek Out Of Control,” nas opozori. Hrup ne potrebuje dodatne pojasnitve. Gre za velikanski komad zeppelinovskih razsežnosti, prešpičen z magijo U2.

Bolj ko se posnetki vrtijo, bolj in bolj je Bono obseden. Popelje vas skozi pesmi kot kak posebno tenkočuten dirigent, ki upravlja z divjim, prekrasnim orkestrom.

“Poslušajte zdaj tole,” pravi. “Vsak album mora imeti zunajzemeljski kuplet in tole je naš …”

Drvimo naprej do pesmi A Man And A Woman, in Bono se zdi kot čarovnik, ki bo zdaj zdaj izvedel svoj končni trik na predstavi, čarovnijo, s katero bo sklenil vse čarovnije.

“Tole morate slišati,” spet vpije. “Tega ne bi nihče ugotovil, ampak pokazal vam bom, odkod je prišla ta pesem – odkod smo jo ukradli. Zapel je bom z glasom Phila Lynotta in zapopadli boste. Tole so Thin Lizzy. Prisluhnite.”

Iz zvočnikov se razlijeta lenobno brenkanje na kitari in latiniziran občutek pesmi A Man And A Woman. Bono začne prepevati. Rahlo skozi nos in z dublinskim naglasom. Jebenti, res je Lynott. In lahko prepoznaš predhodnice te pesmi, vidiš jih popolnoma jasno. Karamba!

“Ljudje ne bodo ugotovili, odkod to prihaja. Ne bodo dojeli. Ampak res je tako. To so Thin Lizzy.” Znova vstopi v svoj lik, na način, ki je hkrati zabaven, ljubek in ganljiv. Prezenca pravega dublinskega rockerja zapolni sobo. Nenavadno lepa pesem o “skrivnostni razdalji med moškim in žensko” – kako da ni nihče prej tako popolno izrazil te misli? – pa zaradi njegove razlage postane še bolj skrivnostna in lepa.

“To je pesem za odrasle, za ljudi, ki so že dolgo skupaj in še vztrajajo,” premišljuje.

Ko tiste, ki imajo čast, da ga z njim poslušajo, vodi skozi album How To Dismantle An Atomic Bomb, je Bono do neke mere podoben kričaču s karnevala, ki z bobenčkom dela reklamo za velik posel. Ali pa pevcu in plesalcu, ki ve, da je njegovo preživetje odvisno od odzivov na njegovo oziroma U2-jevsko zadnjo stvaritev. Ko so ga vprašali o vplivu The Boomtown Rats na U2, je povedal: “Bob Geldof je iz mene naredil trgovca.” Danes je Bono v trgovskem razpoloženju. Pomembna razlika: to počne bolje, bolj zmagovito in zabavnejše od kogar koli na svetu.

Še en kuplet si želi podeliti z nami.

“Poslušajte tole, počakajte, počakajte, poslušajte tole,” nam govori, medtem ko glasba narašča. In zraven zapoje. Slišiš ta glas, ki se dviga čez ozvočenje, globok v svoji zmožnosti, da te premakne in prepriča, ko desetim navzočim v sobi zapoje besedilo ene svojih zadnjih mojstrovin – besedilo, ki bo kmalu odmevalo za šestdeset- in večtisočglavo množico …

V tem je takšno veselje. Takšno prepričanje. Takšen ponos zaradi novega izdelka. Vstane in postopa po sobi. Že se bližamo koncu albuma. Razširi roke in gestikulira. “Yahwey,” zapoje na vso moč in s polnimi pljuči. Ni toliko pesem tista, zaradi katere ti srce nenadzorovano poskoči, ampak bolj melodija, način, kako se vzpenja in pada.

“Yahwe–e–ey,” prepeva Bono, in ta prehod – “Yahwe–e–ey” – te popelje kvišku. Še bolj kvišku. Povzdigne te. Napolni te do roba, poba. In še več – morda je utvara, no, ja, v bistvu veš, da je –, ampak v tistem trenutku, v tistem popolnem trenutku se zdi, da bo vse v redu. Na tej točki se zadeva ustavi in vsi se strinjajo, da je čas za vrnitev v Dublin.

“V gostišču Roundwood se bomo ustavili na zadnji pijači,” napove Bono. “Greste zraven?”

Ja, res je, z rokami poskuša objeti svet …

Drugič

Pozabite na glasbeni zakaj in sociopolitični zato. Kar morate ta hip vedeti o novem albumu U2, How To Dismantle An Atomic Bomb, je to, da je zvenel za popizdit dobro, ko sem prejšnjo noč sesal stanovanje.

“Če ne moreš sesati, likati ali pomivati posode ob poslušanju plošče, potem je tudi ni vredno objaviti,” pove Bono svečano, medtem ko sediva vsak s svojo kavo v sobi za glavnim studiom skupine v pristanu Hanover. Čeprav so tla zaradi akustike obložena, brez težav prepoznam zvok Edgeove kitare, ki zadoni iz nekega drugega prostora v stavbi, kjer si je še pred današnjo vajo celotne zasedbe privoščil dodatno urjenje. Štirinajst milijonov Američanov bo gledalo U2, ko se bodo ta vikend pojavili v oddaji Saturday Night Live, in če bo kdo fušal, to gotovo ne bo on!

“Če se ti zdi, da je zdajle glasen, počakaj, ko mine nekaj mesecev turneje,” se muza njegov kolega iz banda. “Ojačevalce je nastavil na dvanajst, saj mu enajst ne zadostuje več. Pogosto premišljam, če ne bi bil Edge srečnejši, če bi bil v Metallici. Edina težava so lasje – pravzaprav pomanjkanje las …”

Bono se spači v tistem svojem znanem nagajivem slogu, preden se posveti resnim zadevam z današnjega dnevnega reda. Samo še natančno teden dni manjka do prihoda enajstega albuma U2 v trgovine in njihov pevec, če odštejemo godrnjanje v slogu filma Spinal Tap, je videti kot mož, ki je pripravljen, da zapusti varnost rovov in se spusti v bitko.

“Življenje, ki nam je dano, upravičujemo tako, da ne snemamo zanič albumov,” tuhta Bono. “Vedno pravim, da rabiš enajst ali dvanajst dobrih razlogov, da zapustiš prijatelje in družino in se odpraviš na turnejo, in mi te razloge imamo na tem albumu. Kot skupina bi lahko prodajali starejše komade, in imamo jih kar nekaj – ampak zame je pravi šus, da odkrijem, česa smo še zmožni.”

Kar se tega tiče, dolgo in težko pričakovani How To Dismantle An Atomic Bomb ne bo nikogar pustil v dvomih. U2 obvladajo umetnost dostavljanja velikih pesmi kot noben drug v tem poslu. Kot dokaz zadostuje pozorno poslušanje pesmi Sometimes You Can't Make It On Your Own, s čustvi nabit Bonov odgovor na lanskoletno očetovo smrt, ki je eden izstopajočih komadov na albumu. Bolečina in zmeda sta otipljivi, ko žalujoči sin pove očetu: “Ves čas se boriva / Ti in jaz … ja, tako je / Ista duša sva / Ni ti treba … Ni ti treba povedati, da bi me imel še bolj rad, če si ne bi bila tako podobna.”

Tudi če je časovno zelo oddaljena, je prebolevanje izgube starša lahko izjemno težavno. Paul McCartney je za Hotpress nedavno povedal, kako je zanj še dobrih 36 let po materini smrti skorajda boleče prepevati Let It Be. Kaj Bono meni, kako se bo, s še svežimi spomini na tiste žalostne zadnje dni, spopadal z izvajanjem Sometimes You Can’t Make It On Your Own – pesmi, ki je narejena prav za stadionske razsežnosti – na turneji, iz dneva v dan?

“Ne vem. Ta pesem me je nekoč prevzela, ko smo igrali na CD:UK pred gručo čudovitih 16-, 17-, 18-letnikov. Tam je bila tudi Cat Deeley, ki sem jo pazil, ko je bila otrok. Bila je pridna punca in me ni nikoli zbudila … ne, šalim se! A osupnila me je zmožnost te pesmi, da me prestavi v čas, ko je bila napisana.”

Ali jo je napisal refleksno ali pa je premleval vsako besedo?

“Ne, nikoli ne premlevam vsake besede, to je tudi eden od razlogov za neenotnost mojih besedil. Zame je nekaj močnega v trenutku, ko narediš prvi znak na platnu – nočem ga predelati. Slike, ki so mi všeč, so tiste, na katerih lahko vidiš prvo potezo s čopičem. Ta ni nujno najbolj navdihnjena, a na koncu mora prispevati k čemu navdihnjenemu.”

Razmerja s starši so pogosto zapletena in včasih težavna. Bono se je na koncu zbližal z očetom, vendar ni bilo vedno tako. Izkazalo se je, da je bil oče zadržan, vsaj kar se tiče glasbe U2. Kdaj je njegov oče slišal prejšnje albume zasedbe in povedal sinu, kaj si misli o njih?

“Nikoli ni govoril o prav določeni glasbi,” pride skoraj zašepetan odgovor. “Oh, spomnim se, da mu je bila všeč The Unforgettable Fire. Ne album, ampak pesem. Menil je, da smo postali zelo dobri tam nekje v času Rattle and Hum – When Love Comes To Town je bil po svoje njegov priljubljen komad.”

A ravno ko se je zdelo, da so pridobili novega ljubitelja, so ga izgubili.

“To, kar smo počeli v devetdesetih letih, mu ni bilo blizu!” pove Bono. Da bi ga lahko znova pridobili v času How To Dismantle An Atomic Bomb – zaradi vrnitve k čustveni neposrednosti in namigov na zgodnje plošče, kakršni sta bili Boy ter The Unforgettable Fire – ostaja neizrečeno …

Osemčlansko produkcijsko posadko na How To Dismantle An Atomic Bomb, albumu, ki so ga zlagali maratonskih 18 mesecev – “Veliko časa smo porabili za mešanje barve in bolj malo za samo slikanje!” –, so sestavljali Steve Lillywhite, Chris Thomas, Jacknife Lee, Nellee Hooper, Flood, Daniel Lanois, Carl Glanville in Brian Eno. Spričo tega bi lahko pričakovali album, ki je slogovno in razpoloženjsko divje raznolik, a izčistilo se je nekaj drugega. Po svoje je album posvetilo dejstvu, da ne glede na človeka, ki sedi v producentskem stolčku, U2 vsaki plošči vtisnejo zelo močno lastno vizijo. Po nekaj začetnih snemalnih dneh jo je Bono poimenoval “Edgeova plošča”. Ali je tudi zdaj takšna?

“Ja, začela je nastajati kot Edgeov album,” se spominja Bono, “toda v nekem trenutku sta mu jo Larry (Mullen, basist; op. pr.) in Adam (Clayton, bobnar; op. pr.) izmaknila in postala je precej bolj plošča skupine. A na začetku je bila Edgeova – in tudi ob koncu snemanja je bila zelo njegova. Je precej žilav (smeh)!”

Govorilo se je, da je bil Bono poreden fant, da so zaradi njegovih drugih dejavnosti zamujali s snemanjem in da je zato nekaj producentov vihalo nosove. Ali je res, da je Eno pobesnel, ko je Bono prekršil svoje pravilo “nobenih mobilcev” in prevzel papežev klic?

“Brian je ljubosumen paznik svojega časa, kaj šele bandovega, in bilo je precej težav v času, ko je potekala kampanja Drop The Debt,” priznava. “Ampak naši albumi so boljši, kadar so moji prispevki v zgoščenih odmerkih. Rad imam, v nasprotju z drugimi ljudmi, da je stopnja ustvarjalnosti na višji ravni. A ko pride do klepanja, kot temu rečemo, ali jedrske fizike, mene ni več zraven. Nimam občutka, da bi bil hiperaktiven ali da hitim – drugi so tisti, ki se gibljejo v počasnem posnetku! Edgeov ustvarjalen utrip je tako zenovski, da ga komajda slišiš. Dela manj hrupa od mene in okrog njega je manj poškodovanih ljudi in stavb.”

Še ena pesem, ki v trenutku izstopa z albuma, je One Step Closer s krasnim besedilom o neizogibni naravi dvoma, navdihnil pa jo je Noel Gallagher.

“Dobil bo pinto Guinessa in vrečko čipsa, ker se je domislil tega naslova,” se smeje Bono. “Pretresala sva mešane občutke mojega očeta o religiji in njegovo pomanjkanje gotovosti glede tega, kam je namenjen – šlo je tudi za pijačo! – in Noel je precej iskreno povedal: 'No, zdaj je korak bliže odgovoru, kajne?' Meril je seveda na nedavno smrt mojega očeta.”

Dobra prijatelja gor ali dol, ampak sumim, da bo Noel Bona okrog ušes zaradi njegove retorike v slogu “Tony Blair in Gordon Brown sta Lennon-McCartney politike” na laburistični konferenci v Brightonu.

“Že od začetka mu je bil Tony všeč! Ta citat kroži okrog, ampak v resnici sem povedal, da sta onadva 'Lennon-McCartney geopolitike'. V tem smislu, da sta spreobrnila razmerje med razvitim svetom in Afriko, onadva sta prav v središču spremembe te paradigme.”

Kdor koli je skeptičen do Bonove izjave o tej temi, bo, soočen z njegovim očitnim obvladanjem podatkov in številk, ugotovil, da bo to skepso težko ohranil.

“Potem ko je Thatcherica odšla, je bilo Združeno kraljestvo tako nizko, kot so zdaj Američani, na manj kot 0.2 % bruto nacionalnega proizvoda v svojem prispevku k najrevnejšim med revnimi,” nadrobno razlaga. “Ko bo Blair odšel, bodo na poti k obvezi, ki so si jo zadali za leto 2011, to je 0.7 %. To je trikrat več od denarja, potrošenega pod Thatcherico, in zato so si zaslužili hvalo. Vendar pa ne pomeni odobravanja njihove vojne v Iraku ali kakšnih drugih laburističnih potez, ki mi morda niso všeč.”

Glede na to, da gre za današnjo najpomembnejšo temo in še zlasti glede na številna ukvarjanja U2 s človeškimi pravicami nasploh, preseneča, da na albumu How To Dismantle An Atomic Bomb nikjer ne omenijo iraške vojne ali pa nepravične ameriške zunanje politike, ki jo vodi sedanja administracija.

“Prav posebej sem se namenil lotiti teh vprašanj, odtod tudi naslov albuma,” premišljuje Bono. “Splača se spomniti tistih dni po 11. septembru in kako smo jih občutili. Nikoli prej v zgodovini se ni zdelo, da bi lahko ljudje kot obliko terorističnega dejanja zagrešili takšen množični umor. Prej smo že imeli množični umor v Hirošimi kot del napovedane vojne – kar, mimogrede, po moje ni nobeno opravičilo – toda nihče ni vedel, ali se bomo lepega dne zbudili in odkrili, da je cela četrt Londona, na primer Kilburn, izginila. To ni opravičilo za nadaljevanje vojne v Iraku, ampak postavi stvari v kontekst. Kajti – razen tistega, kar se je zgodilo v Madridu – v Evropi doslej nismo doživeli take krvoločnosti. Lahko da smo pozabili na strah in paranojo, ki sta razsajala v tistem času. Seveda sem se nameraval lotiti teh vprašanj, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Pred dvema letoma sem povedal Thomu Yorku: 'Vem, o čem bo album govoril in kakšen bo njegov naslov: How To Build An Atomic Bomb.' To je bil izvirni naslov, kajti pasta za zobe je šla ven iz tube. V prilogi G2 časopisa The Guardian je izšel članek, kjer dva študenta razglabljata o tem, kako zlahka se dokoplješ do takšnega orožja.”

S pridobljeno pozornostjo, kot je pri njem v navadi, se Bono pripravlja na to, da se bo izkazal za strokovnjaka za to temo.

“Neka zasebna tovarna orožja v ZDA je razvila satelitsko vodeni sistem, narejen iz papirmašeja in plastike, ki lahko za manj kot milijon dolarjev do cilja, oddaljenega 4000 kilometrov, pripelje kar koli boš pač pripel zraven,” nadaljuje. “Nekdo je vprašal njihovega generalnega direktorja: 'Ali niste zaskrbljeni, da bi to prišlo v roke teroristom?' On pa je odgovoril: 'Te naprave smo že ponudili Pentagonu, če jih bodo odkupili na debelo, vendar pa je znanje, potrebno za izdelavo, prisotno povsod. Mi jih le izdelujemo za trg.'”

“Koliko časa bo še Tony Blair živel na številki 10, koliko časa bo še George Bush živel v Beli hiši, koliko časa bo še Jacques Chirac živel na Elizejskih poljanah, ko pa lahko izstreliš eno takšnole reč z vrta za domačo hišo? V takšnem trenutku ne bi smel naročiti kave, pač pa zavrteti Boba Marleyja (začne prepevati): 'Emancipirajte se od mentalnega suženjstva / Le sami lahko osvobodimo svoj um / Ne bojte se jedrske energije.'”

Pa vendar na novi plošči ni najti nič tako strupeno sovražnega do ameriške hegemonije, kot je bila pesem Bullet The Blue Sky. Ali je razlog ta, da mora zdaj Bono poslovati z Georgeom Bushom in njegovimi pribočniki?

“To je pravo vprašanje in tisto, na katero iskreno odgovarjam: Ne. Kot sem skušal prejle povedati, so pesmi, ki si jih želiš napisati, in pesmi, ki pridejo iz tebe, povečini zelo različne. Pravzaprav nimam nobenega nadzora nad tem, in če napišem besedilo, ki žali nekatere ljudi, s katerimi sodelujem, naj bo. Crumbs From Your Table je ena najbolj zlobnih pesmi vseh časov. Je polna slabih občutkov glede Cerkve in njenega odklanjanja, da bi slišala Božji glas o perečem vprašanju aidsa.”

“Kadar koli postanejo U2 specifično agitpropovski, začne band kinkati, Brian Eno ali Daniel Lanois ali Steve Lillywhite pa bodo začeli ljudi spravljati k plesu. Bullet The Blue Sky je, kot bi U2 igrali v slogu The Bad Seeds, komad je veliko bolj bibličen kot pa polemičen. Nismo delali takih nevarnih pesmi, da bi nato nenadoma nehali. So trenutki, ko svojih mnenj ne dam v časopise, v pesmi pa jih vedno dam.”

Kaj pa Bono meni o tistem, kar je častiti Jesse Jackson povedal prejšnji teden, da je postala Irska zaradi premikanja čet skozi Shannon teroristični cilj? In kako naj bi se na to odzvali?

“Tisti, ki je paranoičen, je po moje tisti, ki ima popoln dostop do dejstev!” pove enigmatično. “Živimo v živčnih časih. Po atolu Bikini, po Mehiki, zares potem ko so z letalom Enola Gay odvrgli jedrsko bombo na Japonsko, se je vse spremenilo – in v zraku je ideja, da lahko človeška rasa uniči prav vse in za seboj ne zapusti nobenih sledov. Kaj to pomeni? Dve zadevi – noro se zabavaš in malo bolj čvrsto se oprimeš ljudi, ki jih imaš rad. Nekako uživam pozabiti, da sem v bandu.”

U2 so upravičeno opozorili na nevarnosti Sellafielda (razvpite angleške jedrske elektrarne; op. pr.). Ali so razmišljali o tem, da bi se pridružili protestnikom v Shannonu in z njimi luknjali zaščitno ograjo letališča?

“Če si proti vojni, potem, ja, iz načelnih razlogov se moraš upreti oskrbovanju z gorivom v Shannonu. Stvar osebne izbire pa je, ali boš to počel s kleščami za rezanje žice ali pa kako drugače.”

Kakor koli že gledaš na to, dejstvo, da se po irskem letališču premikajo vojaške čete in da tod potekajo tajne operacije Cie, razprši vsako misel o tem, da je ta dežela častna posrednica.

“Glede nevtralnosti imam mešane občutke,” prizna. “Prav je, če ne podpiraš vojne v Iraku, toda ni prav, če ne podpiraš vojne prosti nacistom. In tukaj ni sprejemljivo, da si to še pripneš kot častno odličje. Da počnemo obe zadevi, kot smo storili z IRA, je ena naših manj ljubkih značajskih potez kot naroda.”

S politiko in religijo, ki sta skoraj nerazdružljivi v sedanjem obdobju globalnih nemirov – tudi če odmislimo njuno krasno navdihujočo melodijo –, bi lahko Bona zaradi tega, ker je po judovski besedi za boga naslovil komad Yahweh, obtožili, da je pristranski v arabsko-izraelskem sporu.

“Preprosto se je oblikovala v mojih ustih, kot se to zgodi z mnogimi pesmimi U2,” pojasnjuje. “Prišel je ta zvok in zatem poskus ugotoviti, kaj je ta zvok – in bil je beseda Yahweh. Vrtel sem jo Jimmyju Iovinu iz Interscopa, ki mu je bila všeč, dokler mu nisem povedal, da je to neizgovorljiva beseda za boga. Povedal mi je: Imenuj jo Kepice mocarele. Imenuj jo Ali (ime Bonove soproge; op. pr.). Imenuj jo kakor koli, samo ne tako!'”

“Naj se osredotočim na tvoje vprašanje: k meni je prišla delegacija z Bližnjega vzhoda, da bi se pogovorili o tem, da pri njih ni mirovniškega gibanja. Vprašali so me, če bi jim pri tem pomagal, in takole sem jim povedal: 'Poslušajte, sem na točki, ko bo svetu šlo na bruhanje, če bom svoje ime povezal s še eno človekoljubno zadevo. Tudi v moji domovini obstajajo ljudje, ki bodo to vzeli za izgovor, da me z zidaki in s steklenicami spravijo dol z odra.'”

In se je torej bolj ali manj umaknil z dežja …

“Edino, česar sem se spomnil,” nadaljuje, “in to bodo poskusili uresničiti, je Abrahamov festival, ki bi slavil vse tri tradicije, ki imenujejo Abrahama za svojega očeta. Iz tega pogovora se je izcimil še en projekt, izgradnja neke vrste katedrale razumevanja v Evropi, imenovane Abrahamovo oko, v kateri lahko judje, muslimani in kristjani drug drugega opazujejo pri božji službi. Dve zelo navdihujoči osebi, ki vodita pobudo, sta bili med nastajanjem mirovnega sporazuma v Oslu nasprotujoča si pogajalca, a sta zdaj prijatelja.”

Slučajno sem preživel leto dni v Izraelu v osemdesetih letih in edina beseda, ki opiše ravnanje z arabskim prebivalstvom, je “apartheid”.

“V družinskem prepiru, pri katerem ima vsaka stran malenkost prav, potegne hudič precej,” premišljuje.

Ali si Bono predstavlja čas, ko si bo rekel Dosti imam tega političnega dreka! – in bo predal štafetno palico naprej, denimo Chrisu Martinu?

“Coldplay so naravnost izjemni,” se navduši. “To, kar so dosegli na dveh albumih, noben britanski band ni naredil v dvajsetih letih. In tukaj je v igri svojevrsten moralni kompas, zaradi česar to postane tekmovanje v opazovanju, kajti vsakogar zanima, kako bo lahko Martin unovčil svojo slavo, veščino pisanja pesmi in svoj čut, da je s svetom nekaj narobe. Morda ima on zvočnik in ga bo tudi hotel uporabiti.”

Veliko glasbenikov se na vse kriplje trudi, da bi skrilo ali zakrilo svoje vplive. U2 pa so bili, po drugi strani, vedno nagnjeni k temu, da ljudem povedo, koga so poslušali med nastajanjem albuma. Kaj se je torej vrtelo v studiu med snemanjem How To Dismantle An Atomic Bomb?

“Ne poslušam več najnovejših in najboljših, kot sem to počel in bi si znova želel,” obžaluje Bono. “Nekaj mora biti zares velikega, da pride do mene. Prvi album Interpola je bil osupljiv in se mi je zdel zelo domačen. The Thrills so čudoviti in drugi album Devlinsov je krasen razpoloženjski izdelek. Občudujem neposrednost The Queens Of The Stone Age. Všeč so mi The Strokes in moti me, ko ljudje ne pustijo bandom, da se po nekaj ploščah razvijajo. Pa nisem poslušal le novih stvari. Vračal sem se k Buzzcocksom in Siouxsie and The Banshees, oboji zvenijo sveže, kot vedno.”

Koliko točen je bil podatek, ki smo ga pred tedni objavili pri Hotpressu, da naj bi Snow Patrol šli na turnejo z U2?

“Radi bi videli, da gredo Snow Patrol z nami na turnejo,” potrjuje. “Krasno pojejo in imajo krasne pesmi, Jacknife Lee (eden od producentov How To Dismantle … in producent zadnjega albuma Snow Patrol; op. pr.) pa je odlično opravil svoje delo za njihov album, kot je storil tudi za našega.”

Prav zabavno. Pred desetimi leti je bil prezir do U2 tako rekoč prvi pogoj za igranje v neodvisnem bandu, medtem ko jih danes skupine, kot so Interpol, The Killers in The Rapture, ponosno navajajo kot vplive. Preobrat, za katerega je videti, da Bonu kar godi.

“Nikoli si nismo želeli, da bi se skladali z gručo mulcev iz srednjega razreda, ki sami sebi lažejo o svojih stremljenjih,” zatrjuje. “Mi sami smo bili gruča mulcev iz srednjega razreda, ki pa si ni lagala! Zvok želje, da se spraviš ven iz geta, ne glede na to, za kakšen geto gre, je zelo drugačen od zvoka želje, da bi v njem ostal. Če si želiš domače obrti, potem postani lončar. Zbrali smo se v rokenrol band, ker smo si želeli spremeniti svet in zaradi vseh teh podobnih megalomanskih reči.”

“Enako kot Beatli, enako kot Rollingi, enako kot Sex Pistolsi, enako kot Clashi in – ne bom rekel Nirvana – tudi enako kot Kurt Cobain. Lahko si si ga že predstavljal, kako razmišlja: 'Ali moram res igrati v klubu do konca življenja, da ohranim svojo pristnost? Ali lahko nosim srajco z bleščicami? Veste kaj, danes se bom naličil!'”

Ne oziraje se na trendovske revije, kot sta I-D ali Dazed and Confused, ima Bono svojo metodo, kako zatipati modni utrip.

“Če hočeš izvedeti, kaj je kul, moraš preprosto pogledati na ulico in videti, kaj počnejo bratje,” razglaša Bono. “Ali igrajo bratje tenis? Nenadoma je okej, če igraš tenis. Ali igrajo bratje golf? Okej je, če igraš golf. Bratje so bili prvi razlog, da so vsi ti ljudje začeli prepevati in se zbirati v bandih in bratom se ne zdi kul, če sediš na svojem podstrešju in ti iz ušesa teče kri po preprogi. Za brate je to vrhunec nekul zadev!”

Torej lahko tako razumem, da porabijo vsak košček prostega časa v The K Club, kjer izboljšujejo svoje šibke udarce, v klubu Devetnajsta luknja pa srkajo pink gin? Hmmm, pravzaprav ne …

“V našem bandu golf ni dovoljen,” se zahihita, “čeprav imamo občutek, da nam Edge nekaj prikriva. Razlaga nam o Iggyju Popu ali Dennisu Hopperju ali pa Jacku Nicholsonu, o ljudeh, za katere meni, da so kul in ki igrajo golf, ampak nas že ne bo pretental!”

Bono je že razglasil Franz Ferdinand za tekmece, ko je nekoč povedal, da se bodo morali U2 z njimi spopasti z golimi pestmi. Za kaj je sploh šlo?

“Govoril sem le o kitarskih rifih,” pove brezizrazno. “No, saj imajo tudi dobre pesmi. Upam, da so res tekmeci, kajti vsakič, ko se pojavi kdo, ki nam da vedeti, da se moramo res potruditi, bodisi sam sebe uniči ali pa unovči žetone in si omisli kitajske preproge in ribjo farmo na podeželju.”

Ko smo že pri preprogah, slišim, da bo Adam Clayton na dražbi pri Christie's prodal zbirko svojih starinskih preprog.

“Odločno se je lotil načrta, da se bo umiril! Adam je tisti, ki je imel vse te parafernalije rockovskih zvezdnikov – graščino, preproge, zbirko umetnin. To je počel bolj od vseh, ki jih poznamo in so še živi ali pa delajo za svojo neizbežno smrt. Spomnim se, ko smo se peljali z Neilom Youngom in njegovo zasedbo k Adamovi podeželski stavbi, je nekdo iz banda nejeverno vprašal: 'Vaš basist živi tukaj?' Adam je imel vedno brezhiben okus – razen za barvo las (smeh). Dosegel je točko, ko so ga takšni privilegiji začeli dolgočasiti in njegov pogled na notranjo opremo je zdaj bolj budističen.”

Ko so U2 pred kratkim razglasili, da bodo svoje ime posodili njihovemu lastnemu iPodu, se je vrednost Applovih delnic nemudoma povečala za dve milijardi dolarjev. Hkrati se je zanetila ostra debata o tem, ali so se podali v bistro medsebojno promocijo ali pa so podlegli tistemu pohlepu, na katerega je meril njihov menedžer, ko je leta 1986 povedal: “Globoko v srcu me je sram, ker obstajajo umetniki, ki ustvarjajo rokenrol in ga potem prodajo podjetjem, kot so Philip Morris, Michelob in Nike.” Kako se torej Bono brani pred obtožbami, izrečenimi v nekaterih časopisih, da so se U2 s pogodbo z Applom prodali? Če bi radi, da se Bono zažene, ga kar vprašajte!

“Prodali? Poskusi uporabiti to besedo pri 50 Centu, Jayu Z-ju ali Russellu Simmonsu. To je čisto belski koncept. Prodati se, pomeni narediti nekaj, kar ni v modi – ali kaj takega, v kar ne verjameš – zaradi denarja. Da sramotiš svoje privržence zaradi denarja – in upam, da tega ne bomo nikoli naredili. Kako kul je iPod? To je krasen kos tehnologije. Kako kul je reklama, ki smo jo naredili z Applom?”

“Obstaja delček mene, ki ima rad spornosti,” doda nagajivo. “Všeč mi je bilo, ko smo televizijski oglas spremenili v videospot in počakali, da vidimo, ali bo sprožilo kakšen direndaj.”

In je bilo res tako. A ko gre za obtožbe o prodanosti – oziroma o unovčevanju – jih Bono ne sprejme.

“Nikoli prej v glasbeni zgodovini ni bilo bolj neodvisne zasedbe od U2,” pravi. “Nikoli ni obstajala zasedba, v katere delo bi se založba manj vtikala. Nikoli ni bilo zasedbe, ki bi imela večji finančni nadzor nad svojo usodo. Smo lastniki svojih master posnetkov. Smo lastniki svojih avtorskih pravic. Popolnoma nadzorujemo videz naših albumov, naše tržne kampanje … in to počnemo že od svojega devetnajstega leta! Temu se reče neodvisnost.”

Bono je začel in naj tudi konča.

“V glasbenem poslu in okrog njega je veliko nesmiselnih idej. Če hočeš, lahko začneva z ulično verodostojnostjo. Ideja, da bo neki devetnajstletni mulec z ulice s tapravimi izpuščaji na obrazu postal boljši od Princa … daj, no! To je le ena od neumnosti, s katerimi smo morali odraščati. 'Neodvisni proti korporacijam' je še ena. Za kaj tukaj sploh gre? Mi smo v korporaciji. Universal Music Group je korporacija. Pred tem smo bili pri Polygramu in BMG-ju, teh velikanskih pošastih, ki smo ju držali za rep, se sprehajali po njunih hrbtenicah in se okoriščali z močjo, ki sta jo imeli, ker sta multinacionalki. Radijske postaje, pa ne le ameriška Clear Channel, pač pa po vsem svetu, so v lasti multinacionalk. Lastnik MTV-ja je Viacom. Povsod so korporacije.”

Eden od razlogov, zakaj ne maram Radiohead, je nenehno ponavljanje Thoma Yorka, češ, kako so proti korporacijam, ob tem pa veselo pustijo EMI-ju, da njihovo novo ploščo prodaja za dvajset funtov. Bono se ne strinja z menoj.

“Moram povedati, da sem med tistimi, ki vedno obžalujejo pomanjkanje Radiohead na pop radijskih postajah, ker si hrepeneče želim slišati glas Thoma Yorka in tako sposoben band nasproti, recimo, bandu Blue,” poudari. “Ne morem kriviti Radiohead, da so se umaknili iz spopada. Za to moraš imeti dober želodec. Veliko moraš požreti, a ne svojega ponosa in pokončnosti. Le kopico dela in nevšečnosti in pogajanja s strojem, ki se mu reče pop glasba. Včasih si želiš narediti bolj zasebno, osebno pričevanje o svojem življenju. Česar koli že se bodo Radiohead domislili, bom njihov roadie. Če bodo imeli čelista, bom nosil čelo. Pri meni so tako dobro zapisani, da lahko počnejo kar koli. Tako dobri so.”

Nemogoče bi bilo dokončati ta intervju, ne da bi omenil seznam “100 največjih irskih albumov”, kakor ga je sestavila številna žirija glasbenikov in nedavno objavila revija Hotpress. Kako so se U2 sprijaznili s tretjim mestom, za Vanom Morrisonom in Thin Lizzy? Ali je Bono besen, ker so njegovi kolegi izbrali Astral Weeks in Live and Dangerous pred The Joshua Tree, ali pa bo tako kot John Kerry elegantno priznal poraz?

“Ali bi bili Astral Weeks številka ena na moji lestvici?” premišljuje. “Ja. Belec, ki poje kot črnec, kot so vsi počeli v šestdesetih letih, ampak v lokalnem, pogovornem jeziku, s katerim je oblikoval nov hibrid. Van je na to ploščo spravil svoje dotedanje življenje, za vedno razgrnil svoj zemljevid.”

Če bi lahko prekršil pravilo in glasoval sam zase, kateremu albumu U2 bi namenil dvanajst točk?

“Rajši imam Achtung Baby (ki se je ustavil na šestem mestu) od (tretjeuvrščenega) The Joshua Tree, ampak sem kar zadovoljen, da še obstajajo irski glasbeniki, ki jih nismo razkurili in ki so še pripravljeni glasovati za nas (smeh).”

Imel je trinajst let, da pretehta odlike Achtung Baby, koliko časa pa bo potreboval, preden ugotovi, kam v panteonu vélikih albumov U2 bi posedel How To Dismantle An Atomic Bomb?

“Nekatere stvari so ti jasne že ob izidu albuma, na primer, kako dobro si napisal pesmi, ampak ne moreš vedeti, kaj album pomeni drugim ljudem. Lahko veš le, kaj lahko pomeni tebi, in tu ne gre vedno za kakovost pesmi. Na The Joshua Tree je nekaj pesmi slabo napisanih, a na čustveni ravni te album preplavi, zato so ljudje zelo navezani nanj. Ne gre za to, ali so nekatere pesmi večje od drugih – a tudi če bi šlo, bi bil novi album prav na vrhu seznama!”

Ob tem, da je How To Dismantle An Atomic Bomb posvečen Bonovemu očetu, je za dodatno bridkost poskrbelo dejstvo, da je ta album zadnji, ki so ga U2 posneli v svojem glavnem štabu v pristanu Hanover. Določba o prisilnem zakupu je že izdana in band zdaj čaka, kdaj bo gotovo njihovo novo večnadstropno domovanje, ki ga je bandu dodelil Dublinski odbor za razvoj pristanišča.

“Državljanska dolžnost nam veleva, da se moramo preseliti, da bi naredili prostor za park,” med razlaganjem se obrne, da bi videl reko Liffey, “ampak jokali se bomo, kajti tukaj smo preživeli toliko življenj. Tako z našimi pesmimi kot z ljudmi, ki so nam jih pomagali napisati. V temle blatu, ki ga gledam z okna, je nekaj čarobnega!”

Medtem ko razumem Bona, ko opisuje selitev kot “pravo štalo”, po drugi strani upam, da bo načrtni razvoj še en primer, kako bo Dublin premagal svoj pokolonialni glavobol in ujel druge dežele iz EU v načrtovanju, razvoju in infrastrukturi. To me je spomnilo – ali je že bil na luasu?

“Rad imam luas, ampak ne, nisem še bil na njem, najbližje, kar sem se mu približal, je bilo, ko me je skoraj povozil,” razkrije. “Če bi moral umreti pod kolesi hitrega vozila in bi lahko izbiral, bi izbral luas.”

Zame je tramvaj le tramvaj, ampak za Bona je luas predmet deviško bele veličastnosti.

“Naloga umetnosti je, da preganja grdobijo,” pravi. “Začnimo z ulicami. Avtomobili so grdi. Avtobusi so grdi. Luas je prelep.”

Ko se pogovarjava, pomislim, da bi lahko mimogrede prišel do kakšnega trača za revijo Hello. Bono je očitno pred kratkim imel nekaj lekcij iz blišča, ko sta Jay Z in Beyoncé živela z njim v Killineyju. Enostavno moram izvedeti kaj več! Njegovi štirje otroci so bili očitno očarani, a kako se je sam razumel s prvim parom hiphopa?

“Prav v redu,” se Bono nasmeje. “Glede Jaya Z-ja je presenetljivo, da se, na način, ki mi je blizu, počuti zelo domačno tako v mansardi kot v kleti, tako v razkošju kot siromaštvu. Menim, da je osupljiv raper; edini njegov izzivalec ta hip je 50 Cent.”

Če se držimo podobne teme, večina ljudi, ki jih Bob Dylan izdatno omenja v avtobiografiji, bi zdirjala naravnost v knjigarno Eason, da izvejo, kaj je veliki Bob napisal o njih – ampak ne Bono.

“Slišal sem, da omenja, da sem ga spoznal z Danielom Lanoisom, in to je vse,” prizna. Ker sem kot forenzik natančno raziskal knjigo – zaznamek za Boba: nič ne bi bilo narobe, če bi dal v knjigo indekse in če bi jo napisal kronološko – mu lahko natančno povem, kar je njegov prijatelj povedal o njem: “Neke noči se je Bono s še nekaterimi prijatelji oglasil na večerji. Biti z Bonom je kot bi jedel večerjo na vlaku – občutek imaš, da se giblješ, da nekam greš. Bono ima dušo starodavnega pesnika in z njim moraš biti pazljiv. Lahko bi tulil do konca dni. Je tudi filozof za domačo rabo. Prinesel je zaboj guinessa. Če bi prišel Bono v Ameriko na začetku stoletja, bi postal policist.”

Z obrazom otroka, ki mu berejo zadnjega Harryja Potterja, se ob omembi policista bučno zasmeje.

“No ja, bolje to kot duhovnik! Vedno sem ga imel za pravega gentlemana, stare šole, še zlasti v odnosu do družine, in pokončnega. Za zabavo si nadene masko in občasno je ne more sneti, a do mene ni nikoli takšen. Zdi se mi zelo pošten in rad bi, da se večkrat srečava. Vsake toliko me pokliče, a običajno me ne dobi.”

“Ali veš, kaj je bila prva stvar, ki mi jo je Bob Dylan povedal? 'Ali lahko dobim tvoj avtogram … ampak ni zame!' Vedel je, kakšen učinek bi to imelo na njegovega privrženca. Takšen je njegov pretkan smisel za humor!”

“On je Picasso. Pravi čudež je, da po vseh teh letih, kar počne to, kar počne, lahko napiše nekaj takega, kot je Mississippi na njegovem zadnjem albumu. Razjočem se, in zatem, pet komadov pozneje, se smejem na ves glas. Je edini zabavljač na svetu, ob katerem se smejim z vsem telesom!”

Bono se pripravlja na še eno vinjeto o Dylanu, ko vstopi zmedeni pomočnik in ga opomni, da tri četrtine največje svetovne rockovske zasedbe zgoraj čaka na pevca.

“Ali imaš še petnajst minut časa?” me vpraša Bono.

Bi rekel.

“Pridi poslušat našo vajo.”

Nameraval sem smukniti domov, da bi na televiziji ujel Sosede ali kaj podobno vzgojnega, toda ko sem videl, kako je Bono odločen, sem ga ubogljivo pospremil v studio, kjer so Edge, Larry in Adam nažigali inštrumentalno različico City Of Blinding Lights, še ene novinke s How To Dismantle An Atomic Bomb. Ne da bi ostanek tolpe zamudil en sam takt, se njihov potepuški pevec približa mikrofonu, sklene roki za hrbtom in malone zastoka uvodne besede: “Več kot vidiš, manj veš / Bolj ko hodiš, manj najdeš / Prej sem vedel veliko več, kot vem zdaj.”

Nekaj vam povem zagotovo – tudi če bodo igrali s pol manj trušča, bodo prihodnje leto, ko se bodo odpravili na turnejo, pognali mravljince vzdolž stotin tisoč hrbtenic. A danes je njihovo občinstvo en sam poslušalec, ki se mu zdi, da je umrl in prišel v rokenrol nebesa. Iz takšne bližine zvenijo U2 nič manj kot fenomenalno. Nič se ne menijo, le zadovoljno se kremžijo in prikimavajo na koncu pesmi, ko vedo, da so jo zapopadli. Tako so vzletali že stokrat, a videti je, da je za te fante koncept avtopilota nekaj nepojmljivega.

“Kako nam gre?” vpije Bono.

Glede tistega razpisa za najboljši band na svetu, na katerega so se prijavili? Mislim, da so zmagali.

Tretjič

Miza v kotu gostišča Roundwood. Bonova žena Ali je že odšla z otroki. Susan Hunter naroča pijačo. Na mizi je pinta za Gerryja Ryana in pinta za …

Dave Fanning jo poželjivo opazuje. Bono jo napol dvigne. “Čigava je ta pinta?” sprašuje Susan. “Kar tvoja,” mu pove Fanning. “Ne, ne, naj bo tvoja,” pove Bono in dvigne pinto. Videti je, da bo naredil požirek. Ponovno jo vrne na mizo. “Ne, vztrajam, da je tvoja,” ponovno pove. Zareži se proti Fanningu. Dvigne pinto. Si jo podrži pod nosom. Naredi požirek.

Zasliši se smeh. Gerry Ryan ima mobilca z videokamero in fotografira. Dava, Moiro in Bona. Bona in Moiro.

“Pred nekaj minutami sem se doma pogovarjal z nekim mladeničem,” razlaga Ryan Bonu. “Povedal sem mu, da sem slišal vaš novi album. 'A je kaj prida?' me je vprašal. Ta je pa dobra. 'A je kaj prida?' Popolnoma sem pozabil na ta izraz.”

Po svoje je to res vprašanje. A je kaj prida? Bono se ne zmede. Kako demontirati jedrsko bombo. Če ni kaj prida, je najebal. Morda smo vsi najebali. A Bono je trdno na nogah, ko z dolgimi koraki stopa do avtomobila Susan Hunter in dá spotoma nekaj avtogramov – in druščina naposled odrine za Dublin.

Odgovor je – z ljubeznijo. Ni drugega odgovora. Vse bo še v redu. Samo počakajte …

Stuart Clark /IFA /www.ipak.org

prevod: Mario Batelić