Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Thierno Diallo
Preizkus uporabnosti žanrske teorije
Zappa kot žanr?
Sachs verjame, da je ples prva oblika umetnosti, ki se je pojavila v človeški družbi.[1] Za takšne trditve je težko pridobiti dokaze kakršne koli vrste, zato jih lahko brez težav opredelimo za spekulacije. Spekulirajmo.
Ena verjetnejših možnosti se mi zdi ta, da je bila na začetku umetnost bolj multimedijska, se pravi, da so bili različni načini izražanja pomena, ki so se kasneje razvili v specializirane veje umetnosti (kot so likovna umetnost, besedna umetnost, glasba, ples …, ki se še naprej specializirajo), med sabo bolj neposredno povezani in uporabljani hkrati za učinkovitejše izražanje enega pomena, ki je bil širši, kot če bi posegali le po enem izraznem načinu.
Eden od primerov take multimedijske povezave je pesem. V pesmih se združujeta besedilo in glasba, ki lahko sporočata pomen tudi neodvisno drug od drugega. Pomen, ki ga sporoča glasba, je lahko drugačen od pomena, ki ga sporoča poezija. Čeprav lahko glasba vzbuja tudi asociacije in reprezentacije, ki niso glasbene, ostaja njen strogi pomen, ki je lahko za kogar koli prepoznaven, omejen na obliko zvoka v času. Privzemam, da je glasba že sama po sebi pomen, ki ga sporoča. Edini način, da z besedami povemo glasbo, ne da bi uporabljali prispodobe in prenesene pomene, je, da naštejemo zvočne frekvence, ki se pojavljajo v njej, in časovne intervale, v katerih se pojavljajo. Notni zapis je samo približek tega. Velja tudi nasprotno, saj z glasbo zelo težko nedvoumno opišemo neko besedo ali pa vsaj pojem ali stvar, ki naj bi jo ta beseda predstavljala, če ne gre seveda za dosledno imitacijo zvoka, ki jo ta stvar proizvaja.
Glede na to, da človek glasbo in tudi govorjena sporočila dojema s sluhom, se lahko vprašamo, ali glasba deluje podobno kot govorica. Nekateri glasbeni vzorci lahko prevzamejo vlogo znakov in kot taki sporočajo skupinsko določen pomen. Zmožnost sporočanja pomena daje glasbenim vzorcem njihova prepoznavnost, saj neko melodijo prepoznamo kot enako, tudi če je zaigrana iz različnih frekvenčnih izhodišč in z različnimi hitrostmi, čeprav lahko velika razlika v hitrosti prepoznavnost zakrije. Kot enake prepoznamo melodije, ki so sestavljene iz različnih frekvenčnih in časovnih intervalov, če so ti intervali med sabo v enakih razmerjih. To je tudi osnova, na podlagi katere se določa podobnost med različnimi melodijami, saj se lahko kljub drugačnosti celote del intervalov pojavlja v enakih razmerjih tudi pri različnih melodijah.
Zaradi velike količine obstoječe glasbe se človeku vsiljuje možnost njenega razvrščanja na podlagi podobnosti in skupnih lastnosti. Razvrstitev v skupine, ki združujejo različna glasbena dela in izvajalce, se na veliko uporablja v glasbeni industriji, medijih in navsezadnje tudi v interakciji med ljudmi, se pravi v pogovornem jeziku. Čeprav gre za splošno znane izraze, s katerimi so te skupine glasbe poimenovane, je velikokrat nejasno, kaj ti izrazi pomenijo in katero glasbo združujejo. Da bi se tem nejasnostim izognili, je treba čim točneje določiti lastnosti, ki veljajo za glasbo, združeno pod enim imenom. Temu bi se lahko reklo poskus žanrske opredelitve. Žanrsko opredelitev razumem kot izpostavitev značilnosti neke glasbe, ki veljajo za obravnavano glasbo v celoti in se ne omejujejo le na glasbeno, ampak posegajo tudi na druga področja, na katera ta glasba vpliva ali je od njih odvisna (socialno, politično, ekonomsko …), primerjavo obravnavane glasbe s podobnimi glasbenimi tokovi ter izpostavitev pomena te glasbe za avtorja, izvajalce in tudi za poslušalce. To opredelitev lahko poimenujemo in tako dobimo žanr.[2]
V prikazu dela glasbe Franka Zappe bom le-to poizkusil žanrsko opredeliti. Kljub izredni raznolikosti glasbe Franka Zappe bom na njej preizkusil uporabnost žanrske teorije ter razsežnosti in omejitve, ki jih žanrska teorija ponuja, saj predvidevam, da ima obravnavana glasba poleg tega, da se izvaja pod njegovim imenom, skupnega tudi kaj drugega. Zaradi zelo velikega obsega Zappovega opusa (do julija 1992 je uradno izšlo 57 njegovih albumov, poleg tega obstaja še neznana količina nikoli objavljene glasbe in neznano število ilegalnih bootlegov) sem se odločil za izbor albumov glede na njihovo dostopnost in medsebojno primerljivost. Med sabo sem primerjal tudi izvedbe skladbe Strictly Genteel, ki se pojavlja na več albumih. V vzorcu sem poizkusil zaobjeti raznolikost in podobnost med albumi. Gre za albume:
- Frank Zappa, Orchestral Favorites. Dirigent Michael Zearott, posneto v Royce Hall, Los Angeles, september 1975; 1979, 1991 Barking Pumpkin Records, izdal Munchkin Music, Duke of Prunes, izdal Frank Zappa Music.
- London Symphony Orchestra, Zappa, vol. I and II. Dirigent Kent Nagano, datumi snemanja: 12., 13., 14. januar 1983, Twickenham Film Studio, London, 1987.
- Frank Zappa, Joe's Garage, Acts I, II and III. Studios Village Recorders, 1979.
- Frank Zappa, Zappa in New York. FZ, 1978 (originalni LP).
- Frank Zappa, The Perfect Stranger. Dirigent Pierre Boulez, izvedba: The Ensemble InterContemporain in The Barking Pumpkin Digital Gratification Consort, skladatelj Frank Zappa, izdal Munchkin Music, 1984/1992, Barking Pumpkin Records.
Vzorec ni reprezentativen. Vseeno sem ga uporabil za poskus žanrske opredelitve s predpostavko, da je v žanrski opredelitvi vzorca v celoti vsebovana tudi žanrska opredelitev vse Zappove glasbe. Ob večanju vzorca bi se žanrska opredelitev kvečjemu krčila, saj bi tako lahko vseboval tudi primere, za katere ne bi veljala nobena od ugotovitev.
Začel sem s poskusom oblikovne analize glasbe z njegovih štirih albumov, ki sem jo opisal ob poslušanju CD-jev. V idealnem primeru bi moral podati partiture za vsak sodelujoč instrument in glas, prav tako pa tudi besedilo v celoti, in vse to z razlago. Bilo bi preveč zamudno in praktično nemogoče, če bi to hotel narediti po posluhu, zato sem poizkusil z določitvijo glavnih potez strukture, ritma, harmonije, melodije, aranžmaja, načina izvedbe in produkcije skladb ter s kratkim opisom besedila, če je bilo prisotno. Zaradi obširnosti gradiva sem se namerno najbolj osredotočal na glasbo, druge vsebine sem obravnaval glede na njihov vpliv na glasbo in glede na njihovo vlogo v celotnem umetniškem delu, kjer poleg glasbe nastopajo tudi drugi izrazni načini sporočanja pomena. V posamezna obravnavana področja sem vpeljal kategorije, v katere sem razvrstil posamezne skladbe. Nato sem skladbe med sabo primerjal in poizkusil določiti skupne značilnosti. Gradivo, ki sem ga na ta način pridobil, je preveč obširno, da bi ga tu navajal, zato bom podal le končne ugotovitve z malce obširnejšo razlago.[3]
Značilnosti obravnavane Zappove glasbe so nekje v polju raznolikosti, ki sega v nasprotne si skrajnosti. Osnovne značilnosti oblikovnih potez strukture, ritma, harmonije in melodije pri obravnavani glasbi se gibljejo med zelo enostavnim in zelo zapletenim. Izbral sem način kategoriziranja, ki temelji na eni strani na enotnosti, ponavljanju enega vzorca in majhnih spremembah, na drugi strani pa na veliki zapletenosti, v skrajnih primerih, ko gre za ritmično in harmonsko zelo nejasne povezave, ki jih nisem mogel določiti, celo na nedoločljivosti potez skladbe. Vmesne stopnje predstavljajo kombinacije med deli skladbe, ki so različnega značaja, se pravi med posameznimi enostavnejšimi deli, med enostavnejšimi in bolj zapletenimi deli in med določljivimi in nedoločljivimi deli.
Čeprav je izredna raznolikost prisotna v velikem delu Zappove glasbe, sploh če za osnovno enoto vzamem album, pa tudi veliko posameznih skladb vsebuje zelo različne dele, te raznolikosti ne bom uporabil za opis žanra, saj ga nočem definirati negativno, kot nekaj, kar nima splošnih lastnosti. Polje raznolikosti, ki ga zajema obravnavana glasba, ne zajema vseh mogočih možnosti, čeprav se mi zdi, da ga je Zappa poizkušal čim bolj razširiti. Res pa je tudi, da je Zappa rad uporabljal kontrast med enostavnim in zapletenim, vendar tudi tega ne morem posplošiti na vso njegovo glasbo. Še najlažje lahko polje raznolikosti obravnavane glasbe omejim glede na zasedbo, ki se giblje v polju med električno rockovsko zasedbo in simfoničnim orkestrom ter njuno kombinacijo in nekaj vmesnimi stopnjami. Lastnost, ki se pojavlja v vsej obravnavani glasbi s prvih štirih albumov, ki so tvorili osnovni vzorec, je uporaba bobnov, natančneje baterije bobnov. Če upoštevamo še album Perfect Stranger, se kot drugačen tip zasedbe pojavi tudi sinklavir,[4] ki je čisto nova kategorija zasedbe, kjer se bobni ne pojavljajo. Kar se tiče harmonije, posamezni strukturni deli skladb večinoma kažejo značilnosti, ki so bliže skrajnostma, ki sta na eni strani enostavn(ejš)a harmonska struktura, na drugi pa velika harmonska zapletenost ali celo nedoločljivost, vmesne možnosti pa so manj izrabljene, čeprav bi lahko zaradi kombinacije različnih delov v nekaterih skladbah mislil tudi drugače, vendar bi to raje uvrstil med lastnosti strukture. Kombinacije različnih delov so zelo raznovrstne in postavljajo strukturo med tiste lastnosti obravnavane glasbe, v katerih je opaziti veliko raznolikost. Improvizirani deli so večinoma postavljeni na enostavnejših harmonskih in ritmičnih temeljih, še posebej se to opazi pri koncertnih improviziranih solih, katerih harmonska podlaga je iz največ dveh povezanih harmonij z enotnim ritmičnim pulzom.[5] Zapletene stvari so določene do potankosti.
Največja raznolikost se kaže v ritmu. Kategorije, ki sem jih uporabil za analizo ritma, so: nespreminjajoč se ritmični pulz; nedoločljiv ritmični pulz; in kombiniran ritmični pulz, v katerega sem vpeljal podkategorije: enostavna kombinacija ritmičnih pulzov, kjer gre za kombinacijo ritmičnih pulzov z enakim številom dob in različnimi hitrostmi (enkrat hitreje ali s polovično hitrostjo); zapletena kombinacija ritmičnih pulzov, kjer gre za kombinacijo pulzov z različnim številom dob; in kombinacija nedoločljivega ritmičnega pulza z določljivim. Za vsako od teh kategorij in podkategorij sem našel primere samo na albumu, posnetem v živo, Zappa in New York, vendar so bile tudi pri drugih albumih dobro zapolnjene. Ritem bi lahko kategoriziral tudi drugače, s kategorijami, ki bi se nanašale na neparnost in parnost, počasnost in hitrost … Da si boste lažje predstavljali, o kakšni raznolikosti govorim, bom navedel taktne načine, s katerimi sem opisal nekatere od obravnavanih skladb. Najprej je tu štiridobni ritem, v katerem je doba lahko razdeljena na tri ali štiri manjše dobe, sledijo tri- in šestdobni ritem, potem so tu petdobni, devetdobni, sedemdobni, enajstdobni ritmi, vsi tako v osminskem kot tudi v četrtinskem načinu. Skladba sledi ritmu, ki ima sedem dob, od katerih je vsaka razdeljena na tri manjše dobe. Ti ritmi se pojavljajo tako posamezno kot v kombinacijah.
Zaradi težavnosti izvajanja take glasbe si je moral Zappa priskrbeti izvrstne glasbenike, ki so bili sposobni vsaj približno zaigrati, kar je Zappa od njih hotel. Zappa je sodeloval z glasbeniki, ki sodijo v vrh svetovne glasbe. Nekateri od njih v glasbeni zgodovini zavzemajo pomembno mesto. V celoti z izvedbo Zappa ni bil nikoli zadovoljen, saj je imel tudi praktično neizvedljive želje. Njihovo izvedbo mu je omogočil sinklavir, vendar s posnetimi zvoki in programiranjem. Tudi s sinklavirjem ni bil stoodstotno zadovoljen, saj ima vsak ton na sinklavirju enak zvok, medtem ko je pri dobrem instrumentalistu vsaka nota zaigrana drugače.
Čeprav je veliko obravnavane glasbe instrumentalne, je glasba postavljena v širši kontekst, ki presega zgolj glasbeni pomen. Nekatera obširnejša orkestralna dela so bila napisana v povezavi z dogajanjem, ki bi bilo v idealnem primeru uprizorjeno skupaj z glasbo. Gre za zgodbe, ki se povezujejo z glasbo do te mere, da se skladajo do podrobnosti. Več skladb je napisanih za uprizoritev skupaj s plesom, za nekaj od njih se omenja tudi beseda balet. Nekatere instrumentalne skladbe so v opombah na ovitkih predstavljene kot zgodbe z jasnim in velikokrat zapletenim scenarijem, tako da jih lahko obravnavamo skupaj s pesmimi z besedilom, saj sporočajo tudi pomen, ki ni samo glasben. Besedilom in scenarijem je skupna točka, ki je vedno prisotna: humor. Pomen, ki ga sporoča z besedami, je zelo nazoren in jasen. Spušča se v podrobnosti, ki poslušalcu vsebino prikažejo nedvoumno in zanimivo. Velik del tematike je posvečen spolnosti in družbeni kritiki, ki ju obravnava zelo provokativno in odmevno. V največji meri gre za izmišljene zgodbe s konkretno vsebino, ki v nekaterih primerih temeljijo tudi na resničnih dogodkih, veliko pa jih je tudi s fantastično vsebino, vendar imam tudi pri izmišljeni vsebini občutek, da pravzaprav govori o resničnem svetu, če ne drugače v prispodobah. V oblikovno analizo besedil se nisem spuščal, saj sem se namerno osredotočal bolj na glasbo, a tudi brez poglabljanja je pri besedilih opazna raznolikost, ki se razteza od proze do rimane poezije, od monologov do dialogov in večstranskega pogovora, od urejenosti do neurejenosti … Zappa je hotel tudi z besedili širši javnosti sporočiti svoje mnenje o svetu. Vseeno pa je sam poudarjal tudi, da je ves njegov opus v službi zabave občinstva, da je zabava njegov glavni namen.
Ko gre za razmerje med glasbo in besedilom v petih pesmih, bi lahko rekel, da se bolj glasba prilagaja besedilu kot obratno. Tu mislim predvsem na različne dolžine kitic in glasbeno ponazarjanje konkretnega dogajanja ali prizorov iz besedila. Podobno velja za plesne skladbe in stvaritve dramske narave (v stilu muzikala ali celo opere), saj je vse podrejeno zgodbi, ki postavlja vse elemente umetniške stvaritve v skupen okvir. Zato bi bilo nesmiselno obravnavati samo glasbo ločeno od drugih elementov predstav (koncertov), saj tako njenega pomena ne bi dojeli v celoti.
Lahko rečem, da je imel Zappa za vsako javno predstavo v mislih multimedijski prikaz neke izmišljene zgodbe, ki se je porodila v njegovi domišljiji, čeprav je lahko temeljila na resničnih dogodkih. Če je šlo za koncert (predstavo) ali pa film, je poizkušal združiti različne izrazne načine (ples, glasba, gledališče, besedna umetnost, film) v celoto neke zgodbe, ki le skupaj dosežejo nameravan učinek, čeprav lahko tudi vsak zase obstajajo kot kvalitetno umetniško delo. Glasba je bila le eden od elementov v njegovih javnih nastopih.
Zappa sam se slogovno ni uvrščal nikamor, večkrat je opredelil glasbo, ki jo je izvajal, za rock and roll, z njim naj bi se tudi preživljal. Hotel je doseči zvočno ravnotežje med rockovsko skupino in simfoničnim orkestrom, vendar se mu je to zdelo zelo težko. Pomagal si je s sintetizatorji zvoka in postprodukcijo. Vsa glasba, ki jo je ustvaril, je zanj le drugačen vidik ene in iste stvari, njegove domišljije. Rekel je, da si je pri skladanju vedno poizkušal zamisliti nekaj, kar je vizualne narave, saj po njegovem mnenju tudi občinstvo v veliki meri doživlja glasbo slikovno. Zanj je glasba temeljila na kontrastu med enostavnim in zapletenim. Albumi pomenijo zbirko eksperimentov. Zappa ni imel formalne glasbene izobrazbe in jo je zavestno zavračal. Za svojo največjo vrlino je imel smisel za humor. Za smisel svojega dela je postavil okraševanje časa. Namen vsake skladbe je, da doseže določeno stopnjo zabave. Zappa je na podlagi prejetih pisem zagotavljal, da se njegovo občinstvo ves čas spreminja. Zappa je vedno povedal, kar je mislil, brez dlake na jeziku in tudi provokativno, zato je doživel veliko poskusov cenzure, proti kateri se je boril. Zapletel se je v nekaj tožb z založbami in organizatorji koncertov, zaradi nepravilnosti in odpovedi koncertov. Zappa je vedno imel vse niti v svojih rokah, skratka bil je glavni, ko je šlo za stvar, ki jo je delal. Ko je delal za skupino Animals, kateri je aranžiral dve skladbi z albuma Animalism, je Eric Burdon izjavil, da je bilo, kot da bi delal s Hitlerjem.
Glasbe, podobne Zappovi, ni. Tu ne govorim o posameznih komadih ali skladbah, ampak gledam na celoten Zappov opus kot enoten in nedeljiv ustvarjalni ciklus.
Preden se spustimo v opisovanje Zappove glasbe kot žanra, se moramo najprej vprašati, ali sploh spada vsa Zappova glasba v isti žanr. Pomisleke bi lahko vzbudila predvsem obširnost njegovega opusa in dolgo časovno obdobje, v katerem je ustvarjal. Predvsem zaradi velike raznolikosti gradiva, ki je prisotna že v vzorcu, ki sem si ga izbral za obravnavo, in ki se ne kaže v celoti na posameznih albumih, bi lahko dele njegove glasbe uvrstili v različne žanre. Mislim pa, da raznolikost, ki jo opažam v instrumentalnem delu Zappove glasbe, ni posledica različnih obdobij v Zappovem ustvarjanju, saj je prisotna v vsej obravnavani glasbi, ki ni omejena na posebno obdobje, prav tako pa na podlagi primerjave različnih izvedb iste skladbe, ki zajemajo široko časovno obdobje, opažam kontinuiteto in povezanost, odstopanja, ki se pojavljajo, pa glavnega smisla ne spremenijo, razumem jih kot izboljšave.
Še najbolj izrazito ločnico v Zappovi glasbi, čeprav tudi ta ni strogo veljavna, predstavlja uporaba različnih zasedb. Tri glavne različice so električna rock and roll zasedba, veliki akustični orkestri in kombinacije med obema različicama ter tretja različica, sinklavir. Zasedba vsekakor vpliva na obliko glasbe, ki se izvaja, saj je že samo pri aranžmaju več možnosti, če je več glasbil. V Zappovi glasbi kljub različnim zasedbam, za katere je pisal, opažam povezanost, saj ima skupne lastnosti na drugih obravnavanih področjih, govorim o ritmu, strukturi in harmoniji. Ena večjih razlik glede na zasedbo je, da se pri delih za orkester in sinklavir besedilo skoraj nikoli ne pojavlja, vendar ubesedljiva vsebina instrumentalnih skladb, tu mislim predvsem na scenarije za plesne predstave, v nobenem pogledu ne izstopa glede na besedno vsebino vokalnih skladb. Povezanost glasbe ne glede na zasedbo pa se kaže tudi v tem, da je Zappa različne tipe zasedb, če se je le dalo, združeval. V načrtu je imel celo nastope v živo, kjer bi bil prisoten tudi operater na sinklavirju. Tudi nekatere skladbe so bile izvajane z različnimi zasedbami.
Vprašanje, ali sodi vsa Zappova glasba v isti žanr, je neločljivo povezano z vprašanjem, ali se da smisel vse njegove glasbe združiti in zaobjeti pod skupnimi imenovalci. Samo dejstvo, da je Zappa avtor vse glasbe, ki jo je napisal, je – četudi je skupni imenovalec za vso njegovo glasbo – nezadostno za vzpostavitev žanra, ki bi zaobjemal vso njegovo glasbo. To, da je Zappa kombiniral različne glasbene žanre na glasbeno oblikovni stopnji, poleg rocka je namreč uporabljal stile, značilne za reagge, blues, latino glasbo …, bi nas lahko napeljalo na to, da bi ga obravnavali kot ustvarjalca in izvajalca različnih žanrov. Vendar lahko zaradi odsotnosti velikih in hitrih sprememb v njegovem načinu ustvarjanja, ki se tičejo pomena, ne pojavnosti, brez težav uvrščam vso njegovo glasbo v skupen žanr. Če gledamo na vse njegovo glasbeno ustvarjanje kot na eksperiment, kar je dopuščal in delal tudi avtor sam, lahko lažje združimo vso raznolikost obravnavane glasbe v celoto. Sodbo o tem, ali je eksperiment uspešen ali ne, prepušča Zappa vsakemu poslušalcu zase pod pogojem, da ima zadosti podatkov, saj si le tako lahko ustvari verodostojno mnenje.
Sicer Zappa velja za rockovskega glasbenika in tudi sam se omenja v tem kontekstu. Poleg jedra električne zasedbe, ki jo je uporabljal na koncertih in na dobrem delu albumov, se v njegovi glasbi pojavljajo tudi drugi elementi, značilni za rock. Tu mislim predvsem na bluesovsko harmonsko strukturo in uporabo rifov, ki temeljijo na bluesovski pentatoniki. Vendar sam rockovski stil v zelo majhni meri opiše Zappovo glasbo, prav tako pa ne zajame njenega bistva. Na tem mestu bi lahko postavil hipotezo, da je Zappa hotel s svojo glasbo čim bolj zapolniti polje raznolikosti, ki je na razpolago vsem skladateljem, s tem da se jih veliko odloča za omejevanje polja raznolikosti, Zappa pa ga je hotel čim bolj razširiti. Opozarjam, da se ta trditev nanaša zgolj in samo na glasbeno dimenzijo njegovega ustvarjanja. Zdi se mi, da je Zappa v največji meri zapolnil raznolikosti v ritmu in strukturi, v harmoniji pa je bolj uporabljal možnosti, ki so bliže skrajnostma (na osi med enostavnim in zapletenim). V pomenu, ki ga sporočajo drugi izrazni načini, po katerih je Zappa v multimedijskih predstavah in izdelkih posegal, nisem opazil tako velike raznolikosti, čeprav ta obstaja tudi tam, vendar v veliko manjši meri. Z gotovostjo lahko trdim, da v ubesedovalnih prvinah dela polja raznolikosti ni imel namena širiti, ampak ga je prej poizkušal stabilizirati. Humor je ena od tistih značilnosti, ki so prisotne v vsem Zappovem delu, ki sem ga obravnaval, čeprav je govoril tudi o resnih temah.[6] Zappa je imel v Ameriki veliko težav s cenzuro, predvsem zaradi “neprimernega” izražanja, vendar se ji je močno upiral. Za vladajoči razred je imel kontroverzna stališča, poleg tega pa je oblast in družbeno ureditev odkrito kritiziral tako v intervjujih in na nastopih kot tudi v sami vsebini del.
Glavni namen, ki ga ima njegovo delo za avtorja samega, zabava ljudi namreč, nam pokaže multimedijsko naravnanost njegovih nastopov in izdelkov v pravi luči. Z multimedijskim pristopom lahko predstava vzbudi intenzivnejše občutje pri občinstvu zaradi večjega obsega pomena in sporočilnosti ter doseže občutek zadovoljstva pri širših množicah, sploh če je začinjena z izvirnim humorjem, značilnim za Zappo.
Tako kot se Zappa sam v svetu glasbe ni uvrščal nikamor, tudi jaz ne morem drugače, kot da ga uvrstim v žanr ZAPPA kot edinega predstavnika.
Glavni razlog, zaradi katerega sem hotel njegovo glasbo žanrsko opredeliti, je, da nisem prepričan, da je teorija žanrov najboljša rešitev za preučevanje glasbe. Zaradi Zappove neopredeljivosti po žanrski teoriji sem si prav njega izbral za poskus žanrske opredelitve, zato da bi poizkusil določiti razsežnosti in omejitve žanrske teorije in ocenil njeno uporabnost, tako za obravnavano glasbo kot za glasbo na splošno. Zdi se mi, da je teorija žanrov strogo veljavna le izjemoma, če dopuščamo odstopanja, pa velja v zelo širokem smislu in implicitno. Teorija glasbenih žanrov nakazuje statičnost in nespremenljivost glasbe, ki sta v nasprotju z razvojem, katerega rezultat je vsa obstoječa glasba. Glavna vloga, ki jo žanrska opredelitev igra, je rezultat specializirane rabe jezika in služi predvsem komunikaciji. Čeprav je želja, da bi neko glasbo v celoti opisali z besedami, pravzaprav nesmiselna, predvidevam namreč, da ima vsaka glasba, ki je rezultat ustvarjalnega procesa, svoj pomen, ki je drugačen od besednega pomena in neubesedljiv, lahko vendarle nekatere značilnosti te glasbe povemo z besedami. S tem seveda ne zadenemo bistva glasbe, ki je v proizvedenem zvoku, lahko pa tako glasbo razumljivo opišemo komu drugemu. Ob sistematičnem opazovanju in opisovanju glasbe opažamo skupne značilnosti pri različnih glasbenih delih, kar nam omogoča razvrščanje glasbe v skupine s skupnimi značilnostmi in vzpostavitev tipologije. V idealnem primeru bi morale take skupne značilnosti veljati za vso glasbo, ki spada v en žanr, vendar je težko jasno določiti lastnosti, ki združujejo večjo skupino glasbenih del. Večinoma gre za približke z izjemami.
Pri vzpostavitvi žanrov kot takih je zelo pomembno vprašanje identitete, saj je prav identiteta tista, ki lahko zajame skupino glasbenih del v celoti. Imena za žanre in druge žanrske opredelitve so tudi del splošnega pogovornega jezika, kjer se pod žanrsko opredelitvijo in samoopredelitvijo (kot pripadnik nekega žanra) lahko razume tudi pripadnost določeni kulturi in načinu življenja. Čeprav glasba sama po sebi ne predpostavlja načina življenja, se v njej kažejo vidiki in vplivi kulture ustvarjalcev, izvajalcev in poslušalcev. Tako se lahko v povezavi z glasbenimi vzorci in koncepti ter z besedilom ali celo na njihovi osnovi vzpostavi identiteta, ki presega okvire same glasbe.
Poleg tega, da se ima kdo za pripadnika neke skupine ljudi, ga morajo imeti za pripadnika skupine tudi vsi drugi člani te skupine. To je najpomembnejši pogoj za vzpostavitev skupinske identitete. Način, na katerega si ljudje iz take skupine razlagajo svojo pripadnost skupini, in kriteriji, ki jih smatrajo kot odločujoče za članstvo v skupini, so lahko zelo drugačni od dejanskih razmer in dogajanja ali pa sploh niso jasno izraženi in se ljudje ravnajo po občutku in intuiciji. V takem primeru pravzaprav ni važno, da stvari, lastnosti in prakse, ki določajo skupinsko identiteto, zadoščajo objektivnim in eksplicitno izraženim kriterijem, ampak zgolj to, da jih ljudje prepoznajo kot določujoče. Tako lahko eno identiteto določajo zelo različni določevalci, tudi zelo različna glasba.
Pri poizkusu žanrske opredelitve se glasba Franka Zappe izmika opredelitvam. Zaradi izredne raznolikosti, ki se pojavlja, je to glasbo nemogoče zaobjeti z nekaj pozitivnimi trditvami, ki ne povejo zgolj tega, da je glasba iz različnih tonov in ritmičnih poudarkov, ampak tudi to, kako so ti toni in ritmični poudarki razporejeni. Edina pozitivna trditev, ki zajema vse obravnavano delo, je, da je povsod prisoten humor, in čeprav je na glasbenem področju, ki sem si ga vzel za glavni predmet analize, humor težko definirati, saj ni glasbena kategorija, lahko vseeno rečem, da je humor prisoten tudi v glasbi, vendar ne toliko v pomenu komedije, ampak bolj v pomenu domiselnosti in provokacije. Kljub temu pa je taka trditev preveč ohlapna za strokovno izjavo, ki naj bi bila rezultat sistematičnega preučevanja glasbe.
Glasba Franka Zappe ponuja primer, ki ga teorija žanrov ne more uvrstiti v noben uveljavljen žanr. Še več! To je glasba, ki ji na glasbeno oblikovni ravni ne moremo določiti splošnih značilnosti, na katerih temelji teorija žanrov, četudi glasbo zaobjema skupen smisel. Razlog za žanrsko neuvrstljivost in nedoločljivost iščem predvsem v nezmožnosti teorije žanrov, da obravnava inovacijo kot sestavni element glasbenega ustvarjanja. Inovacija je eden najpomembnejših elementov v glasbi Franka Zappe. V njej vidim bistvo in smisel Zappove glasbe.[7] Žanrska teorija z vzpostavitvijo splošno veljavnih lastnosti za skupino glasbenih del glasbo stabilizira in ji daje vtis nespremenljivosti, kot da je bila narejena po splošno veljavni formuli, ter s tem izključuje inovacijo in možnosti spreminjanja glede na splošne lastnosti. Inovacija je gonilna sila glasbenega razvoja in spreminjanja, ki se pojavi pri vsakem novem glasbenem delu, ne pa nekaj, kar lahko zanemarimo, kot da sploh ne obstaja.
Treba je povedati, da sem do takih sklepov lahko prišel tudi zaradi tega, ker sem žanrsko teorijo formuliral totalno, se pravi kot določitev skupnih značilnosti VSE izbrane glasbe, brez izjem. Drugače je ponavadi žanr razumljen bolj ohlapno. Prav zaradi identitete, ki ni glasbeni, ampak socialno psihološki pojem, in “ljudskih” razlag je lahko pod istim imenom združena tudi glasba z zelo malo skupnimi značilnostmi. Kljub temu ne morem zanikati obstoja velike količine glasbe, ki ima mnogo skupnih lastnosti in za katero bi lahko rekli, da je narejena po določenih vzorcih, vendar še vedno obstaja tudi veliko glasbe, ki se je na tak način ne da uvrstiti nikamor.
Naloga teorije glasbenih žanrov sicer je sistematizacija in razvrščanje glasbe v skupine s skupnimi lastnostmi, vendar tega v celoti ne more izvesti. Vzpostavitev dosledne in vseobsegajoče glasbene tipologije je mogoča le z zelo splošnimi ugotovitvami in delitvijo vse glasbe na malo velikih skupin. Glavni smisel teorije glasbenih žanrov vidim v omogočanju lažje besedne komunikacije o glasbi, ki se ne spušča v podrobnosti o njeni obliki. Prav za to se večinoma tudi uporablja. S strokovnega stališča je uporabna v primerih, ko izbrano glasbo res določa skupek značilnosti, ki to glasbo razlikuje od vse druge glasbe, kar vseeno dopušča veliko možnosti uporabe, vendar zahteva omejevanje vzorca in izključevanje mejnih primerov. Dobre rezultate bi lahko dajale raziskave glasbe in glasbenih žanrov v povezavi z identiteto in stereotipi, na katerih žanri temeljijo.
Dandanes so ovire za komunikacijo vse manjše. Prihaja do sodelovanja med zelo različnimi glasbeniki, ki izhajajo iz različnih glasbenih tradicij in imajo različno filozofijo o glasbi. Nekoč so bile meje med različnimi glasbenimi stili jasnejše, saj je bila tudi glasba bolj izolirana tako teritorialno kot tudi socialno, dandanes so ovire za komunikacijo vse manjše, prihaja do sodelovanja med zelo različnimi glasbeniki, ki izhajajo iz različnih glasbenih tradicij in imajo različno filozofijo o glasbi, ter tudi do mešanja različnih glasbenih vplivov. Žanr nikoli ni bil pogoj za kvaliteto glasbe, ki jo je združeval. V vsakem žanru se pojavljajo boljši in slabši avtorji ter izvajalci. In verjamem, da žanr, v katerega glasba spada, ni pomemben. Pomembno je le to, ali je glasba res dobra.
Thierno Diallo
Viri:
Frank Zappa – A Visual Documentary by Miles. Omnibus Press, 1993.
Revija Best of Guitar Player. Ur. Ernie Rideout, Miller Freeman. San Francisco. Maja 1994 je celo izdajo posvetila Franku Zappi z objavo intervjujev, ki so jih izdali v revijah Guitar Player in Keyboard, pod naslovom A Definitive Tribute to Frank Zappa.
Opombe:
1 “Ples je mati vseh umetnosti.” Curt Sachs. Svetovna zgodovina plesa. Ljubljana, 1997, str. 17.
2 Splošna imena za žanre, ki so tudi v pogovorni rabi, je težko ločiti od drugih nadpomenk, saj v sebi združujejo raznolikost, ki je poenotena z neko značilnostjo, ki naj bi veljala za vse primere tega “žanra”. Kaj sploh pomeni beseda žanr? Ali je to res poenotenje glasbe, ki jo z razpoznavnimi lastnostmi, ki niso odvisne od poslušalca, izvajajo različni izvajalci, ali je to pomen, kot ga razumejo v pogovornem jeziku, ki ni natančno definiran, vendar vseeno dokaj jasen? V poštev je treba vzeti tudi pogovorno poimenovanje “žanrov”, ki prav tako temelji na skupnih lastnostih neke glasbe, ki so “splošno” razpoznavne in ki jih priznavajo tudi tisti, ki se z njimi ne strinjajo. Te lastnosti niso nujno objektivne narave, vendar vseeno igrajo pomembno vlogo v celostni opredelitvi žanra. V nadaljevanju bom imena za žanre, ki so v splošni pogovorni rabi, uporabljal brez definicije in jih navajal s pomenom, ki ga imajo v pogovornem jeziku.
3 Kogar to gradivo zanima, lahko stopi z mano v stik prek uredništva Muske, svetujem pa mu, naj glasbo posluša, saj bo tako dobil še najboljši vtis o stvari, o kateri govorim.
4 Sinklavir je stroj, s katerim se proizvaja glasba. Gre za zelo zmogljiv sintetizator zvoka v kombinaciji z visoko razvito programsko opremo, ki omogoča shranjevanje zvokov, se pravi izdelave posebne baze podatkov (zvokov), kombiniranje lastnosti različnih zvokov (na primer kitarskega zategovanja strun z zvokom klavirja) in poljubno razvrščanje zvokov v absolutnem času (se pravi zelo natančno). Sinklavir tako omogoča izvedbo glasbe, ki je ne moreta zaigrati noben človek ali skupina ljudi. Zappa je s sinklavirjem izrabljal predvsem možnosti generiranja novih zvokov in njihovega natančnega razporejanja v času.
5 Tako kot pri ugotovitvi glede stalne uporabe bobnov v zasedbi, se je tudi za ugotovitev, da so improvizirani soli na največ dveh akordih, po tem, ko sem vključil v vzorec še album Perfect Stranger, izkazalo, da za razširjeni vzorec ne drži, saj so improvizirani soli pri eni skladbi postavljeni na več harmonijah.
6 Eno težjih vprašanj se mi zdi, ali se humor kaže tudi v Zappovi glasbi, ne da bi zraven upoštevali drugo vsebino, s katero je povezana. Vprašanje je zelo subjektivne narave, saj bi se odgovori različnih posameznikov verjetno razlikovali. Našel nisem tudi nobene izjave samega Franka Zappe na to temo, vendar bom – čeprav svoje trditve ne morem podpreti z neposrednimi dokazi – tvegal in izjavil, da se Zappov humor kaže tudi v sami glasbi, ki jo je ustvaril. Glasbeni jezik sicer omogoča izražanje čustev in občutij, vendar ne daje nobenega zagotovila, da bodo v enakem pomenu, kot so bila podana, tudi razumljena. Zappova glasba je vsekakor domiselna in nepredvidljiva ter se povezuje s smešno vsebino, verjetno pa sama po sebi ne bi pripravila veliko ljudi do smeha, čeprav to ne pomeni, da se jim ne bi zdela smešna.
7 Ime Zappove skupine, Mothers of Invention, pomeni 'matere iznajdbe/izmišljotine'.