Miha Štamcar

KASETAR

Zbirka Promenada 4, Ljubljana, 2004

Miroslav Akrapović

POLET NA LEPŠE

Zbirka Promenada 2, Ljubljana, 2004

Končno smo tudi pri nas dobili zbirko, ki skuša v knjižni obliki zajeti različne plasti sodobne popularne kulture, od filma, gledališča, popularne glasbe do sodobne književnosti. Recept, ki si ga je zamislil urednik Jurij Hudolin, je v bistvu sila preprost. Odločil se je za izdajo že »napisanega«, za objavo kolumen, ki so jih avtorji nabrali v letih beleženja določenega polja zanimanja. Gre za izredno preprost in nezahteven knjižni podvig, urednik igra na karto v medijih preverjenih in širšemu bralstvu znanih kolumnistov in žurnalistov, ki jih potem založi v svojem konceptu zbirke Promenada. Če sem v začetku z meni lastnim entuziazmom in zanimanjem pozdravila novo knjižno zbirko, pa me predvsem knjižice s področja glasbe puščajo hladno in razočarano.

Kasetar je zbirka »recenzij« kaset, plošč in zgoščenk slovenske popularne glasbe izpod peresa Mihe Štamcarja. Zajeta je slovenska glasbena produkcija v letih od 1993 do 2003. Pisava v tipičnem Štamcarjevem slogu, Miha vztrajno in vehementno sledi domačim glasbenim izdelkom, ki jih glede na vsebino in kvaliteto posameznikov (običajno upravičeno) smeši, karikira, skratka, vse je en velik, trpek, grenak ŠTOS. In če takšni in drugačni hudomušni prebliski še vzdržijo v kontekstu revije, kjer izhajajo (Mladina), se mi zdi, da zbrani takole, v knjižni obliki, povsem izgubijo naboj. Besedila razkrivajo skromno avtorjevo besedišče, obešenjaški, tipični humor iz ozadja, zafrkavanje brez končnega udarca in učinka, le tu in tam uspe z iskrico zabeliti kako recenzijo. Recimo, da Štamcarjev slog (?) sodi v kontekst revije, v kateri objavlja, gre za točno določen slog beleženja trenutka, je njegovo ogledalo in njegov zapis – in nič več kot to. Podporo ima nedvomno v krogu urednikov, od pisca spremne besede do urednika zbirke in vseh tistih, ki popularno godbo motrijo, sprejemajo in prebavljajo na takle medijsko površinski utrip. Skratka, vse zapisano je zelo klišejsko, površno, neresno, hote reducirano v neko štanco, z veliko mero ironije in nekritičnega pristopa. O sami glasbi izveš bolj malo. Kje je tisti presežek, kjer bi lahko avtorju pripisali vsaj delček inventivnosti, kritičnosti in humorja ter predvsem to, da o glasbi nekaj ve, da jo občuti in o tem potem tudi piše. Vsi drugi dodatki v ocenjevanje plošč ne sodijo. Pri Štamcarju je vse postavljeno na glavo. Zvemo vse o njegovem počutju, svetovnem nazoru, kritika založniške dejavnosti Radia Slovenija se ponavlja kot jara kača iz besedila v besedilo, veliko je prikrite mizoginije, jadikovanja, pritlehnega natolcevanja čez tečne slovenske koncertne promotorje, menedžerje in še in še. Slovenija je zelo majhen prostor, v popularni godbi še manjši, zapisan v Štamcarjevih kritikah pa resnično najmanjši, zgolj neogibna usedlina praznega in puhlega besedičenja, pisanega na kožo medijem današnjega trenutka.

Kot antipod Kasetarju je v Promenadi izšla knjiga Miroslava Akrapovića, Polet na lepše, v kateri je slednji izbral in uredil glasbene kritike, ki jih tedensko objavlja v Delovi prilogi Pilot (obdobje leto 2002/2003). Z veseljem posluša in recenzira predvsem tujo rokovsko godbo, od domačih so prostor v knjigi dobili le skupina Laibach (dvakrat) in domača retrospektivna kompilacija Novi Val 78–84. Recenzije so v osnovi pisane s potrebno mero kritiške distance in obenem dovolj privlačne in marsikdaj tudi osebno zavzete, da pritegnejo. Ocenjujejo se glasba, ozračje, družbena klima, refleksijam so dodane tudi fotografije, ki nedvomno pomagajo k privlačnosti izdelka. Edina šibka točka je na koncu dodan slovarček, ki nekoliko naivno in marsikdaj tudi dvoumno razlaga slengovske izraze, ki se v glasbenem svetu velikokrat uporabljajo. V kazalu pogrešam abecedni seznam izbranih skupin, glasbenikov, ki so v knjigi zajeti, ampak to so že podrobnosti ... Pri recenzijah točno začutiš, kje je avtor še posebej »mehak«, katera glasba in skupine so mu blizu in katere obdeluje zgolj zaradi tekoče glasbene produkcije. In to mi je všeč. Osebna zavzetost in kanček fanovstva nikoli ne škodita! Korektno, poletno, srčno in z veliko mero posluha in navdiha.

Čudna in nepredvidljiva so pota založništva, glasbenega še posebej. Ko listam po knjigah Promenadinega kova, pomislim na vse neuresničene možnosti objavljanja resnično izvirnih in izvornih del slovenske rokovske kritike, ki jih je tudi na naših tleh precej. Od akademskega do čisto fanovskega zapisa, vse, kar velja, je le resnična pripadnost glasbi, ki jo imaš rad in jo zaradi tega tudi skušaš razgraditi, ovrednotiti, primerjati, oceniti, dati v širši družbeni kontekst, skratka: o njej pišeš.

Varja Velikonja