IGOR BEZGET - Plan 9

Different Spaces

Sensor Rec., 2004

JURE PUKL GROUP

Serendipity

Sensor Rec., 2004

V zadnjem času se lahko nad marsičem, povezanim z aktualno domačo jazzovsko produkcijo, samo navdušujemo. S tokrat predstavljanima izdelkoma se ta vtis samo še krepi. Different Spaces in Serendipity sta prvi plošči v katalogu nove založbe Sensor Records. Ta ima svoj sedež v Mariboru in ni kar tako neka založba. V lastnem imenu in na lasten račun jo je zagnal Igor Bezget; torej glasbenik, ki mu ni vseeno, kdaj in kakšni diskografski izdelki ustvarjalcev aktualne jazzovske ponudbe v tej kulturni sredini izhajajo. Namreč, navkljub občutno številčnejšemu obstoju tej glasbeni zvrsti naklonjenih založb je menda še vedno težko ob pravem trenutku priti do plošče; če pa že prideš do nje, utegnejo biti založniki še vedno zelo neokretni, pogosto tudi zelo skopi pri njenem uveljavljanju. Ambicije založbe Sensor pa so po napovedih sodeč večje kot le omogočiti kolikor toliko pravočasno izhajanje zvočnih dokumentov. Založba namerava v svoj katalog dokaj redno vpisovati nove izdelke, ki naj bi praviloma dosegali tudi mednarodne reference ali izhajali iz mednarodnih sodelovanj tukajšnjih »jazzistov«, z vsaj minimalnimi vzpostavljenimi poslovnimi stiki v tujini pa bodo omogočali tudi njihovo mednarodno uveljavljanje.

In kaj nam ponujata ta dva založniška prvenca?

Bezgetov dolgo pričakovani album je že na pogled lično oblikovan izdelek, ki je opremljen z vsemi nujnimi podatki ter se ne obremenjuje s kakšnimi posebnimi dodatki. Vsebuje sedem Bezgetovih lastnih skladb in glede na redkost pojavljanja njegovih lastnih diskografskih izdelkov v tukajšnji ponudbi deluje kot nekakšen avtorski prvenec, saj se kar ne moremo spomniti njegovega s tem primerljivega diskografskega izdelka. Vseh sedem skladb je posnel njegov osnovni mednarodni kvartet Plan 9, v katerem so sodelovali pihalec Jure Pukl, basist Milan Nikolić in bobnar Johnathan Blake; v treh pa so se jim pridružili še gosti. Snemali so lani aprila v New Yorku. To, kar je mogoče slišati na albumu, je po glasbeni plati pričakovano polnokrven, trdno ukoreninjen jazz, ki se ne trudi, da bi prikril prepoznavne navezave na nekatere (predvsem) ameriške jazzovske velikane polpretekle dobe. Vendar pa se v to tkivo vpletajo avtorske intervencije radikalnejšega značaja in prepoznavni vplivi domačega okolja, obogateni z izkušnjami v jazzu s sosednjih glasbenih ozemelj. Če na koncu poslušanja potegnemo črto pod predstavljeno, potem se sama ponuja ugotovitev, da vsebina tega albuma vzpostavlja predvsem nekakšno »nulto točko« za prepoznavanje aktualne avtorjeve ustvarjalnosti v dovolj kompaktni in glede na domišljenost rešitev dovolj prepričljivi izvedbi. Tako bomo vnaprej mnogo lažje primerjali prihodnji razvoj njegovih ustvarjalnih ambicij; seveda, če bo bolje kot do zdaj poskrbel tudi za dokumentiranje in javno predstavljanje.

Kaj pa Jure Pukl?

Z novim izdelkom Serendipity – ki sicer ni tako dosledno avtorski, saj na njem, v nasprotju z Bezgetovim, niso samo njegove skladbe – si je zagotovo utrdil prepoznaven položaj enega najbolj prodornih mladojazzovskih instrumentalistov v teh krajih. Prav tako kot Bezget ga je posnel lani v New Yorku; pravzaprav celo dva meseca prej – že februarja –, in to s samimi glasbeniki iz drugih okolij, ki se izpopolnjujejo na tamkajšnjem jazzovskem prizorišču ter ob tem poskušajo preizkusiti svojo mednarodno veljavo. Pukl je snemal s kvartetom, v katerem sta se pianista v skladbah izmenjavala, v dveh skladbah pa je kvartet razširil s trobentačem. Skupinska igra v kvartetu (kvintetu) je vsekakor prepričljiva, opraviti imamo z uveljavljajočimi se instrumentalisti, ki so jim prepoznavni jazzovski obrazci že dodobra zlezli pod kožo. Pač pa prepričljivosti nekoliko zmanjka pri avtorski plati tega albuma. Izmed sedmih skladb so štiri Puklove, po eno sta prispevala sodelavca na tem newyorškem snemanju, pianist Martin Reiter (uvodno) in basist Massimo Biolcati, ena pa je priredba skladbe Iris Wayna Shorterja. Morda je njena uvrstitev na album še najbolj zgovorna, zagotovo pa je vsaj namig k podstati, kjer avtor najde oporo za ustvarjanje. Prav ob tem se razkrije tudi šibka plat njegove nove diskografske predstavitve: Jure Pukl je ta trenutek na tukajšnjem jazzovskem prizorišču ob Igorju Lumpretu (in še Lenartu Krečiču, ki pa se bo moral v teh krajih v prihodnjem letu šele prav predstaviti!) daleč najbolj izoblikovan saksofonist z lastnim prepoznavnim pristopom h glasbilu in seveda tudi zvokom, vendar pa se kot avtor skladb vseeno preveč podreja znanim, že prevečkrat preigranim normam. To seveda ne pove nič o tem, kako lahko poslušalec uživa v njegovi igri, s tem pa tudi ob poslušanju njegovega zadnjega albuma. Jazz je pač jazz: tudi negotov korak utegne ponuditi privlačen obrat – in užitek je v tem! Pa naj bo – (vsaj) izvajalcu in (tudi) poslušalcu.

Zoran Pistotnik