Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jane Weber

BOB BROZMAN

Metric Time

The Running Man, 2003

Bob Brozman je izjemno ploden umetnik, ki zajema iz svetovne glasbene raznolikosti. Rodil se je v New Yorku leta 1954, že od rane mladosti se ukvarja z glasbo. Pri šestih letih je začel igrati kitaro in pravi, da je pri trinajstih odkril ameriško tradicijo kitar. Glasbo in etnomuzikologijo je študiral na Univerzi v Washingtonu in se posvečal zgodnjim začetkom bluesa iz Delte. Je tudi priznan strokovnjak za havajsko glasbo, saj piše strokovne članke in zbira stare plošče na 78 obratov. Izdal je pet obnovljenih albumov iz svoje zbirke pri založbah Rounder in Folklyric ter tako dokumentiral najboljšo havajsko glasbo iz let od 1915 do 1935. Začel je z bluesom, vendar je daleč od podobe klasičnega sodobnega pevca bluesa, ki skuša bolj ali manj posrečeno preigravati klasike te glasbe. Prav zaradi kombinacije duhovitosti, energije in glasbene tehnike ima nepozaben odrski nastop, v to smo se novembra prepričali tudi v Ljubljani. Je mojster drsne kitarske tehnike in prebiranja s prsti – torej tehnike slide in tako imenovanega fingerpickinga. Izvaja dela svetovne glasbene tradicije in popolnoma prevzame in navduši občinstvo, ki ga sodeč po novinarskih zapisih velikokrat na kolenih prosi za dodatke. Ker je Brozmanov slog obogaten z raznolikostjo svetovnih glasbenih kultur, izvirno spaja nove ritme in tone, kot jih še ni bilo v sodobni glasbi. Njegov ritem odzvanja s prvinami bluesa, jazza, ciganskih melodij, kalipsa, hiphopa in skaja, na albumu Metric Time pa je čutiti njegovo navdušenje nad številnimi odličnimi afriškimi kitaristi. Prav tako njegovi akordi in ubrane melodije izražajo izrazito mešanico zvokov tradicionalne glasbe Havajev, Indije, Japonske in Okinawe, Karibov in ameriškega bluesa iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Plošča Metric Time je na trenutke kot delo zadrtega tradicionalista, ki skuša ponoviti igranje Charleyja Pattona, v splošnem pa gre za drzno kitarsko pustolovščino, ki se v nasprotju z deli kakega Garyja Lucasa v širokem loku ogne uporabi kakršnihkoli efektov. Pa s tem ne mislim nič slabega o Lucasu, hočem vam le približati Brozmanovo vizijo. Njegova prstna tehnika je tudi na tem albumu edinstveno osupljiva, vseeno pa polna humorja. Bob pozna številne zvijače, s katerimi doseže učinke elektronske glasbe. Lep del tega znanja je čutiti na tem albumu, ki mogoče sodi med drznejše Brozmanove projekte. Naj zapišem še to, da je poleg številnih gostovanj in snemanj Bob tudi docent na Macquarie University v Sydneyju v Avstraliji, kjer predava etnomuzikologijo in raziskuje godalno glasbo v Papui Novi Gvineji ter na številnih otokih okoli Nove Gvineje v zahodnem delu južnega Tihega oceana. Pod okriljem Univerze bo kmalu snemal z množico glasbenikov iz teh zanimivih krajev, namerava pa tudi ustanoviti fundacijo za pomoč glasbenikom iz tretjega sveta pri pridobitvi glasbene izobrazbe, ki jo zahodnjaki jemljejo za samoumevno. Naj bo album Metric Time, ki prinaša same Brozmanove avtorske skladbe, lepa popotnica tovrstnim naporom.

Jane Weber