Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Golič
CUL DE SAC/DAMO SUZUKI
Abhayamudra
Strange Attractors, 2004
Zgodovina se ponavlja po naključju. Ko so Can daljnega leta 1970 ostali brez pevca, so novega našli na ulicah Münchna popoldne pred nastopom. Damo Suzuki je z njimi ostal pet let, pet ključnih let. In tako, kot je vstopil v zasedbo, je tudi odšel. Hitro in praktično nenapovedano.
H glasbi se je na kratko vrnil šele sredi osemdesetih let, bolj zares šele sredi devetdesetih let. Vendar ta zares izključuje snemanje studijskih plošč in stalno spremljevalno zasedbo.
Po enem od njegovih koncertov mu je privrženec v roke stisnil CD bostonskih Cul De Sac. Da bi ga morebiti zanimalo. Damo je CD doma namesto v predvajalnik odložil nekam pod posteljo, in ga (po naključju) našel šele čez nekaj mesecev. Zato pa je takoj po poslušanju stopil v stik s Cul De Sac, ti pa se – že tako naklonjeni eksperimentu in sploh privrženci Can – zamisli o skupnem muziciranju niso mogli upreti.
Damo se je s Cul De Sac resnično srečal le štiri ure pred prvim skupnim koncertom. To je zanj običajni način dela, saj zapoveduje »stalno skladanje« na samem odru, brez vnaprejšnje priprave in dogovora ter zavrača izraz improvizacija. Iz skupne igre mora nastati »pesem«.
Če je Damo vajen »sprotnega« skladanja, so se morali temu Cul De Sac šele privaditi. Po slišanem s tem niso imeli težav, že sami so psihedelični, hipnotični, drveči, bravurozni, krčeviti, ekstatični, zamaknjeni, kot naročeni za Damovo oglašanje v slogu velikega šamana. Njegova angleščina je težko razumljiva, izpušča besede ali jih prekrije z nerazumljivim momljanjem. Za transcendentni rockovski trip zadošča. Da notri ne gre iskati »pravih« sporočil, sporočajo že naslovi zapisov: sestavljeni so namreč le iz imena kraja, kjer se je zgodil koncert, in zaporedne številke skladbe, izvedene tistega večera, na primer Beograd 1, Berlin 4, Zagreb 3.
Za tisto, kar je slišati v izboru na dveh CD-ploščah, Cul De Sac niso uporabili »starih« predlog, vsa objavljena glasba je »nova«. Gradiva, iz katerega so izbrali za dobri dve uri konsistentnih delov, je bilo pač ogromno; 45 celovečernih koncertov, vsak spet dogodek zase. Vendar! Izbor na Abhayamudra ne oživlja koncertnega dogodka, pravzaprav se mu na široko ogne. Posamezni zapisi so skrajšani točno takrat, ko naj bi se oglasilo navdušeno občinstvo, ali celo takrat, ko skladanje zavije na brezpotje. To so si Cul De Sac in Damo Suzuki lahko privoščili. Studijske plošče od njih ne bomo dobili, zato je po sili razmer Abhayamudra njen najbližji približek.
Janez Golič