MORY KANTE

Sabou

Riverboat Records/World Music Network, 2004

Ob poslušanju pred nekaj meseci izdanega zadnjega albuma gvinejskega griota Moryja Kanteja se zdijo časi, ko so se na Zahodu množice seznanile z zvenom kore in derivati mandske glasbene dediščine že precej daleč. Ob koncu 80. let prejšnjega stoletja so se po evropskih plesiščih začeli pozibavati ob zvokih električnih kor, podloženih s »sintetičnimi« plesnimi ritmi, kot sta nam jih na primer nudila Foday Musa Suso in Mory Kante. Ravno slednji je s sedaj že legendarnim singlom Yéké Yéké v tistem času postal tudi prvi afriški glasbenik, ki je prodal nad milijon malih plošč.

Sabou pomeni v Kantejevi izredno bogati in uspešni karieri prelomen album, saj se z njim po približno desetih samostojnih ploščah vrača »nazaj h koreninam« težko dosegljivega bistva plodovite mandske zvočne tradicije. Pred nami se namreč razprostre popolnoma akustična glasbena pokrajina starodavnega mandskega imperija, kjer se kot edini »tuji« element pojavi v treh skladbah le elektroakustični bas. Že prva udarna stvaritev na plošči, Nafiya, nam razkrije srž pestrega, zvočno in ritmično zelo udarnega albuma. Mory in njegova v osnovi štiričlanska spremljevalna instrumentalna skupina nam postrežeta s tehnično izredno uravnoteženim in neposrednim zvokom. Morda na tem mestu ni nepotrebno omeniti, da se je Kante v mladosti najprej proslavil kot balafonist, kitarist ter seveda kot pevec, in šele potem, ko je zapustil legendarni Rail Band, postal znan zlasti kot izvrsten igralec kore. Temu primerno namreč tudi na albumu sam zaigra na celo vrsto glasbil – poleg omenjenih tudi na druga, zlasti različna tolkala in ropotulje ter mandski nadomestek basa, bolon. Ob tem so v večini skladb prisotni tudi do troje tolkal, piščal in solo balafon. Čeprav se je zven Moryjeve zasedbe v primerjavi s prejšnjimi ploščami zelo spremenil, so v njej poleg mojstrovega toplega glasu še vedno nezgrešljivo razpoznavni ženski spremljevalni vokali.

Ubranost ponavljajoče se in samo »na videz« enostavne ritmike vseh tolkal ter spremljajoče flavte in balafona daje skladbam hipnotični učinek. Zanimivo je, da se Moryjeva instrumentalna vloga dostikrat ne postavi v središče skladb, ampak se v ozadju ritmično spoji z drugimi glasbeniki. Njegove koristične pasaže delujejo v tem oziru morda nekoliko »odmerjeno«. To pa le govori o Kantejevem dokaj edinstvenem pristopu do tega starodavnega glasbila ter tudi o razpoznavno drugačni strukturi skladb, kot smo jih vajeni iz drugih glasbenih del tega dela Afrike, ki dajejo poudarek koram in močnemu stiku s tradicijo. V omenjenem tiči tudi prikrita odlika albuma. Vsaj hitrejše skladbe namreč kljub intenzivnemu obračanju k preteklosti zvenijo sodobno usmerjene v ples. Odličen primer za to je poskočna Mama. Tega pa smo pri Kanteju seveda navajeni že od prej, tako da ne bi bilo presenečenje, če bi ravno ta dela doživela elektronsko obdelavo z »remiksom«. S tem bi se Moryjeva zadnja plošča pridružila nekaterim njegovim stanovskim kolegom, katerih akustični albumi so doživeli tudi takšne vrste alternativnih izdaj. Dober primer je zlasti zadnji album Salifa Keite. Že sicer se je v zadnjih letih v tem koncu Afrike pri mnogih izvajalcih dodobra uveljavil trend opuščanja električnih glasbil in težko se pri tem ne bi spomnili ravno na primerjave s Salifom, saj ga pri omembi Moryjeve glasbene poti v nobenem primeru ne smemo izpustiti.

Besedila skladb so po pričakovanju povezana z dediščino in običaji Kantejevega izvornega in nekoliko širšega afriškega okolja ter tudi s perečo in večno družbeno tematiko – od lakote do medsebojne solidarnosti in ljubezni. Naslovna tema albuma, Sabou oziroma »razlog«, je očitno precej priljubljena tudi med mnogimi gvinejskimi glasbeniki. Med drugimi jo je, morda v drugačnem kontekstu, moč slišati tudi v repertoarju Moryjevega polbrata, še enega odličnega korista in našega koncertnega znanca, Djelija Mousse Diaware. Vsekakor je Mory Kante s svojo zadnjo mojstrovino znova potrdil, da upravičeno sodi med najbolj zaslužene promotorje mandske in afriške glasbe po svetu. Sabou postaja z vsakim poslušanjem še boljši in bolj večplasten, zagotovo pa bi si zaslužil tudi priznanje kot eden najboljših afriških albumov leta 2004 nasploh.

Janez Pirc