FEMI KUTI

Africa Shrine

Discograph, 2004

Femi Kuti, sin in naslednik očeta afrobeata Fele Anikulapo Kutija, je pri nas nastopil dvakrat. Prvič v televizijski oddaji Izza odra, drugič pa na ljubljanskem jazzovskem festivalu pred dvema letoma. Pri vsakem je pri podpisniku tega besedila pustil občutek, da je nekaj manjkalo; pri prvem nastopu je bilo jasno, da že zaradi formata TV-oddaje z uvodnim intervjujem in s koncertom v dveh delih s kar dolgim premorom vmes ter navsezadnje zaradi ne prav posrečenega prizorišča za to zvrst glasbe Femi in njegov band Positive Force nista mogla dati vsega od sebe. Nastop na jazzovskem festivalu je bil zelo dober, a tudi tega je – vsaj v začetnem delu – precej skazil grozen zvok. Za tiste, ki se po »pravega« Femija niste pred kratkim odpravili v Zagreb ali nemara celo v Skopje, pa je njegov pred kakim mescem objavljen koncertni izdelek Africa Shrine kot nalašč, saj na nekaterih mestih poka po šivih od razuzdanosti, dobre energije, zavzetosti banda in zagretosti publike.

Africa Shrine je v Nigeriji skorajda mitsko ime, saj si je Fela vedno želel zgraditi svetišče, ki bi bilo hkrati koncertno prizorišče ter posvečen prostor za čaščenje njegove angažirane glasbe. Čeprav je bil to Felov nedokončani projekt, saj ni šlo za nekaj stalnega, pač pa je v letih različna prizorišča poimenoval Africa Shrine, je Femi leta 2000 ustanovil novi Africa Shrine. V njem nastopa vsako nedeljo na večerih, poimenovanih Sunday Jumps, na katerih igra tudi do pet ur. Tam je marca letos posnel tudi ta album. Če se je na albumu Fight To Win iz leta 2001 Femi – morda tudi, vragsigavedi, na nagovor založnikov – malce preizkusil v združevanju afrobeata z zahodnjaškimi obrazci, denimo hiphopom in soulom, ni na albumu Africa Shrine nobenih takšnih poizkusov, ki so bili konceptualno vsaj vprašljivi, izvedbeno pa le občasno učinkoviti. Nobenega tavanja torej – neposreden, udaren, čuteč, plesen, razgiban, večslojen afrobeat, po zvoku in aranžmajih že kar precej različen od Felovega izvirnika, zatorej že zadosti prepoznaven. Fela se je, kot je znano, večinoma prepuščal daljšim skladbam, v katerih je glavna, nosilna melodija, odigrana na saksofonih in klaviaturah, na površje priplavala počasi, se postopoma lepila na zapeljive base, kitare in bobne ter nato nenadoma zavladala skladbi. Pri Femiju imamo občutek, da se v njegovih veliko krajših komadih vse zgodi naenkrat; uvodna basovska linija je že v hipu potopljena v vijugaste saksofonske melodije in sinkopirane funkoidne kitarske rife, nad katerimi se začne viti zapeljiv, impulziven Femijev glas, ki mu zvesto sledi četica spremljevalnih pevcev in pevk.

Femi je album Africa Shrine koncipiral tudi kot nekakšen »best of«, v enaki meri kot živahne, plesne komade je nanj uvrstil tudi počasnejše, denimo himnično žalostinko '97, v kateri je opeval smrt Fele ter svoje najljubše nečakinje in sestre, ki so vsi umrli v istem letu. Med udarnejšimi pa osebno pogrešam Bang Bang Bang, Femijev zafrkljivi slavospev spolnosti. Album Africa Shrine, iz katerega kar prevevajo energija banda ter vibracije občinstva, odlikuje pa ga tudi odličen zvok, vsekakor priporočam tistim, ki, tako kot podpisani, niso bili popolnoma zadovoljni z njegovima tukajšnjima nastopoma. Še bolj pa tistim, ki ustvarjanja Femija Kutija sploh ne poznajo, saj se mi zdi enkraten uvod v Femijevo vizijo afrobeata. Pa še koristna informacija za tiste, ki hočejo še več: skoraj istočasno je izšel tudi dokumentarec v DVD-formatu, ki ponuja tudi nekaj koncertnih utrinkov.

Mario Batelić