Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

RAZLIČNI IZVAJALCI

Music From Mozambique

Caprice Rec., 2001

Za Mozambik lahko rečemo, da je po glasbeni plati na svetovnem prizorišču šele napol razkrita skrivnost. Ta po glasbeni prodornosti še vedno speča lepotica je do zdaj poredko in samo s posameznimi atributi svoje ponudbe zakoračila na mednarodne odre in v trgovine s ploščami. A v nedrjih svojega glasbenega prizorišča skriva po izraznosti izjemno raznoliko, po obsegu dogajanja obilno, po izročilu pa bogato in samosvojo glasbeno produkcijo; k temu so zagotovo pripomogle zgodovinske in kulturne okoliščine. Tega se pravzaprav zavemo šele, ko se srečamo s takšnimi pričevanji, kot je zbirka, s katero se ukvarjamo tokrat.

Z glasbo iz Mozambika se sicer v teh krajih srečujemo že kar nekaj časa; bodisi na straneh te revije, bodisi na kakšnih izbranih radijskih valovih, žal pa še ne tudi na koncertnem odru. Naj v ilustracijo omenim samo tiste najbolj izstopajoče protagoniste teh srečevanj, na katere se ob pomisli na Mozambik najprej spomnim. To so skupine Mabulu, Eyuphuro, Ghorwane in že zelo zgodaj Orchestra Marrabenta Star de Mocambique, z njimi in tudi posebej pa pevec Wazimbo. A prav tale nabor 13 izvajalcev in 17 posnetkov priča o tem, da bi se poskus, da bi si ustvarili predstavo o tamkajšnjem glasbenem dogajanju samo na podlagi plošč omenjenih protagonistov, izdanih za mednarodno prizorišče pri pretežno evropskih založbah, končal s pristranskim in pomanjkljivim rezultatom. Ta zbirka ima namreč prednost, da je nastajala »na terenu« ter da je pokrila različne lokacije glasbenega dogajanja in njegove različne manifestacije.

Švedska založba Caprice je majhna, a po dosedanjem delu pomembna, profesionalna, vrhunsko strokovna institucija, ki ima tudi to prednost, da ima povezave z ekipami, ki delajo na terenu. Kar nekaj njenih zbirk aktualnih terenskih posnetkov iz Afrike že poznamo; Mozambik še zdaleč ni njihov prvi in seveda tudi ne njihov zadnji tak projekt. Januarja leta 2000 so snemali v Maputu, Beiri in Nampuli, pozneje istega leta so posnetke obdelali, leta 2001 pa so jih izdali in dobili smo pregled aktualnih razmer v manj znanih predelih sodobne mozambiške popularne glasbene tvornosti.

Pravijo, da si glasba v današnjem Mozambiku zares zasluži naziv »svetovna glasba«. Z vplivi, ki jih je mogoče v njej razbirati ter prihajajo iz Azije in tamkajšnje uporabe ksilofonov, pa od uporabe arabskih lestvic ter evropskih melodij in instrumentov, medtem ko izrazno segajo od portugalskega fada do sodobnega evroameriškega rocka in popa, dobimo enega najbolj vznemirljivih in raznolikih glasbenih svetov, kar jih premore afriška celina. Ta zbirka vsebuje prerez skozi opisano pestrost, njeni avtorji pa so se potrudili, da so s terenskim pristopom »pokrili« vsaj vsa tri glavna mozambiška središča glasbenega dogajanja. Tako je predstavljen zares širok diapazon predvsem urbanih izraznih oblik, ki zajame tako arhaično in najnovejše, kot tudi kontrapunkt med popom in »eksperimentalnim hard rockom«, kot ga poimenujejo sami izvajalci, pa vse do tradicionalnega, seveda ruralnega – »zadružnega«, če hočete – a cappella petja.

Ker se na tem albumu pojavljajo bolj ali manj neznani protagonisti aktualnega mozambiškega glasbenega dogajanja, jih velja ob tej priložnosti vsaj našteti; ob vsem tveganju, da zanje potem ne boste nikoli več slišali. A za tem omenjanjem ostaja nesporno dejstvo: nekateri šele na začetku kariere, drugi trideset let in več na domačem prizorišču, januarja 2000 vidno sooblikujejo glasbeno dogajanje v tem prepoznavnem inkubatorju sodobne afriške popularne godbe.

Duo Willy and Anibal začenjata ta album in se pozneje na njem pojavita še z enim posnetkom; sta dvojčka s priimkom Matine, rojena maja leta 1951, ki sta kot predvsem akustična kitarista in pevca aktivna v mozambiškem glasbenem življenju že več kot 25 let. Njuna glasba ima korenine v zgodnji mozambiški popularni godbi, še posebej v marrabenti, kakor je ta zvenela pred 30 leti in več. Praviloma ju spremlja še tolkalec in praviloma gre pri tem za akustično verzijo tovrstne godbe, s katero sta lahko nastopala povsod ne glede na razmere, čemur je tudi pripisati njuno veliko popularnost po vsem Mozambiku.

Associacao Familiar de Namicopo je približno 15-članski ženski zborček, ki spremlja pevca Zaika do Paula, vse skupaj pa spremlja 5-članska ekipa tolkalcev. Prihajajo iz severnih predelov Mozambika, iz mesta Nampula, njihovemu početju se reče »tufu« in marsikaj dolguje pevski tradiciji muslimanskih sufijev. Tolkala, ki so različno uglašeni tamburini različnih velikosti, oblik in imen, spremljajo ženske, ki pojejo in plešejo, prek njih pa poje prvi moški glas.

Alberto de Oliveira je kitarist – tudi električni, kadar se to da izvesti – in pevec. S štiri- ali petčlanskimi kitarskimi skupinami igra plesno glasbo, značilno za severne predele Mozambika, imenovano kwachala. To je lokalna varianta afriške rumbe, obogatena z začimbami, pobranimi iz tamkajšnje tradicionalne godbe, ki zelo spominja na urbano glasbo sosednjih predelov Tanzanije.

Augusto Guta je še en kitarist. Prihaja iz drugega največjega mozambiškega mesta Beire in je že desetletja ena od osrednjih osebnosti tamkajšnjega glasbenega življenja. Kot cenjen skladatelj je avtor številnih lokalnih uspešnic, nastopa s svojimi skupinami – praviloma v postavi dve akustični kitari in dva tradicionalna tolkalca – in je eden tistih, ki s tem ohranjajo starejše akustične glasbene stile tamkajšnjega okolja.

Jedro skupine Pazedi sestavljata tolkalca in pevca Celso Paco in Ze Maria Pessana, sicer tudi člana popularne mozambiške skupine Alambique. Pazedi praviloma nastopajo kot kvartet z basistom in dodatno pevko, v posnetku, ki ga je slišati na tem albumu, pa je basist manjkal, ker je bil takrat, ko so snemali, preprosto drugje in ni mogel sodelovati.

Mozafro je petčlanska skupina, ki jo sestavljajo mlajši glasbeniki iz Maputa, prestolnice Mozambika. Zbrali so se ob tolkalcu in pevcu Deodatu Siquiru, ki je pred tem nastopal kot »one-band-man« z doma izdelanimi tolkali iz pločevink in drugih odpadkov, potem pa se je posvetil preučevanju tradicionalnih godb svojega okolja. Na tej izkušnji je postopoma oblikoval sodelovanja z mlajšimi maputskimi glasbeniki, iz tega se je potem porodila skupina Mozafro.

Os Inocentes so skupina mlajših glasbenikov iz Beire. Njihova glasba črpa vzore in navdih na mednarodnem glasbenem prizorišču, v rocku, še posebej heavy metalu, ki ga bogatijo s tistim sodobnim mozambiškim izročilom, ki ga tam imenujejo musica revolta. To je seveda glasbena oblika, ki je nastala v desetletjih tamkajšnjih bojev proti portugalski kolonialni vladi ter pozneje pri aktivnostih v obdobju vzpostavljanja zelo posebne, afriške socialistične družbene ureditve. Pojejo v angleščini, kar je zelo nenavadno za okolje, iz katerega prihajajo; vendar naj bi s tem izražali potrebo, da bodo sporočila njihove glasbe razumljena v širšem mednarodnem okolju. Ko je nastal posnetek za to ploščo, žal niso imeli na voljo običajnega rockerskega bobnarskega kompleta, zato so morali uporabiti kar priročna mala tolkala. To je posnetku samo dodalo poseben šarm. Čeprav izrazito sodobno usmerjeni, pa pri oblikovanju skladb ne morejo skriti vplivov lokalnih glasbenih zvrsti, predvsem tradicionalnih ritmov iz osrednjega Mozambika, kakršni so makwai, semba in konzate.

Skupina Silita je trio, ki ga je oblikoval Simao, mladenič iz glasbene družine; oče, velik mojster tradicionalnega glasbila timbila, ga je že od malega učil igrati na to glasbilo. Timbila je neke vrste ksilofon in okrog njega je tudi zasnovana glasba, ki jo izvaja skupina Silita. Drugi član tria Lindo igra tradicionalna tolkala, Tania pa poje in prav tako udarja po različnih tolkalih. Torej tolkalno-pevski trio, ki ima že tudi lasten CD, izdan v Franciji, ki je za glasbeno delo prejel že kar nekaj nagrad doma in v tujini, njihova glasba pa ima precej skupnega s tisto čez mejo, v sosednjem Zimbabveju.

Constantino Warila je pripadnik mozambiške izvedenke trubadurjev, kakršne poznamo po vsej Afriki – še najbolj v njenih zahodnih predelih pod nazivi »grioti«, »djaliji« ipd. Prihaja iz severnih predelov Mozambika, iz okolice Nampule, in je – rojen leta 1951 – na prizorišču že od mladosti. Petje spremlja s strunskim glasbilom, neke vrste lutnjo, po imenu kanakari. To je morda eden dragocenejših posnetkov v tej zbirki.

Na albumu je mogoče slišati tudi kitarista in pevca Valdimara »Djinga« Mbenzana ob spremljavi še enega kitarista in tolkalca. Mbenzana ima za sabo kar nekaj let različnih sodelovanj na mozambiški popularnoglasbeni sceni, predvsem v tistem njenem segmentu, ki ga usmerja marrabenta. To, kar je mogoče slišati na njem, pa je menda eden prvih njegovih samostojnih avtorskih poskusov.

Naslednji primerek je nekaj posebnega. To so Utei Acena, ženski pevski zborček iz vasi, ki leži v provinci Sofala v Mozambiku. To je povsem »ljubiteljska« pevska skupina, saj jo sestavljajo predstavnice gospodinjsko-poljedelskih poklicev, ki čez dan počnejo svoja opravila, potem pa se ob večerih občasno sestanejo za skupno petje. Pri tem se poznajo vplivi, ki prihajajo iz sosednjega Zimbabveja.

David Mazembe je že dolgo eden najbolj popularnih pevcev iz Beire. Nastopa kot pevec z različnimi znanimi mozambiškimi pop skupinami, pa tudi pod svojim imenom s spremljevalno skupino lokalnih glasbenikov. V takšni zasedbi so ga posneli tudi Švedi za ta album. Slišali ga je mogoče ob spremljavi kitarista, klaviaturista, basista in tolkalca.

Luis Celestino pa je kitarist in pevec iz Nampula v Mozambiku; torej iz severnih predelov te države. Posebnost posnetka na tem albumu je, da je Luis izkoristil v teh krajih redko tehnološko priložnost studijskega nasnemavanja izvornega posnetka ter je po tej plati najbolj sodoben izvajalec izmed vseh danes predstavljenih.

Toliko na hitro o tej dragoceni švedski zbirki dovolj aktualnih primerkov dogajanja na mozambiški popularnoglasbeni sceni. Dragoceni, ker je takšnih pomagal za spoznavanje manj popularnih segmentov glasbenega dogajanja v Afriki še vedno (pre)malo, pa tudi zato, ker ponuja zares prepričljiv glasbeni izbor, ki ga veliko večino poslušamo tudi v osebni užitek brez misli na njegove propedevtične kvalitete.

Zoran Pistotnik