SILENCE

Vain: A Tribute To A Ghost

Chrom Records/Matrix Music, 2004

Oživljanje spomina na prezgodaj umrlega slovenskega umetnika Mateja Smolnika se je za nekatere kmalu, za mnoge pa kasneje izkazalo za odlično zamišljen, izdelan in izpeljan koncept, ki sta ga Silence izdelovala približno štiri leta. Po spretno izdelani spletni strani (www.vaintribute.com), po eni strani polni podatkov o življenju, delu (ilustracije, proza, glasba) in smrti nadarjenega Smolnika in po drugi strani polni namigov, da je vse skupaj navadna potegavščina (anagrami, fotografsko gradivo, dvoumni opisi povezave med mitom in resničnostjo, med Silence in Vainom), sta Silence za piko na i javnost še dodatno vzburila z albumom. Jasno, avra njunega četrtega izdelka je popolnoma prežeta s Smolnikovo kontroverznostjo in mistično smrtjo, zaradi česar je album Vain še toliko bolj mamljiv. Že sama naslovnica albuma s komaj vidnim prstnim odtisom opozarja na »x-filovsko« območje somraka, kar kartonska naslovnica z Vainovo ilustrirano podobo, ki s prodornimi očmi, koščenimi ličnicami in izklesano brado strmi vate, samo še dodatno podžiga. Pravzaprav človek ne ve, ali se čuti povabljenega ali prisiljenega pritisniti na play, dejstvo pa je, da ti je že po prvih nekaj sekundah prve pesmi za to popolnoma vseeno; kot tudi za to, ali se zaradi Hladnikove in Benkove potegavščine počutiš izigranega ali ne.

Pesem Skin z naravnost zapeljujočim refrenom Drawn by your skin every night I am a strange parasite … poslušalca takoj potegne v Vainov svet mistike in nepojasnjenih občutij, brezkompromisnega pogleda na svet in senčnatih predelov duše, ki sta jih Silence vedno znala spretno vtkati v svoj, kot bi rekel Benko, na molu temelječ zvok (glej intervju). Hipnotični elektronski ritem, ki spremlja vseh štirinajst pesmi (petnajsta je akustična verzija pesmi Runalong) in ki ga fanta črpata iz zlate dobe pop elektronike nekje s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let, je domiselno nadgrajen z dodatnimi akustičnimi zvoki, ki jih Silence izvabljata iz različnih eksotičnih glasbil in seveda že preskušenih godalnih in klavirskih spremljav. Zvok Silence je tako »odebeljen« z različnimi plastmi, ki izkoriščajo vse prednosti eklekticizma in se tako ne ujamejo v pasti enoličnega elektro beata. Dodatno dragoceno plast seveda predstavlja Benkov glas, katerega zrelost in s tem tudi kvaliteta je iz leta v leto očitnejša, s tem pa tudi njegovo samozavestno prehajanje v višje tone. Priredba Hall of Mirrors skupine Kraftwerk, na primer, bi brez njegovega solističnega sklepa, v katerem je močno začutiti spogledovanje z orientalskimi vokali, zvenela sicer dobro, ne pa tudi odlično. Primerjave z Mortenom Harketom (A-ha), tudi Martinom Gorom (Depeche Mode) in verjetno še s kom so popolnoma na mestu. Posebno pozornost je seveda treba nameniti besedilom. Benkova sposobnost, da z malo besedami pove veliko in pri tem obdrži tisto mistično meglico, ki se poda temačni zvočni kulisi Silence, je naravnost navdušujoča in v veliki meri spominja na sozvočje glasbe in besedil, ki jo je Martin Gore po mojem mnenju ustvaril na Black Celebration in Violatorju. In pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da Borisovo igranje z besedami, besednimi zvezami in njihovimi pomeni sploh ne temelji na maternem jeziku. V tem smislu ne gre zanemariti tudi angleške izgovorjave, po kakršni se Tomiju M. gotovo zelo kolca, pa tudi srbske ne, saj Benko v izvrstni Mandićevi priredbi Pitaju me pitaju tudi mehki ć izgovarja popolno. Moj absolutni favorit na albumu je She Alone, v kateri se Silence lotevata vojne tematike, ki se v nasprotju z drugimi z vojno prežetimi pesmimi bolj kot na abstraktno pljuvanje po diktatorjih osredotoča na osebno zgodbo. Pomembno je dodati, da prav zahvaljujoč spretnemu pesniškemu peresu (npr. spreading justice with uranium, welcome to the new milenium) She Alone ne spodrsne v patetiko, to gotovo govori v prid dejstvu, da Silence obvladata mojstrstvo svoje obrti. Na albumu sicer izstopajo predvsem uvodna Silence, Baby, Someone Else's Song in Favourite Routine, v kateri je še najbolj zaznati vpliv Depeche Mode (značilno dihanje iz komada Personal Jesus), pa seveda obe priredbi Hall of Mirrors in Pitaju me pitaju, medtem ko to pišem, pa se ne morem znebiti občutka, da drugim, neomenjenim pesmim delam krivico. Na Vainu namreč ni niti ene pesmi, ki bi pretrgala zvočno verigo kvalitetnih in poslušljivih pop komadov. Vain je izjemen konceptualen album z ambiciozno, dosledno in profesionalno izpeljano idejo, ki je v slovenski prostor vnesla dobršno mero inventivnega umetniškega duha in hvala bogu tudi nekaj kontroverznosti. Za Silence so zahvaljujoč konstruktu Smolnik tako slišale tudi slovenske babice in gospodinje, ki prisegajo na torkove resnične zgodbe na POP TV. Po mojem mnenju slovenski album leta.

Marta Pirnar