Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Katarina J.

CHRIS STOUT

First o' the darkenin'

Greentrax, 2004

Sedemindvajsetletnega Christopherja Stouta s Shetlandskega otočja so škratje trowsi gotovo nekoč dobili v svoje roke. Njegovo fidlanje je sicer klasično trenirano, ima pa tisti posebni čar, ki ga najdemo le pri najboljših tradicionalnih fidlerjih. V njih zavohamo neizrekljivo hrepenenje počasnih airov in lahkotno živahnost jigov. Erotiko, slo po življenju, odhajanje, smrt. Chris je tako kot mnogi drugi mladi Shetlandci odšel na celino že kmalu po srednji šoli, med katero je s sošolci ustanovil danes mega uspešno skupino Fiddler's Bid in že z rosnimi štirinajstimi leti blestel kot shetlandski tradicionalist oz. »mladi fidler leta« in klasik oz. »mladi glasbenik leta«, se pravi enako doma v obeh glasbenih svetovih.

Nič čudnega torej, da se je odločil za študij elektroakustične kompozicije na glasgowski akademiji za glasbo, vmes pa nabiral kilometrino pri mednarodno priznanih skupinah, kot so Salsa Celtica, Finlay MacDonald Band ter sodeloval v številnih glasbenih projektih, med katerimi velja izpostaviti odmevno transkontinentalno sodelovanje brazilskih in škotskih glasbenikov.

Po brezštevilnih studijskih in koncertnih gostovanjih, uresničenih načrtih v matičnih skupinah in izven njih, v katerih pušča razpoznavno rahločutno fidlersko inskripcijo, je končno napočil čas, da se Chris razgali tudi kot solist.

First o' the darkenin', ki je sredi leta 2004 izšla pri škotski folk založbi Greentrax, prinaša osem skladb, sestavljenih iz dveh ali treh avtorskih ali tradicionalnih instrumentalnih partov, ki so povečini shetlandskega ali skandinavskega izvora.

V njih Stout preseneča s povečini umirjeno in upočasnjeno dikcijo in z eklektičnim aranžiranjem. Pri tem je še posebej občutiti vpliv klasične glasbene estetike in standardnega shetlandskega klavirskega »vampanja«, klasičnega kontrabasovskega in kitarskega ritmiziranja, ki pa ga to pot nadgrajujejo harfistični vložki Catrione McKay ter jazzovsko razpoloženi tenorski saksofon Fraserja Fifielda, ki se spretno suče okoli vozlov in okljuk perfekcionistične violine.

Kljub zaznavni zračnosti in eteričnosti plošča v celoti učinkuje precej komorno, akademsko in prezahtevno za povprečnega škotskega folk zanesenjaka, nevajenega zbranega, meditativnega poslušanja. Podobne prijeme lahko najdemo med finskimi goslači JPP, v nekaterih estetskih potezah se ponuja primerjava celo z domačimi Stringsi.

Posebne omembe vredna je Scandanonymus, kjer se Stout izkaže kot dober poznavalec in interpret malih skrivnosti skandinavskega okraševanja tonov, ki jih mojstrsko napelje na svoj mlin.

Chrisovo igranje pa je najbolj čuteče v počasnih, izpovednih komadih. Nihče, ampak prav nihče na tem svetu najlepše shetlandske viže Da Day Dawn ne zaigra s takšno globoko grenkosladko otožnostjo, kot prav on. Legenda pravi, da so Shetlandci v času lova na kite ta napev slišali od grenlandskih Inuitov in ga po sledeh spomina rekonstruirali na domačih tleh.

Če verjamete v pravljice ali pa ne, in tudi če vas druge skladbe na plošči utegnejo pustiti z mlačnim priokusom z ustih, ob omenjenem biseru nikakor ne morete ostati hladni.

Katarina J.