STRINGSI

Kristalno drevo

Goga music, 2004

Novomeška knjižna založba Goga, ki se je podobno kot ljubljanski Sanje in Beletrina odločila za botrstvo medijsko prezrtih domačih akustičnih godb, v svojem naročju pestuje v ličen gvant napravljenega novega otroka aranžerja in violinista Vlada Batiste z imenom Kristalno drevo, iz katerega se raztezata dve veji. Na eni rastejo priredbe slovenskih ljudskih, ki so v večji ali manjši meri postale nujen predložek večine slovenskih glasbenikov, ki so ali hočejo biti vsaj malo »alter«. Ne razumite me narobe – Batista v tem poslu ni nikakršen zelenec, saj je sredi 80. let sodeloval že z Istranovo, pa kasneje z Ljobo Jenče, po tipični, perkusivno komorni obdelavi domačih ljudskih viž pa se ga drugi lahko spomnite z albuma Graščakinja, ki je v orbito domačih folk upov izstrelila danes vsem dobro znano pevko Brino Vogelnik Saje.

Vsebinsko prvi del albuma ne naznanja kakih posebej neprijetnih presenečenj. Tematska izbira pesmi je predvidljiva – zbirka plošč Slovenske ljudske pesmi z etnomuzikološkimi posnetki tradicionalnih pevcev in pevk iz slovenskega etničnega ozemlja še vedno ponuja kako dotlej avtorsko neobdelano, a ljubko pesmičico, ki se jo splača objaviti, prav tako očitno pa se plošče tria Terlep še vedno vrtijo po gramofonih. Silovita in razkošna izpovedna moč legendarne Bogdane Herman pa ostaja ena, edina in najboljša, kar jih premore štiridesetletna zgodovina novodobnega slovenskega folka.

Ob zimzelenem tradicionalnem repertoarju, ki ga »ziheraško« zajemajo, povzemajo in privzemajo malone vsi naši sodobni umetniki in umetnice, se zdi, da je bogata zakladnica na traku in papirju zabeleženih slovenskih ljudskih pesmi zgolj farsa. Po ustaljeni prioritetni izbiri večine avtorjev in avtoric, ki je že dolga leta praktično enaka, bi res lahko tako sodili. Ali jih res poznamo le kakih trideset, morda štirideset? Še vedno čakam na koga, ki me bo prepričal o nasprotnem in me bo nadvse prijetno razveselil s celim šopkom še nikoli prej slišanih ljudskih napevov.

Pri izbiri ekipe snujočih in gostujočih imen tudi nobenih neprijetnih presenečenj. Jelena Ždrale in Boštjan Gombač sta v zadnjih letih postala nepogrešljiva desna roka pri načrtovanju ali pa vsaj izvedbi tradicionalnih melodij. Da se v Gombaču skriva pevska žilica, smo zaslutili že ob ploščah Terra Folk, Katalene in Fakov, a se nam je razkril šele s šarmantno vokalno interpretacijo uglasbene Menartove Svitanice.

Nežnejše, ženske odtenke tokrat vnašata v bogato godalno orkestracijo Ana Vipotnik, ki se je v ljudskih aranžmajih Fake Orchestra bolje udomačila, in Adonai Meru, ki Pergolesijevo Zlato rožo (saj se je še spomnite iz pionirskih časov) odpoje s prav takšno perfekcionistično uglašenostjo, kot smo je vajeni še iz časov, ko je kot Valentina Kelemen zlatila songe na plošči Karantanski blues ljubljanskih Tantadrujev.

Nadvse pohvalna pa je izbira (kontra)basista Marka Gregoriča, ki v Batistovo melodramatizacijo vpenja na daleč slišen, poln in lirski ritmični lok.

Druga veja plošče žal ni utegnila ozeleneti.

Na njej je čez in čez vrezan Batistov podpis, ki skupaj z Obalnim komornim orkestrom bolj sodi v kako filmsko zgodbo kot kam drugam. Plošči se zato pretrga nosilna nit in obvisi nekje v sredi Dantejevih vic, v družbi podobnih, ki jim je pri plezanju na nebeške vršace zmanjkalo štrene.

Katarina J.