Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
TINARIWEN
Amassakoul
EMMA Prod./Triban Union, 2004
Kar naravnost povejmo: z albumom Amassakoul so Tinariwen postali nesporni prvaki glasbenega poslanstva upornih Tuaregov ter hkrati prispevali v zakladnico t. i. »saharskega bluesa« še en mnogokaraten in zdaj, v drugem poskusu, že kar dodobra obrušen diamant. Njihov prvenec The Radio Tisdas Sessions je bil precej improviziran poskus, kako dokumentirati lastna glasbena stališča in jih razširiti v mednarodni prostor. Stališča, ki jim jih je uspelo v večdesetletnem procesu sintetiziranja tradicionalne tuareške in severnoafriške godbe ter elektrificiranega kitarskega rock'n'rolla artikulirati v sodoben glasbeni izraz ter jih hkrati prežeti s političnimi sporočili, begunskimi izkušnjami in uporniškimi akcijami. Amassakoul je v primerjavi s prvencem celovit glasbeni izdelek, ki mu opisane razsežnosti zgolj še pritičejo. Tinariwen se z njim kažejo kot trdno formirana glasbena skupina, v kateri imajo sodelujoči profilirane posebne vloge in skupne naloge, in ne več kot priložnostna združba lokalnih glasbenikov s posebnim zunajglasbenim poslanstvom.
Album Amassakoul vsebuje enajst skladb, ki so jih posneli lani sredi oktobra v studiu v malijskem Bamaku. Posnetke so pozneje v francoskih studiih še primerno obdelali, tako da imamo opraviti z zares zelo užitno produkcijo, ki seveda spretno dodaja k sicer že inherentni magični prepričevalnosti, ki jo premore nezgrešljivo prepoznavni glasbeni izraz te skupine. Takšni so potem izšli na albumu enkrat pred letošnjim poletjem. Pesmi so zapete v jeziku »tamašek«, pri tem so pevcu – in ta je praviloma Ibrahim Ag Alhabib, ki je tudi prvi kitarist ter avtor večine besedil in glasbe – v oporo glasovi večine drugih članov skupine. Ves potek magičnega glasbenega toka pa podpirata zvok električnih kitar in ritem, ki si ga dajejo s ploskanjem, pa tudi z različnimi tradicionalnimi tolkali, na primer kalabašem in darabuko. Seveda je že uporaba kitar izrazito ritmična, kakor je ritmizirano tudi samo petje. Zvok in dogajanje pa v posameznih skladbah razširijo še z uporabo tamkajšnjih tradicionalnih glasbil (godal in pihal). In soočimo se z navidez »revno«, izrazno minimalistično umetnostjo, ki pa premore izjemno bogastvo izvedbenih variacij in pestrost izraznih obrazcev. Prav to in pa sam način podajanja zvočnega gradiva sooblikujeta izjemen ustvarjalni naboj in notranjo napetost dogajanja, ki se na albumu zares sestavlja kot ustavljanje popotnika na enajstih puščavskih postojankah, na katerih se srečuje in sooča z vsakdanjimi, a zelo pomembnimi temami ter težavami tamkajšnjega »žitja in bitja«. Album se že prične s skladbo Amassakoul'n'tenere (Popotnik v puščavi), ki uvede ta magični »soundtrack« nekega imaginarnega, še ne posnetega tuareškega transsaharskega roadmovieja, potem pa se srečujemo z glasbenim predelovanjem doživetij članov in članic skupine ter seveda njihove okolice, nakopičenih v zadnjih burnih dvajsetih letih. Takšna akumulacija preživetega in zdaj tudi reflektiranega, prelita v glasbo, seveda ne more zgrešiti. Tinariwen so vse to seželi, predelali in »destilirali« v enkratne zvočne podobe. V tem procesu pa so se tudi umirili, naučili so se številnih sodobnih glasbenih prijemov, s tem pridobili več suverenosti podajanja zamisli, tako da zdaj z albumom Ammasakoul posredujejo izjemno zrelo in v vseh plasteh prepričljivo ustvarjalno stališče. Izdelek, ki je poseben, a hkrati zelo univerzalen – ter zato tudi primerljiv s podobnimi. Tako potem ni čudno, da smo ga vsi nemudoma postavili ob bok najboljšemu, kar je v zadnjem času podobnega izšlo. In še manj je čudno, da si že vse od izida deli prvi mesti v referenčnih svetovnih kritiških izborih s po glasbenih virih različnim, a po sporočilu in pristopu v marsičem podobnim in po naključju celo skoraj istočasno izdanim albumom Egypt Youssouja N'dourja. Že zaradi njiju bo leto 2004 po tovrstni glasbeni ponudbi izjemno bogato.
Zoran Pistotnik