Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Matej Krajnc

U2

How To Dismantle An Atomic Bomb

Island/Multimedia, 2004

Od največjega rockovskega benda na svetu, kot večina kritikov in poznavalcev zadnja leta imenuje U2, zvesti poslušalec pričakuje veliko. Vendar je tokrat treba zapisati, da U2 na novem albumu niso presenetili. Ničesar novega niso odkrili na njem. Pravzaprav so stopili še korak nazaj od odličnega predhodnika All That You Can't Leave Behind. Na Behind so nam ponudili vsaj malce drugačen, bolj svež koncept pesmi. Nova »uspešnica« Vertigo pa zveni kot slaba kopija vseh teh »neopunk postgrunge karkoli« bendov; kot da U2 ne bi bili učitelji, ampak zasledovalci. V baladah, od katerih sta najboljši Miracle Drug in Sometimes You Can't Make It On Your Own, sicer slišimo zvoke, ki so nam znani s plošč Joshua Tree, Rattle And Hum in Achtung Baby, vendar je prav to tisto: vse to so naredili že tam. In to izvirneje. Tudi izrabljenih parol o Ljubezni in Miru jim ne gre šteti v čast, čeprav jih hočejo parodirati in vmes postavijo nekaj dobrih verzov o sinovih Abrahama in Siona. Bonu se pozna, da je nehal kaditi – v falzetih je spet odličen, drugače pa njegov glas nekam čudno spominja na mešanico Johna Lennona s plošče Imagine in Harryja Nilssona. To je seveda kompliment.

Njegova pozerskost pa je tako ali tako zgodba zase in ne sodi v recenzijo o glasbi.

Da ne bo pomote – How To Dismantle An Atomic Bomb ni slab album, ni pa nobena klasika. To čast ima med postachtungovskimi albumi še vedno All That You Can't Leave Behind. Bonove mirovniške akcije so vredne vse pohvale in hvala Bogu, da ga imamo, vendar to še ni dovolj za boljši album U2. V 21. stoletje so zakorakali perspektivno, po takšnih polomijah, kot sta bila albuma Zooropa in Pop. Beautiful Day, Stuck In The Moment, Kite z albuma All That You Can't Leave Behind … to so odlične pesmi z začetka tisočletja. Pesmi z albuma Atomic Bomb pa ponovno odkrivajo stara ozemlja in na njih ne najdejo ničesar svežega. Zvok je sicer po dolgem času spet »njihov stari« (recimo Edgeov rolajoče-cingljajoči zven kitare), vendar je vprašanje, če je to tudi pogoj za presežen album. How To Dismantle An Atomic Bomb sodi na polico med boljše poprockovske albume leta 2004, ne sodi pa med presežke, zaradi katerih U2 tudi najbolj cenimo.

Matej Krajnc