Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Golič

ULAN BATOR

Rodeo Massacre

Jestrai, 2004

Za izhodišče opisa novega albuma francosko-italijanske naveze Ulan Bator bi lahko vzel kar njihova prejšnja albuma, saj sta prav tista, s katerima so prestopili domače zemljepisne meje, obenem lepo kažeta na glasbene koordinate novega izdelka. Album Ego: Echo je bil še okoren izlet v avantgardo, tudi zaradi pomanjkljivega tehniškega znanja so se oprijeli postopkov ponavljanja, nadzorovanega hrupa in minimalizma (končno so z imenom Ulan Bator želeli ponazoriti težavnost glasbenega spočetja, kot metafora služi pešpot iz Evrope v glavno mesto Mongolije). Rezultat je bila mestoma nesmiselno razvlečena glasba, saj so šli v želji po »odkrivanju« novih zvočnih poljan predaleč. Ker je plošča izšla najprej v Ameriki in smo jo prav zato toliko lažje osvojili tudi tu čez, so se skupini odprle številne možnosti, predvsem so se namnožili koncertni nastopi in z njimi vred je glasbeno napredovala sama skupina. Naslednja plošča je bila Nouvel Air, nastala v produkciji Robina Guthrieja. Če se že Ulan Bator niso dovolj osredotočili na obliko pop pesmi, je ta občutek poudaril Guthrie s polikanim zvokom. Vsa živa energija skupina je splahnela v studijskem mehčanju, in nenazadnje, namen je spodletel že zaradi preprostega dejstva, da Ulan Bator niso pop skupina. To so izkazali že z izvedbami pesmi z Nouvel Air v živo (tudi pri nas) in se dokončno postavili zase na ploščku Rodeo Massacre.

Tokrat niso podlegli pričakovanjem, s samozavestnim korakom so stopili na sebi lastna ozemlja. To pomeni, da so opustili avantgardistična dokazovanja ter se na drugi strani izognili všečnosti za vsako ceno. Ohranili so kvečjemu občutek spontanega koncertnega igranja – in vso težo »napredka« naložili na lastna ramena. Torej so se izognili priročni elektroniki in ves proces snemanja izpeljali povsem analogno.

Rezultat je gladko razgibana rockovska plošča izvajalca, ki ve, kdaj napeti glasilke in do konca odpreti kitarske ojačevalce, in ki obenem čuti, da to samo po sebi ni dovolj za vse, kar bi rad izrazil. Prav vsaka od devetih pesmi z albuma prinaša dinamični in razpoloženjski preskok ali več preskokov, to od poslušalca zahteva kolikor toliko zvesto poslušanje, sicer kaj hitro izgubi sled. Žgočemu rockovskemu drvenju namreč zlahka sledita prijetno zvončkljanje ksilofona ali otožen stok violine. Temu primerno prehaja petje Amauryja Cambuzata od čvrstega krika do sumljivo zapeljivega šepeta v slogu Sergea Gainsbourga. Da, besedila so večinoma francoska, pravzaprav so taka točno takrat, ko se šarm jezika zlije z naravo pesmi. Angleščina še vedno pride prav v mitskih trenutkih »rock'n'rolla«.

Skoraj nepravično bi bilo zapisati, da so Ulan Bator z albumom Rodeo Massacre zgolj združili avantgardistične težnje s pop všečnostjo in z rockovskim zanosom koncertnih nastopov. Rodeo Massacre je mnogo več: je slogovno bogat in zvočno večplasten album, odprt in zračen, samozavesten in čuten. Eden takih, kakršnih dandanašnji ne delajo več.

Janez Golič