TOM WAITS

Real Gone

Anti, 2004

Izid vsakega novega albuma Toma Waitsa je izlet v neznano. Nobenega drugega umetnika v zgodovini tako imenovane popularne glasbe ne poznam, ki bi vseskozi in neprenehoma izumljal samega sebe in bi mu vedno znova uspelo.

Leta 2002 smo z navdušenjem poslušali dve Waitsovi preobrazbi; prvo v Woyczku, pardon, na albumu Blood Money, in drugo v Alice, ki je nastala že leta 1992, in če že mora na kaj spominjati, spominja na odličnost Waitsovega prvenca Closing Time (1973), ki je, vsaj kar zadeva podpisanega, še vedno album z nekaj najpretresljivejšimi pesmimi vseh časov: tam najdemo Martho, Rosie, I Hope That I Don't Fall In Love With You, Virginia Ave, Grapefruit Moon … Željno smo čakali na novo poglavje, postbloodmoneyjevsko in postaličino.

Dočakali smo ga lani jeseni. Še pred izidom albuma sem iz ZDA dobil kompilacijo Future Soundtrack For America, za katero je Waits prispeval pesem Day After Tomorrow, ki je pesem, ob kateri lahko v hipu pozabimo na tematsko podobne zadeve Steva Earla ali Brucea Springsteena. Morda bi nekakšne vzporednice lahko iskali zgolj z vsaj zame najboljšo pesmijo s Springsteenovega albuma The Rising, pesmijo Nothing Man. Newyorški gasilec in ameriški vojak v Iraku imata skupno točko. Oba sta »nothing mana«, heroja, ki ne vesta natančno, zakaj je sploh vse to potrebno in zakaj sta se znašla, kjer sta se znašla. Springsteenov nothing man sicer doživi trenutek časopisne slave, a jasno mu še vedno ni. Waitsovo »nothingmanovstvo« je jalovo upanje njegovega vojaka, da »bo prišel domov pojutrišnjem«, a čeprav sluti, da bo umrl za nekaj, kar je zlagano (»Tukaj nas bašejo z lažmi (…) Ne borim se za pravico, ne za svobodo, borim se za življenje in za še en dan na tem svetu …«), noče prizadeti svojih domačih. In prav tako mu še vedno ni jasno. »Saj vsi molimo k istemu Bogu!« trdi. In prav to je zanj najbolj tragično. Dandanes bi lahko Steinerja, teoretika smrti tragedije, v hipu zabili: »Kakšna smrt tragedije neki! Pišemo jo vsi po vrsti! Vsak zase! Samo ne nujno v dialogih!« Dokaz so recimo tile verzi iz pesmi Day After Tomorrow, ki jih piše vojak v pismu domov: »Ne boste verjeli, kaj pogrešam / kidanje snega in grabljenje listja.« Postavite ju v kontekst pesmi in dobili boste nekaj med intenzivnostjo verzov iz pesmi A Little Rain s plošče Bone Machine (1992) in zadnje vrstice Marthe s plošče Closing Time (1973). V prvi na koncu srečamo tele vrstice: »Bila je stara petnajst let in nikoli ni videla oceana. Zlezla je v avto s potepuhom. Njene zadnje besede so bile: »Mama, rada te imam!« – Malo dežja še ni nikomur škodilo!« Zadnja vrstica Marte pa pravi: »Spominjam se večerov, ko sem k tebi se privil!« In sicer potem, ko starček po več kot štiridesetih letih pokliče svojo mladostno ljubezen in ji pove, da jo še vedno ljubi.

Poleg nekakšnega »rojstva tragedije« v pesmi Day After Tomorrow je na plošči Real Gone precej dobrodušnega Waitsovega »razbijanja« (npr. Top Of The Hill, Hoist That Rag), predvsem izjemno domiselni »glasovni perkašn«, ki se v današnjih časih kvazipunka, kvazicountryja in kvazivsega izkaže za ostanek primarnosti, namreč primarnega bluesa v slogu Howlina Wolfa in starih plantažnih posnetkov – k temu zvoku je namreč usmerjen album Real Gone. In na njem je tudi nekaj najboljšega waitsovskega gospela po pesmi Down There By The Train, denimo pesem Sins Of My Fathers. Deset minut na videz sprevrženega evangelija po Waitsu. Trampled Rose in Make It Rain pa sta še dve pretresljivi baladi, sicer brez klavirja, kar je spet eno od presenečenj plošče Real Gone. Klavirja sploh ni. Vendar ga več kot ustrezno nadomestijo kitare. Tako dobimo balade v slogu Time in All The World Is Green, primarne klice k lepoti, ki je skorajda ne premoreta več ne zunanji ne notranji svet. Everything Goes To Hell Anyway. But with a boom and a clang and some holler, bi dodal Waits. In če vam to pripoveduje človek, ki je svojčas dejal, »I'd rather have a bottle in front of me than a frontal lobotomy!«, je že treba verjeti.

Vendar se prav tu skriva hip hip hip, strašni trik. Na plošči Real Gone svet namreč ne gre k hudiču, kot nam da slutiti predhodnik Blood Money, ampak se samo žalosti nad dejstvom, da bi se to morda kmalu utegnilo zgoditi. Plošča Real Gone je prag pred vrati Armagedona, vendar visok prag. Pri Waitsu si lep tudi, ko si Dead And Lonely, kot pravi še ena izmed najlepših pesmi na plošči. Vendar – ali si morda s tem, ko si dead and lonely, bolj živ in manj osamljen od drugih? A je že kdo napisal esej o »waitsovskem upanju«?

Matej Krajnc