Letnik: 2005 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mario Batelić
FESTIVAL IZZVEN
Narodni dom, Maribor, 5. 11. in od 12. do 14. 11. 2004
Festival Izzven se je že s »podnaslovom« – neobičajen jazz festival – zavaroval pred morebitnimi očitki glede godb, ki jih uvršča v program. In res, širina in različnost godb, ki ju selektor David Braun prakticira pri izbiranju bandov za festival, sta res hvalevredni. Tako široko zastavljen koncept pa je prinesel na površje kar nekaj dilem o smotrnosti nekaterih pri nas še kar priljubljenih glasbenih praks. Pokazala se je utrujenost nekaterih konceptov, tako tistih, ki jih poznamo že desetletja, denimo eceemovskega spajanja jazza, new agea in tradicionalnih godb, kot tudi ne tako starih idej, kakršna je denimo tako imenovani postrock. V luči slednjega so The Clogs – po mnenju podpisnika recenzije – gladko odnesli nečasten naslov najslabšega nastopa. Godba, ki se napaja pri presečišču klasike, folka, rocka in še česa, je izzvenela neinventivno in enolično, s slabo in brezosebno izvedbo, kakršne nismo že dolgo slišali, pa so samo poudarili brezperspektivnost svojega početja. Drugo razočaranje je prišlo izpod prstov našega starega znanca, čelista Ernsta Reijsegerja, ki je v triu Systeme D združil moči z dvema na Nizozemskem živečima senegalskima glasbenikoma. Godba tria je zvenela, kot bi šlo za prijateljsko preigravanje niti ne tako različnih ritmičnih vzorcev, ki so se že po nekaj skladbah začeli ponavljati in ponavljati, brez kakršnegakoli občutka za odrsko dinamiko ali – bognedaj – dramaturgijo nastopa. Še en dokaz, kako za godbeno združevanje evropskih in afriških elementov ne zadostuje, če se skupaj usedejo glasbeniki, ki prihajajo iz omenjenih geografskih določnic. Potrebna je še jasna ideja, kaj želimo narediti s temi sestavinami in kako bomo to dosegli z interakcijo med glasbeniki. Med nastopom tria Systeme D žal ni bilo začutiti nič od naštetega.
Kljub mojemu nezadovoljstvu z nekaterimi nastopajočimi vseeno menim, da je bila njihova uvrstitev v programski koncept Izzvena upravičena in za širjenje obzorij ter zadovoljevanje različnih okusov zares potrebna. Tega pa tudi po najboljši volji res ne morem trditi za edine domače predstavnike na mariborskem festivalu, Jureta Pukla in njegov New Virus Quintet. Pukl in njegovi so, tako kot marsikateri domači jazzer, obtičali v času. Še vedno menijo, da živimo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kamor njihova godba tako po zvoku kot strukturi in načinu (sicer solidnega) izvajanja edino sodi. Zastarelo, zaprašeno in – glede na koncept festivala – nadvse nepotrebno. Če smo praktično vsak dan slišali vsaj en band, ki nas je zamoril z nejasnimi koncepti, slabim obvladovanjem glasbil, pretencioznim nastopom, postavljaštvom in s šibko odrsko prezenco, so toliko bolj teknili inovatorji, virtuozi, tipalci in zaresni igralci iz bandov, zaradi katerih se je izplačalo prestati tudi kakšno gnjavažo.
Otvoritveni koncert Arta Lindsaya, ki je padel teden pred zgoščenim dogajanjem naslednjega konca tedna, je tega brazilskega Američana pokazal v izvrstni formi. Obsedenost z dvema pristopoma, ki sta si precej navzkriž – s krhko, eterično bosso novo in nevrotično gmoto hrupa in elektronskih učinkov –, je združil v učinkovitem in brezhibnem nastopu, v katerem sta si omenjena koncepta podajala roko in zaživela popolnoma novo skladno življenje. Lindsay je svoje breztežnostne balade na samo njemu jasen vzgib prekinjal s hrupnimi vpadi, z elektronskim črvičenjem in natrganim kitarskim ritmiziranjem. Taki ekskurzi so včasih trajali le hipec, drugič spet si je trio dal duška in so hrupni deli zadihali samostojno, kot komad znotraj komada. Festival se je torej začel v imenitnem ravnovesju nasprotujočih si konceptov, prisotnih tudi pri marsikaterem drugem na festivalu navzočem glasbeniku: kompaktno in raztreščeno, nežno in udarno, furiozno in eterično. Takšno vešče združevanje različnih pristopov pa bodo v nadaljevanju dosegli le nekateri izmed nastopajočih.
Zasedba Available Jaelly z dvema našima znancema, Michaelom Moorom in Tobiasom Deliusiom, je uprizorila fluidno in energično (re)vizijo freejazzovske zgodovine. Band, ki deluje po vzoru velikih improvizacijskih kolektivov, kakršni so cveteli v sedemdesetih letih – spomnili smo se recimo na Brotherhood of Breath –, je s poudarkom na kolektivni igri spretno krmaril med zvestim poustvarjanjem zvenenja starih jazzovskih orkestrov in bolj svobodnimi intervencijami. V obeh primerih so vztrajali na zgoščenem zvoku celega banda z bolj redkimi solističnimi izleti, tako da je sekstet zlahka dosegel zvočni učinek, kakršnega bi pričakovali od veliko številčnejše zasedbe. Neki drug kolektiv, ki ima to besedo že v imenu – Kammerflimmer Kollektief –, pa je v razposajene freejazzovske postavke več kot posrečeno vpletel indijski harmonij ter elektronske mikroritme, šume in druge zvočne učinke. Občasno so udarili s kakšnim kratkim in udarnim freejazzovskim komadom, večji del nastopa pa so se posvečali daljšim skladbam, v katerih so elektronski inštrumenti, kitara, bobni, saksofon in druga glasbila počasi pletli in razpletali kompleksno, razslojeno godbo, polno nenavadnih poudarkov, iskanj, srečevanj in oddaljevanj med glasbili. Bolj kot udarnost, ki so jo izpričali v prej omenjenih freejazzovskih, malone hardcorovskih komadih, jih je tukaj zanimalo iskanje ravnovesja med glasbili ter počasno oblikovanje zvena skladbe, v katero so previdno in premišljeno kot enakopraven del skladbe umeščali premolke in tišino.
Slednje je bilo na zelo prezenten način slišno na enem najboljših nastopov festivala. Ameriško-grški pianist Pandelis Karayorgis je s triom, v katerem sta bila še kontrabasist Nate McBride in bobnar Randy Peterson, dokazal, da ga imamo lahko upravičeno za enega najbolj pretanjenih avantgardnih pianistov. V njegovi godbi je čutiti vpliv tako neizogibnega Theloniousa Monka, čigar eno skladbo je trio tudi odigral, kot tudi zelo samosvoje reinterpretacije bluesovskih korenin. Karayorgisov trio deluje kot skupek treh enakopravnih glasbenikov, tako da je izredno razpoložena trojica skupinska meandriranja poglabljala še z navdihnjenimi solističnimi izleti, pri katerih je še posebej izstopal naravnost odlični McBride s polnim, mesnatim in mastnim zvokom. Z drugim pianistom, ki je nastopil na festivalu, pa nisem niti približno tako zadovoljen. Prej nasprotno. Norvežan Jon Balke je z Magnetic North Orchestra pokazal, kam lahko pelje pretirani eklekticizem oziroma želja po zlivanju številnih zvrsti in pristopov, od različnih tradicionalnih godb do hermetične komorne klasične glasbe, fusiona, new agea in jazza. Vse skupaj je izzvenelo precej neizrazito, dolgovezno, brez prave kohezije med številnimi glasbeniki. Precej sintetična sinteza z idejno razdrobljenim in neprepričljivim muziciranjem. Sklepni dogodek Izzvena je dodobra razpihal skandinavsko visokokonceptualno meglo. Dvojec Assif Tsahar in Cooper-Moore je odigral koncert, poln živosti, nagajivosti in zabavnih delčkov, za katere je skrbel neverjeten Cooper-Moore. Ta je imel v zalogi ščepec glasbil, ki so bila videti noro in slišati še bolj noro: od improviziranih tolkal prek ustnega loka do enostrunskega diddley-boja. Že dolgo nismo slišali tako srčno odigranega in sočno zvenečega, razigranega free jazza z drobci naelektrenega bluesa in novodobne zajedljivo angažirane protestniške pesmi, v kateri sta naštevala, kdo vse bo – od Busha dalje – od ameriških oblastnikov končal v peklu.
Festival Izzven je, kot se da naslutiti iz te ocene, ponudil precejšnja nihanja v kakovosti slišanega, a zdi se, da je njegov namen prej kot zadovoljevanje potreb ljubiteljev (le) določenih godb pokazati na karseda pestro dogajanje v številnih zvrsteh, ki so praviloma precej zunaj sredinskih glasbenih tokov. To mu je tudi uspelo, a ne brez žrtev!
Mario Batelić