GLUECIFER

Orto klub, Ljubljana, 17. 11. 2004

Norveške Gluecifer sem že pred petimi leti ujela na koncertu v Italiji in takrat so maksimalno navdušili. Vmes je preteklo nekaj vode, iz benda so eni odhajali, drugi prihajali, bend je šel skozi fazo baladnega rocka in izdal plošče, ki samooklicanim »kraljem rocka« ne bi smele biti v ponos, tako da sem šla na njihov prvi koncert pri nas s precej skepse. Narobe! Vmes so se že vrnili na stara pota, kjer s svojim ustvarjanjem v rock sicer ne prinašajo nič radikalno novega ali revolucionarnega, zato pa igrajo z razpoznavnim žarom ter puščajo svoj pečat. Če so pred leti veliko dali na imidž in so se za oder napravili v uniforme, so zdaj celo to navado opustili. Še vedno glamurozno, le da le glasbeno, pa združujejo koščke rockovske zapuščine vse od rudimentarnega rocka in melodičnosti do drznega in brezkompromisnega punka. Zvenijo sveže, samosvoje in optimistično. Gluecifer že leta živijo samo od glasbe, vsaj pol vsakega leta pa preživijo na turnejah. Igrajo po vsem svetu in povsod naletijo na občinstvo, ki jih dobro sprejme. Tudi v Ljubljani je bilo tako. To sploh ni čudno, ker Gluecifer oder enostavno obožujejo, publika pa njih. So eden tistih bendov, ki jim je igranje v živo in komuniciranje s publiko tisti pravi žur, muke rokenrola pa so rezervirane za studio in snemanje novih pesmi. Na odru Gluecifer uživajo. Jedro skupine ostajata kitarist Captain Poon in pevec Biff Malibu, ki poleg razpoznavnega, zelo ekspresivnega petja odlično obvlada komuniciranje s publiko in stopnjuje dramatičnost nastopa, v Ljubljani se je med drugim zelo prepričljivo lotil recitiranja Kerouaca. Ritem sekcija z basistom Stu Manxom in bobnarjem Dannyjem Youngom deluje zadovoljivo, tudi drugi kitarist Raldo Useless je kljub imenu čisto uporaben. Na koncertu so se fantje sprehodili čez vse doslej izdane plošče (pet jih je) in odigrali tudi kako nemotečo balado. Nastopili so v tednu, ko je bila Ljubljana polna rokenrola, in vsaj za moj okus odprašili najboljši koncert.

Viva