ESPERANZA FERNÁNDEZ, ALMADÍA

Glasbe sveta '04, Cankarjev dom, Ljubljana, 4. 12. 2004

»To ni blues, tole je andaluz,« je enega od solov na oud ali lutnjo začinil Suhail Serghini, ki je bil svojčas bojda profesor na glasbenem konservatoriju v Tangerju, zdaj živi v španski Granadi, sodeluje s številnimi glasbeniki in vodi tudi lasten ansambel ter obuja godbene spomine na arabsko Andaluzijo, kjer so v srednjem veku v sožitju živeli in ustvarjali muslimani, židje, kristjani. Na odru ljubljanskega Cankarjevega doma je s komunikativnostjo, domislicami in tudi izvajalskim mojstrstvom izdatno popestril in poživil nastop vzhajajoče zvezdnice novega flamenka Esperanze Fernández, ki nas je obiskala z dokaj svežim projektom Almadía, ki združuje tradicije španskega flamenka in kance arabskih godb.

Prve zastopajo pevka Esperanza Fernández, kitarist Miguel Angel Cortés, ki ga je diva romskega rodu oklicala za dušnega druga (če se prav spomnim), in ploskača Jose Manuel Ramos ter Juan Miguel Rother, ki sta na koncu nekaj malega tudi zaplesala, ob divi seveda, ki se je med nastopom nekajkrat na hitro spogledala s plesom. Druge, torej arabske, natančneje magrebsko klasiko, ki ji pravijo tudi araboandaluzijska, pa sta zastopala omenjeni lutnjist, pevec in tudi tolkalec Suhail Serghini ter kanunist Abdesalam Naiti, oba po rodu iz Maroka. Araboandaluzijska ji pravijo zato, ker je pred dobrim tisočletjem temelje zanjo postavil legendarni Zirjab, ki je v Andaluzijo prišel z bagdadskega dvora, in sicer čez severno Afriko; potem ko je nekaj kratkih stoletij zlate dobe in sožitja cvetela v arabski Andaluziji, se je od 15. stoletja dalje do danes razmnoževala po magrebskih deželah, kamor so kristjani tedaj pregnali žide in muslimane, ter zasejala seme v mnogoštevilnih žanrih: enega od daljnih židovskih poganjkov smo lahko občudovali pred leti na nastopu Emila Zrihana na Drugi godbi, še bolj oddaljenega bo verjetno moč slišati na nastopu Mauricea el Mediona na koncu druge sezone abonmaja Glasb sveta, edini muslimanski magrebski odmev, in sicer popularnoglasbenega poganjka, imenovanega šaabi, pa smo lahko ujeli na drugogodbenem nastopu Rachida Tahe. No, tudi po nastopu projekta Almadía bi težko rekli, da smo res slišali araboandaluzijsko godbo v pomenu magrebske klasike, saj bi bilo za to potrebno kaj več, kot le kanun in lutnja, v bistvu mali orkester zlasti godal, ki bi bil hkrati tudi zbor. To bo pač treba še dočakati, Esperanzina Almadía pa je predvsem flamenko z nekaterimi arabskimi godbenimi dodatki in morebitnimi zgodovinskimi referencami, skratka, ja, tudi araboandaluzijska – v širokem pomenu. Prijetno pa je presenetila nepričakovana posredna vez s podsaharsko Afriko, ki jo je spet zakuhal mojster Serghini, in sicer z opravo in s tolkalom qraqeb, ki sta značilnosti še enega magrebskega godbenega stilema iz druge zgodbe – to je gnaua, ki sicer tudi potrebuje širšo zasedbo: ploskača sta se poskusila, a jima ni uspelo dobro ujeti značilnega ritma in stopnjevanja, občinstvu pa še manj, tako da je qraqebist ostal sam v dialogu s flamenkom. A bojda Ole! tako ali tako izvira iz Alah! ...

Kakorkoli, če na koncert pogledam neprizadeto pristransko, priznam, da bi se brez obeh Maročanov (in navdušene flamenko sosede v dvorani) pretežno prijetno dolgočasila. Tako pa je nastop Esperanze Fernández uspešno sklenil prvo sezono abonmaja Glasb sveta, ki se je začela z izvrstnim, dolgo zaželenim, hudo potrebnim, slastnim koncertom prvega moža azerbajdžanskega mugama Alema Kasimova. In vsi ti atributi (zaželen, hudo potreben, slasten) veljajo tudi za Cankarjevega abonmajskega novorojenca, ki bo – inšalah! – tudi v drugem letu, to je letos, zagotavljal redno ponudbo godb sveta čez vse koledarsko leto: da bi bilo tako tudi tretje, četrto leto ... in tja v neskončnost ter večnost!

TC Lejla bin Nur