Ani DiFranco

Mala ljudska pevka

Ani DiFranco je ameriška glasbenica, kantavtorica in kitaristka, ki sem jo spoznala po različnih »bootlegih«, ki krožijo med glasbenimi sladokusci. O njej v našem glasbenem tisku doslej nisem zasledila vrstice, čeprav je izredno aktivna. Letos poleti je zaključila veliko ameriško turnejo, preko njene menedžerke sem zaman skušala z njo navezati stik po internetu, saj je bila vseskozi zasedena.

Glasba Ani DiFranco je posebna in samosvoja, pa naj se bere še tako klišejsko. Če bi njeno glasbo na hitro nekomu predstavila, bi jo denimo lahko uvrstila med zgodnjo, ritmično živahno Joni Mitchell v smislu njene lirične improvizatorske vloge in Patti Smith, glede na družbenosocialni angažma, ki ga poudarja in zastopa. Toda vsaka primerjava je v bistvu krivična do nove avtorice, saj sama hodi po povsem avtentični glasbeni poti.

Njena ustvarjalnost sproža več vprašanj: najprej je tu glasbeni pristop, poseben rokovski zapis, ki je tako primarno pristen in naraven, kot ga dandanes le malokdaj zasledimo in ki ga tako pogrešam na domačih glasbenih tleh. Kot da je ta oblika glasbenega ustvarjanja, pisanja, igranja, petja, izginila iz naših krajev. Pišem o, preprosto rečeno, značilnem stilu kantavtorstva na ženski način, ki polni glasbeni oder zgolj s svojo pojavo in ne z zadnjimi modnimi trendi, nasveti stilistov in vizažistov na eni strani - če vzamemo pod drobnogled samo zunanjo manifestacijo pojava. Kar se glasbene oblike tiče, so tu zapete povsem običajne, včasih celo banalne zadeve, ki se ti dogajajo v življenju, dogodki, na katere se odzivaš, stvari, ki te vznemirijo, begajo, motijo ali polnijo, navdihujejo, radostijo. O tem pišeš z vsem svojim bistvom, za besedami v tistem trenutku stojiš in to se v izdelku potem vidi, sliši in čuti. Sporočilo pljuskne preko vseh medijev in zadene, bodisi poslušalca na koncertu bodisi ljubitelja v domači dnevni sobi. Nič v nastopu ni moteče, nič bahavo in potvorjeno, nobenega nasilja v komunikaciji, nad ušesnimi bobniči ali drugače, predvsem je v liriki zajeto veliko zdrave pameti, tolerance in humorja. Vedno znova se sprašujem, kako da nas je ta oblika glasbenega ustvarjanja na veliko obšla. Rokovsko formo po mojih merilih vedno poganjata neki notranji nemir in želja preliti to v izrazno formo, ki ti je pri roki in ki jo v določenem trenutku najbolje obvladaš.

Ani DiFranco je z minimalnimi razpoložljivimi sredstvi iz sebe iztisnila maksimum inovativnosti, spontanosti in kreativnosti. Je prepričljiva, udarna, ve, kaj povedati in kako zaigrati. Kreativni naboj je pokazala že v otroštvu. Pri devetih letih je že pridno brenkala na kitaro, s prijateljico sta v šoli pripravili priredbe Beatlov. Kasneje je kitaro za nekaj let zamenjal balet, toda že pri štirinajstih jo je ponovno zaneslo v glasbene vode, tokrat zares. Pri petnajstih je zapustila razbito družino, napetosti med staršema so jo zelo dušile, in začela se je preživljati sama z igranjem ob sobotnih večerih v lokalnih pubih. Pri osemnajstih je igrala na ulici, na vsakem vogalu, po lokalih, posnela prve demo posnetke. Pri devetnajstih je imela napisanih že impozantnih sto osebnoizpovednih esejev (prevladuje tematika o razbitih družinah, o neenakovrednih odnosih med spoloma, folk pesmi), demo kasete pa je prodajala na svojih koncertih. Takrat si je že nadela samoironični (ali pa tudi ne) vzdevek »Little folksinger«.

Glede na dober odziv javnosti se je odločila, da investira vse svoje prihranke in se za povrh zadolži pri prijateljih z namenom, da ustanovi lastno neodvisno glasbeno založbo Righteous Babe (1990). Istega leta je že objavila prvi samostojni album in potem jih je do danes kot po tekočem traku nanizala še šestnajst. Drzna, samozavestna, s široko razorožujočim nasmehom vzbuja pozornost bodisi z (nekoč) povsem obrito glavo, tatooji, piercingi bodisi (kasneje) z izzivalnimi, dolgimi dredi; osvobojena nasvetov stilistov se tudi navzven levi tako, kot ji v določenem trenutku najbolj ustreza. Po ameriških državah potuje sama s svojim folksvagnom, poje, kjer ima priložnost in možnost, prodaja svoje plošče, sklepa dogovore. Je nenehna popotnica, s povprečno dvesto koncerti na leto pa si širi krog poslušalcev, ki običajno postanejo zvesti privrženci. Z užitkom sem si ogledala in preposlušala lanskoletni DVD Trust, tako da sem lahko vsaj približno zajela to zunanjo pojavnost, odziv publike, ki odlično pozna njene pesmi, ki poje in diha z njo. V vseh teh letih je uspela samostojno zgraditi lasten glasbeni imperij izven velikih glasbenih založb, izven diktata glasbene industrije, z glasbo, ki ni pisana na prvo žogo, z liriko, ki je brez blišča in izredno kritična, tudi samokritična. Torej se le da, načelo DIY tudi v 21. stoletju deluje in v primeru Ani DiFranco zelo uspešno. In prav v tem segmentu je pravzaprav skrita največja odlika njene lastne poslovne vizije promoviranja. »Ne verjamem v sistem velikih glasbenih založb. Mislim, da to ne koristi umetnosti, in prepričana sem, da je večina glasbenikov pri tem bolj oškodovana, kot pa da bi dobila pomoč. Po drugi strani pa menim, da če imaš rad glasbo, ni popolnoma nič narobe, če jo igraš v živo na vogalih ulic ali po lokalih. Ti prostori resda niso glamurozni, vendar se na njih večinomaodvija prava glasba. MTV je polna komercialne glasbe in bari so je prepolni,«je povedala v intervjuju za časopis Guitar Player.

Založba Righteous Babe ima sedež v njenem rojstnem kraju Buffalo in evropsko podružnico v Londonu; na njen naslov pa dnevno prihaja množica neodvisne, nekonvencionalne in neujete glasbe, ki jo nedvomno navdihujeta stil in pot Ani DiFranco. V skorajda dvajsetletnem glasbenem delovanju je našla tudi čas za številna skupna sodelovanja, na primer z Johnom Gorko ali Jackie Chan, producirala je snemanje Dana Berna in Janis Ian, pripomogla, da so glasba Woodyja Guthrija in zgodbe Utah Phillips dobile povsem nove privržence. Njene pesmi sta priredila Dave Matthews in Chuck D, je močan vir navdiha za številne glasbenike, ki so po njenem vzoru na novo definirali vlogo hladne in preračunljive glasbene industrije, ki namesto umetnosti in ustvarjalnosti vzpodbuja zaslužek in goli pohlep. Znan je njen pozitiven pristop do aktualne družbene stvarnosti, svoj glas in prosti čas poklanja različnim odprtim, angažiranim temam, ki burkajo ameriško javnost (odnos do smrtne kazni, splava), promovira enakost med spoloma, je ostra nasprotnica politike aktualnega predsednika Busha. Če je njen glasbeni vzpon doživel določene spremembe, pa so določene stvari pri njej ostale ortodoksno iste: najpomembnejša vrlina je nedvomno pripadnost resnici, da poimenuje stvari s pravim imenom in zdravim razumom, brez strahu in popuščanja. Sporočilnost izraža s svojim najmočnejšim orožjem, izjemnim petjem in značilnim igranjem na kitaro. Njen nastop in drža prevzameta.

Ani Di Franco je zaljubljena v kitaro in najbolj se razgovori in oživi, ko lahko pripoveduje o intuitivnem igranju na instrument, o pomenu in vlogi instrumenta, o nastajanju komadov. »Moje pesmi se rodijo s kitaro in časopisom, številne kitare imajo različne glasove in delujejo kot moji glasbeni in pišoči partnerji. Proces nastajanja pesmi je lahko zelo emocionalen, hiter, ko v enem zamahu napišem komad od začetka do konca, ali pa je to nenehna meditacija, ki se nadgrajuje v neskončnost. Glede na to, da sem stalno na turnejah in nastopam, je prav interakcija med pesmijo in publiko pomemben del delovnega procesa. V vsakem primeru pa se na ta način moje pesmi razvijajo, šele ko nastopam, dobi pesem ob liriki in melodiji svoje pravo mesto.«

Ani DiFranco je razvila težak stil igranja kitare. Igra s posebnimi umetnimi nohti, kar zahteva določeno tehniko, z njimi pa si tudi zaščiti členke. Zanimivo, da je posnela že dvajset plošč, kjer je snemala istočasno vokal in kitaro, pa ji je sam proces snemanja še dandanes uganka. Še posebej težko je snemanje v živo z akustičnim instrumentom, kar lahko preverimo na letošnjem albumu Knuckle Down. Če je pri devetih začela brati note in resno igrati na akustično kitaro, je pri štirinajstih prisluhnila lastnemu talentu in začela imrovizirati. Hrup v lokalih jo je dobesedno prisilil, da je močneje udarjala po strunah, na vsak način je hotela obrniti pozornost nase, na svoj glas, na kitaro. Povzemala je nasvete od odličnih mojstrov kitare in tonskih tehnikov, naj omenim le Davida Reillyja, ki je delal tudi z Jacksonom Brownom, Joni Mitchell in Princeom. »Kitara je mojnajboljši prijatelj. Od devetega leta starosti mi pomeni družbo, pribežališče, tolažbo.« Je pravi samorastnik v smislu črpanja vplivov in povzemanja vzorov. Ti so bili povečini lokalni neznani godbeniki, mojstri glasbil, ki igrajo na ulici in animirajo ljudi, kasneje se je na folk festivalih najbolj navduševala nad zahodnoafriškimi kitaristi in njihovim načinom igranja (finger-picking), ki ga je v celoti prevzela in nadgradila. V svojem glasbenem razvoju je prešla vse možne stopnje, od samostojnega nastopanja v stilu folk kantavtorjev, do igranja v skorajda klasični rokovski zasedbi, da se je kasneje spet vrnila na izhodišče. Zadnje dve leti spet sama na kitari in z basistom Toddom Sicafoosom, zgolj njena najljubša glasbena pokrajina in prekipevajoča, kot britev ostra besedila na drugi strani. Besedila, ki razgaljajo današnji trenutek, besedila, ki so pravi politični barometer ameriškega vsakdana. Ani Di Franco je mojstrica opisovanja življenjskih podrobnosti, njena odrska ekspresivnost pa je zgolj podlaga za opis socialnih, intimnih, tudi avtobiografskih elementov ali eksistencialnih dram človeškega vsakdana. V glasbeno pisavo je vnesla navidezno lahkotnost in brezbrižnost do uveljavljenih rokovskih postopkov, ljudi naslavlja odprto in neobremenjujoče. Nastopi v dvoje so ji pisani na kožo, na odru uspe stkati posebno sinergijo, toda še vedno ohranja svojo spontanost in posebno intimnost. Tak način ji omogoča tudi večji in bolj pristen stik s publiko. Njen zadnji nastop v televizijski oddaji slavnega Lettermana so cenzurirali. Sporno je bilo besedilo »white people are so scared of black people«. Stališče DiFrancove je jasno: velike TV mreže nočejo v svojih oddajah nič posebej resnega ali resničnega, da se »delovno ljudstvo ne bi vznemirjalo. In prav to mi je pri mojem poslu najbolj všeč, da lahko preprosto povem to, v kar mnogi med nami verjamejo.«

Od letošnjega poletja mučijo Ani DiFranco zdravstene težave. Davek na več kot petnajst let neumornega igranja na kitaro je tu - resno in hudo vnetje živcev na rokah in v zapestju. Odpovedani so načrtovani koncerti vse do poletja 2006. Niti slučajno pa to ne pomeni, da bo DiFrancova mirovala. Za pomlad 2006 načrtuje snemanje novega albuma, napovedana pa so tudi številna snemanja z dolgoletnimi prijatelji.

Varja Velikonja

Viri:

www.righteousbabe.com

Frets magazine, Summer 2005

The Trouser Press Guide To 90's Rock