Muska Eseji

O sodobni krščanski popularni glasbi na slovenskih tleh

V glasbenoantropološki raziskavi sem na terenu opazoval pojav sodobne krščanske popularne glasbe (odslej SKPG) v Rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem[1] (odslej RKC[2]). Pri tem sem izhajal iz Merriamovega razumevanja antropologije glasbe kot »raziskovanja glasbe v kulturi« (2000: 5).

Dotik Boga al' pa nebes?[3]

SKPG je v zavesti njenih ustvarjalcev in ustvarjalk samostojna glasbena zvrst, ki je temeljno vpeta v popularno kulturo, zato govorim o popularnoglasbeni zvrsti, četudi so sogovorniki in sogovornice to dejstvo zaradi odklonilnih predstav o popularnem težko sprejemali. SKPG je torej pojav, ko neki popularno glasbeni spremljavi (ki jo izvaja bend) pripnemo versko besedilo ali pa besedilo, ki napeljuje k pozitivnim vrednotam (a izvajalci pripadajo RKC-ju) – kot je denimo v nekem pogovoru izpostavil urednik revije Ognjišče: »Starejši sprejemajo vašo[4] glasbo zato, ker jo izvajajo fantje v redovnih oblekah. Mislijo si: To pa ne more biti nič slabega, čeprav so viže malo bolj moderne« (Minores: 41). Pomen institucionalne pripadnosti je sogovornik opisal takole: »Če veš, da je to pela Abba, potem težko rečeš, da je to ne vem kako duhovna glasba. Če bi jo pa izvajala Sašo in Robi[5], bi se laže opredelil do nje kot do duhovne pesmi.«

Kaj je torej SKPG? »Duhovna ritmična glasba je glasba, katere besedilo naj bi temeljilo na Sv. pismu ali na modrosti cerkvenih očetov, glasba pa je po stilu lahko različna, vendar zasidrana v sodobnem glasbenem izražanju. Največkrat gre za popularno glasbo, lahko je pa tudi rock, folk, celo metal, v zadnjem času pa se uveljavlja tudi hiphop« (Kopavnik in Turk 2003: 6). Termin SKPG sem oblikoval ob pregledovanju angleških virov (Contemporary Christian Music), slovenskih pesmaric tovrstne glasbe (Sodobna krščanska pesem, Bešter 1986: 3) in pogovori s sogovorniki in sogovornicami.

Ker je popularna kultura novost 20. stoletja, je novost tudi SKPG. Ni pa novost povezovanje živih glasbenih tradicij in verskih besedil, zato je SKPG ena izmed pojavnih oblik tega odnosa. Zmaga Kumer denimo takole opisuje stanje cerkvene glasbe pred cecilijanskim gibanjem v 19. st.: »Včasih so ponekod spremljali tudi cerkveno petje godci, ker v mnogih cerkvah ni bilo orgel. Zlasti so ti piskači, kot so jih imenovali, prišli do veljave ob farnih žegnanjih: po slovesni maši je bilo darovanje, in medtem ko so ljudje prihajali k oltarju, so godci na koru godli poskočne koračnice, polke, mazurke ipd.« (1972: 81).

Ko je pršou rokenrol, so ponorel vsi fajmoštri[6]

SKPG se je pojavila med karizmatičnimi[7] gibanji v krščanskih cerkvah in rokenrolom – nastal je torej t.i. krščanski rock, o katerem sogovornik Jani Guna pravi, da je »v osnovi čista subverzivnost. Glasba ima v cerkvi slavilno funkcijo, kar ni v skladu z energijo rokenrola, ki je bolj karnalne vrste. Moral je nastati krščanski rock, ker navaden rock ni šel v cerkev«.

V ZDA se je v 60.letih v duhu nastajajoče rock glasbe in gibanj, ki so ji sledila, kot alternativa osrednji glasbeni industriji začela rojevati nova glasbena zvrst, ki se je do danes oblikovala v glasbeno industrijo, imenovano sodobna krščanska glasba (Romanowski 2000: 105). »Veseli smo bili, da smo lahko v krščanski glasbi našli zadoščenje za naša hrepenenja po glasbeni ustvarjalnosti in za potrebo po duhovni globini« (CCM Staff: 25 people…). Na novo rojevajoče se glasbene prakse so po vzoru hipijevskega gibanja v kratkem času prerasle v gibanje, ki so ga mediji imenovali Jesus Movement. Nove glasbene prakse so mladi izvajalci oblikovali tako, da so popularni glasbi dodali krščanska besedila (Romanowski 2000: 105, Howard in Streck 1999: 71), kot delajo to še danes. Predvsem glasba je bila tista, zaradi katere je bilo gibanje del popularne kulture, čeravno je bilo na prvem mestu vodilo, naj bo glasba orodje za širjenje Jezusovega evangelija (Howard in Streck 1999: 56-57). Leta 1978 je začela izhajati revija Contemporary Christian Music, ki se je kasneje preimenovala v Contemporary Christian Music Magazine, pri čemer je ostalo do zdaj.

Podobno kot se je jugoslovanska mladinska organizacija sredi 80. let omehčala in »spoznala, da bi popularna glasba lahko bila njeno politično orožje, ne pa nasprotnik« (Muršič 2000: 206), je tudi RKC popularno glasbo sčasoma, namesto da bi v njej videla satanovo nevarnost, začela videti kot eno izmed orodij oznanjevanja evangelija. Znotraj RKC-ja seveda ostajajo različni tokovi; eni v rock glasbi še vedno vidijo nevarnost, hkrati pa cerkvene založbe izdajajo plošče z bolj ali manj rockovsko obarvano SKPG.

Pri nas se je zgodba Jesus Music, ki jo danes imenujemo duhovno ritmična glasba, začela s prvo izdajo pesmarice pesmi in popevk v letih 1965 in 1969 Zapojmo bratje, ki jo je uredil jezuit France Cerar. Že ob prvih dveh Cerarjevih pesmaricah so se pokazale mladinske veroučne skupine kot pomembne nosilke razvoja in distribucije popularnoglasbenih zvrsti v cerkvi. Srednješolska in študentska katoliška populacija, ki se je večinoma tedensko zbirala skupaj s kaplani po slovenskih župnijah, je pri svojih srečanjih začela uporabljati kitaro in prepevati Cerarjeve pesmi. Uspeh pesmaric razberemo iz uvoda v pesmarico Staneta Beštra, ki je izšla deset let po Cerarjevi. Beštrovi zbirki pesmi in popevk (prva pod imenom Vsi zapojmo Gospodu, druga pa Vsi zapojmo Gospodu II) sta izšli v letih 1986 in 1989. Bešter takole piše o Cerarju: »Hvaležni smo mu, da je dovolil v tej novi zbirki ponatisniti nekatere uspešnice iz svojih pesmaric« (Bešter 1986: 3). Veroučne skupine so imele torej podobno vlogo, kot so jih imeli v razvoju osrednje rock scene klubi, gostilniški, barski in plesni bendi, »kajti v veliko primerih je bilo tovrstno anonimno dogajanje vir inovacij in sprememb« (Muršič 2000: 84).

Med Cerarjevima in Beštrovima pesmaricama je izšla še Gačnikova (Gačnik, 1970), ki je imela podoben cilj kot omenjeni dve, saj je »namenjena predvsem mladim kot pomoč pri nastopih, mladinskih srečanjih in za poživitev veroučnih ur« (ibid.: 2). Gačnik pravi, da je pesmarica plod večletnega dela z »ansamblom« Kamniktiti, kar pomeni, da lahko to skupino štejemo za prvo zasedbo SKPG v Sloveniji. Gačnik je tedaj župnikoval v Stranjah, kjer sicer »niso imeli stalne ritmične maše«, vsekakor pa so bile tiste, ki so bile, edinstveni primer v 60. letih.

Poleg mladinskih skupin po slovenskih župnijah je bil pomemben »vir« SKPG ljubljansko semenišče^[8], od koder izhajata dve od prvih zasedb SKPG pri nas – Klicarji, hkrati z njimi pa še Minores. Slednji so bili minoritski bogoslovci in so v začetku leta 1973 izdali prvo ploščo SKPG; takrat je revija Ognjišče zapisala: »Na slovenski diskografski trg je te dni prišla novost – prva plošča s slovenskimi verskimi popevkami, ki jih izvaja ansambel minoritskih bogoslovcev Minores« (Minores: 41). Iz bogoslovja sta izšla tudi Sašo in Robi ter nazadnje Mana, ki jo je oblikoval Alek Zwitter.

Znotraj SKPG

Sodobna krščanska popularna glasba je nekakšen krovni pojem sodobnih popularno glasbenih praks, ki se v nekem delu navezujejo na duhovne vsebine. SKPG se deli na tri zvrsti, ki se tvorijo glede na razumevanje razmerja med glasbo in duhovnimi vsebinami. V razumevanju notranjih razdelitev prihaja do različnih terminoloških rešitev posameznih avtorjev (naletel sem na 21 različnih poimenovanj SKPG), ne pa tudi do vsebinskih – v tem pogledu so si akterji precej enotni.

V grobem so znotraj SKPG tri zvrsti. Slavilna glasba je tista, v kateri glasbeniki pojejo o Bogu, Jezusu itd. V tem primeru je glasba ena izmed oblik govorjenja o temeljnih krščanskih resnicah. Drugo lahko imenujemo pop duhovno glasbo. Ustvarjalci te glasbe svojo prvo poklicanost vidijo v ustvarjanju glasbe, pri kateri je sporočilo zgolj posledica avtorjevega življenja po evangeliju. Končno imamo transformacijsko SKPG – glasbo, ustvarjeno v imenu umetniškega izražanja ter vrednot resnice in iskrenosti, ki naj bi jih ta glasba vsebovala.

Slavilna glasba

Moj sogovornik jo opredeli tako: »V ožjem smislu je to glasba, ki govori neposredno o Bogu in o človekovem odnosu z njim. Seveda mora biti potem v tem smislu s tem skladna vsebina, da čutiš, da je vsebina skladna z evangelijem.« Neka druga sogovornica pa je povedala, da »slavilna glasba poveličuje Boga«.

Slavljenje oziroma slavilno glasbo uporabljajo predvsem v karizmatičnih molitvenih skupinah in srečanjih (prim. Howard in Streck 1999: 61, Pollak-Eltz 1999, Vrabec 1997), pa tudi pri različnih dogodkih, kjer se zbere mladina, kot je na primer srečanje v Stični[9]. Vloga separacijske glasbe je ob teh spoznanjih prešla od oznanjanja evangelija – kot ene temeljnih prizadevanj kristjanov v karizmatičnih skupnostih (prim. Vrabec 1997: 48) – na »izkustvo sodobnega slavljenja« (Howard in Streck 1999: 61-62), tako da med glasbeniki poslej velja načelo: »Ko si na odru, poj Bogu in mu pusti, naj se on dotika ljudi« (ibid.). Glasba naj torej predvsem slavi Boga, oznanjevanje evangelija pa naj poteka po drugih vzvodih. Mnogi glasbeniki in glasbenice ustvarjanje (slavilne) glasbe pojmujejo kot izpolnjevanje božje volje, kot služenje Bogu. Zakonca, ki izvajata slavilno glasbo, sta mi povedala: »Dejansko midva morava to delati zaradi notranjega vzgiba – drugače pa se nama ne da.« Sogovornica mi je v zvezi s tem povedala: »Glasbenike lahko delimo na dve struji: na tiste, ki radi pojejo Bogu in na tiste, ki radi pojejo.«

Pop duhovna glasba

Slavilna glasba je morala za želeni prodor na osrednji popularnoglasbeni trg spremeniti temeljna načela. Začelo se je iskanje načinov, kako prodreti, hkrati z njim pa proces ustvarjanja novih temeljnih načel, ki so precej prisotna tudi pri nas. Imenujem jih pop duhovna glasba.

Nastala je zaradi mnenja glasbenikov in glasbenic, da je včasih o Bogu, o Jezusu in podobnih verskih temah bolje govoriti posredno, zato so namesto izrecnih verskih besedil začeli pisati glasbo s krščanskega stališča.

Sašo in Robi sta med najvidnejšimi slovenskimi glasbenik SKPG. Pesem Danes pravi takole: Danes je prvi dan, ko vse začenjam vse nanovo, / Danes je prvi dan, vem, da nočem več nazaj, / Danes je prvi dan, ko začenjam vse nanovo, / Danes je prvi dan, vem, da rabim Tvojo moč![10]

Prvo načelo, ki sem ga jasno zaznal med pogovori, je prepričanje, da je duhovna pop glasba dobra alternativa drugi popularni glasbi. Drugi poudarek, ki sem ga zaznal, je prepričanje, da imajo kristjani nekaj povedati. Z drugimi besedami, marsikateri sogovornik in sogovornica je poudaril(a), da je potrebno biti prisoten v svetu. John Fisher s tem v zvezi priporoča, naj bodo krščanski glasbeniki luč in sol sveta,[11] ne pa da vzpostavljajo alternativno kulturo oz. krščansko verzijo vsega, kar se dogaja v širši kulturi. Zanimati se za življenje v širšem smislu naj bi bila celo dolžnost vsakega krščanskega umetnika (Howard in Streck 1999: 101).

Transformacijska načela

Tretja zvrst, ki se je oblikovala iz potrebe zastavljati temeljna življenjska vprašanja, ne da bi nanje ponujala jasne odgovore, je transformacijska SKPG. Transformacijski glasbeniki svojo glasbo pojmujejo kot umetnost in ne gledajo na njeno uporabno funkcijo niti ne želijo biti misijonarji. Za njih je glasba refleksija božje podobe v vsakem posamezniku in zato izraz njihovih resničnih čutenj. Pogosto njihova glasba izraža družbeno kritiko in kritiko cerkva, zato se morajo stalno prebijati skozi cerkveno ter radijsko cenzuro in soočati z zavračanjem publike.

Kar je pri transformacijskih načelih novo, je, da to glasbo zavestno pojmujejo kot umetnost, ki obstaja zaradi nje same. Čeravno tako slavilna kot tudi pop duhovna glasba sledita nekim konkretnim estetskim normam, se obe izogibata njihovega omenjanja. V transformacijski usmeritvi je prisotna ideja o umetnosti, ki je krščanska takrat, ko si prizadeva za estetsko kvaliteto in resnico.

Moj sogovornik je zvrst opisal takole: »To je vsa glasba, ki govori o resničnem življenju, se pravi, ki na pristen način govori o življenju, recimo Balašević. Balašević redko govori neposredno o Bogu, ampak meni se zdi njegova perspektiva, kako govori o stvareh, marsikdaj zelo resnična, zelo krščanska. V širšem smislu lahko rečeš, da je to glasba, ki je krščanska, ki ima zelo krščansko vsebino, ker je to življenje. Zame je temeljno to, kar je rekel Tertulijan: človeška duša je po svoji naravi krščanska. Če nekdo to pristnost išče v življenju in iz življenja, ne bo dosti mimo Boga usekal, zato so tisti avtorji, ki črpajo iz življenja, že v nekem širšem smislu dosti krščanski.«

Med terenskim delom izrazitega predstavnika te zvrsti nisem srečal. Še najbolj se ji je približal Aleksander Mežek, ki ga Jani Guna itak ima za prvega in najbolj uspešnega slovenskega glasbenika SKPG. Svoje simpatije do krščanske glasbe je potrdil s sodelovanjem na papeževem shodu v Postojni, kjer so posneli Petrovo barko. Poleg tega pa je Mežek avtor hita Ko sem še kot deček. V pesmi Stari muzikant pravi: Poslušajte, poslušajte / Te glasove, ki done / V vaših srcih in okoli vas! / Pohitite, pohitite / Kamor vabijo zvonovi / In čarobne glasbe glas![12]

Svetne lovke božjega opravila

Ko se je SKPG znašla v velikem prodajnem stroju popularne kulture, se je začelo dogajati podobno kot folk glasbi, o kateri Kurkela ugotavlja: vse manj je folk in vse bolj je popularna (Kurkela 1999: 18). Avtorji zato govorijo kar o industriji krščanske popularne glasbe, torej, da lahko o SKPG govorimo kot o tržišču (Romanowski 2000). Ob tem razmišljanju se v sodobno zahodno družbo uvedenemu osebku logično postavlja nadaljnje razmišljanje: kaj pa file sharing, kakšno vlogo ima pri tem (zastonj) snemanje z interneta? Je to med kristjani možno? Moj sogovornik takole opisuje delovanje trga SKPG v slovenskem prostoru: »Nek komad od Robija Williamsa si boš potegnil dol s Kazae, duhovno ritmična glasba pa je taka, da bo šla skupina mladih na koncert in bo rekla:U, je blo fajn! Kaplan kupi CD! In bo kaplan kupil CD in si ga bo 6, 7, 8 prepeklo.« Veliko vprašanje se torej glasi: Ali Ne kradipomeni Ne snemaj z interneta? Če kje, potem se na primeru nelegalnih načinov pridobivanja glasbe z interneta kaže različnost dojemanja služenja Bogu in svetu. Jasno: na prvem bregu so proizvajalci s kapitalom in svojimi aduti, na drugem ljudstvo. Predstavnik prvih, John Styll - predsednik Gospel Music Association – pravi, da ni samo nelegalno, temveč da ni prav, da kdo snema z interneta (opirajoč se seveda na omenjeno božjo zapoved). Ljudstvo na drugi strani trdi, da gre pri snemanju enostavno za (spet – božjo zapoved) širitev Jezusovega evangelija, ki ima prednost pred dobičkom založb.

»Sodobna krščanska glasba je tako vplivala in so tudi nanjo vplivali trendi, prakse in strategije v osrednji zabavni industriji« (Romanowski 2000: 106). To je za Grossberga povsem normalno: »Rock je postal del dominantne osrednje kulture … je vseprisoten« (1992: 9). Nedvomno je imel rock temeljni vpliv na oblikovanje SKPG, poleg njega pa tudi na druge zvrsti in razmerja v popularni kulturi. Kljub vsemu SKPG ohranja svojo avtonomnost tudi v smislu tržišča.

Sodobna krščanska popularna glasba v nekem smislu ne predstavlja dosti novega. Če gledamo lok dogodkov od začetkov popularne glasbe do danes v razmerju do SKPG, potem SKPG predstavlja sad ustvarjanja ljudi v neki časovni in prostorski realnosti. Prepletanje popularno glasbenih praks in verskih vsebin ali institucionalne pripadnosti v cerkveni glasbi ni nič novega, saj gre za prepletanje aktualnih glasbenih praks in verskih vsebin. V tem smislu sta si SKPG in cerkveno ljudsko petje zelo sorodna, saj oba črpata iz ljudskega ustvarjanja v nekem prostoru. V obe glasbeni zvrsti sicer intervenirajo predstavniki akademske (elitne) glasbene sfere, ki pod pretvezo sistematizacije ter določitve primernega ohranjajo svoj posvečeni položaj. Ne morejo pa določiti nadaljnjega razvoja ustvarjalnosti, niti ga ne morejo preprečiti. Posebnost SKPG po mojem mnenju izhaja iz dejstva, da gre za popularnoglasbene prakse v okvirih temeljne cerkvene ritualne prakse (maše). V ospredje SKPG se očitno postavlja participacija, saj ima ta glasba poleg verskih funkcij (molitev, kontemplacija, premišljevanje, zapolnitev ritualnega časa itd.) tudi funkcije, ki so značilne za popularno glasbene zvrsti, kot je predvsem ples, zraven pa še užitek, zabava in sprostitev.

Zakaj je torej prišlo do SKPG? Ker enostavno ni moglo biti drugače, saj je popularna kultura vehementno in preveč očitno prikorakala v vsak kotiček ljudstva – tistega bolj ali tistega manj pobožnega.

Janez Rus

Opombe:

1 Morda pedantna opredelitev na slovenski prostor se mi zdi potrebna zaradi prisotnosti SKPG v mnogih krščanskih cerkvah in nacionalnih okoljih.

2 Kratico uporabljam spontano. Zaradi njene splošne prisotnosti v slovenskem mediascapu (termin sem si seveda sposodil od Arjuna Appaduraija; gl. Appadurai 1990) menda ne bo nejasnosti.

3 Izjava sogovornika, ki se je spraševal o potencialu, ki ga ima obravnavana glasba.

4 Govori o skupini Minores, ki je naredila prvi posnetek SKPG pri nas: Minores, Spoznanje. Samozaložba 1973 (LP) in Minores, Minores. Samozaložba 1973 (LP).

5 Sašo in Robi sta ena najbolj znanih in priljubljenih zasedb SKPG v Sloveniji

6 Misel sogovornice.

7 Za karizmatično duhovnost je značilno poudarjanje Svetega pisma, močno verovanje v darove Svetega Duha, dar jezikov (oblika glosolalije, pri kateri posameznik veruje, da nerazumljivi zlogi prihajajo od Boga), pa tudi čustvenost, spontanost in bratski duh (cf. Pollak-Eltz 1999, Vrabec 1997).

8 SSKJ omenja tudi bogoslovno semenišče. Kakorkoli, v vsakem primeru gre za zavod, v katerem stanujejo študentje teologije, ki nameravajo postati duhovniki v RKC. V Sloveniji obstajata dva takšna zavoda – v Ljubljani in v Mariboru. Zaradi omejenih možnosti terenskega dela dogajanja v mariborskem nisem raziskoval. Niti sogovorniki in sogovornice niti pisni viri dogodkov v zvezi s SKPG v mariborskem semenišču ne omenjajo. Eden izmed razlogov bi lahko bil tudi ta, da je bila v Sloveniji praksa, da so mariborski študenti najprej dve leti bivali v Ljubljani in šele nato samostojno v Mariboru.

9 Mladinsko srečanje v Stični je vsako tretjo soboto v septembru in poteka že 20 let v tamkajšnjem cistercijanskem samostanu.

10 SašoandRobi (R. Rolih/R. Rolih, S. Mugerli/B. Andrejc), 'Danes.' Danes. Ognjišče (DD010) 2003 (CD).

11 Pri tem pozivu se seveda sklicuje na isto naročilo, ki ga je dal Jezus svojim učencem (prim. Mt 5, 13-15).

12 Aleksander Mežek, Stari muzikant.Podarjeno srcu. Založba kaset in plošč RTV Ljubljana/Eye Witness Music (LD 1791) Brez letnice. (LP)

Viri:

- Jure Aleksič: Festival duhovne hrane: krščanskemu popu gre v Sloveniji naravnost mega. Mladina (15): 56-57, 2002.

- Arjun Appadurai: Disjuncture and Difference in the Global Cultural Economy. Public Culture 2(2): 1-24, 1990.

- Stane Bešter: Vsi zapojmo Gospodu I. Ljubljana. Župnijski urad sv. Štefana, 1986.

- Stane Bešter: Vsi zapojmo Gospodu II. Ljubljana. Župnijski urad sv. Štefana, 1989.

- CCM Staff: 25 Powerful People Who Have Made Christian Music What It Is Today. Contemporary Christian Music Magazine. Internetni vir: andlt;http://www.ccmmagazine.com/features/fullstory.asp?Id=2320andgt; november 2003.

- The Pursuit of the Dream: A Look at the History of.' Contemporary Christian Music Magazine. Internetni vir: andlt;http://www.ccmmagazine.com/features/fullstory.asp?Id=136andgt; november 2003.

- Franc Cerar: Zapojmo bratje. Maribor, 1965.

- Franc Cerar: Zapojmo bratje II. Maribor, 1969.

- France Gačnik: Na strunah kitare: 50 verskih popevk. Ljubljana, 1970.

- Lawrence Grossberg: We gotta get out of this place: popular conservatism and postmodern culture. New York in London. Routledge, 1992.

- Jay R. Howard in John M. Streck: The splintered art world of Contemporary Christian Music. Popular music 15(1): 37-53, 1996.

- Jay R. Howard in John M. Streck: Apostles of Rock: The Splintered World of Contemporary Christian Music. Lexington. The University Press of Kentucky, 1999.

- Uroš Kopavnik in Miha Turk: Duhovno ritmična glasba. Sončna pesem 19(9): 6-11, 2003.

- Zmaga Kumer: Slovenska ljudska glasbila in godci. Maribor. Založba Obzorja, 1972.

- Vesa Kurkela: Is Folk Music Youth Music and What is the Eastern Influence? Two Debates on Contemporary Folk Music. V: East European Meetings in Ethnomusicology. Marin Marian-Bălaşa, ur., str. 11-23, 1999

- Allan P. Merriam: Antropologija glasbe. Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče.

- Minores (1973): Minores. Ognjišče (3): 41-42, 2000

- Rajko Muršič: Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem in rock klubu. Ceršak. Subkulturni azil, 2000.

- Angelina Pollak-Eltz: Pentecostalism in Urban Venezuela Today, v: Urban Symbolism and Rituals: Proceedings of the International Symposium Organised by the IUAES Commission on Urban Anthropology, Ljubljana, June 23-25, 1997. Ljubljana. Filozofska fakulteta.Str. 239-244, 1999.

- William D. Romanowski: Evangelicals and Popular Music. The Contemporary Christian Music Industry, v: Religion and popular culture in America. B. D. Forbes et al., ur. Berkeley: University of California Press 2000, str. 105-124,

- Peter Vrabec: Nekatere značilnosti in mesto prenove v duhu v Cerkvi. Diplomsko delo. Ljubljana. Univerza v Ljubljani. Teološka fakulteta, 1997.