Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Viktor Škedelj – Viki

Buldožer

30 let, odkar so »pljunili resnici v oči«

»Grupa Buldožer, stražnjica šovbiznisa« je bila gotovo ena izmed najbolj pomembnih, sila popularnih, hkrati pa tudi od oblasti napadanih rockovskih skupin v bivši Jugoslaviji. S svojim provociranjem, avtentičnostjo in nekonformizmom je odkrivala skrajne meje potrpežljivosti cenzorjev, jih mnogokrat tudi prestopila in s tem utirala pot kasnejšemu novemu valu in punk gibanju ter kopici drugih alternativnih skupin.

Zgodba o Buldožerjih se začne s predigro. Leta 1972 je bila namreč v Ljubljani iz »najboljših rockovskih glasbenikov na sceni«, po vzoru v svetu tedaj zelo priljubljenih »supergroups«, osnovana skupina Sedem svetlobnih let. Hitro je pritegnila pozornost občinstva in tudi nastopila na prestižnih Boom festivalihleta 1973 in 1974 (posnetek Krinko razkrinkaj je moč slišati na LP-plošči Boom '74). Po uspešnih nastopih je prišlo do dogovarjanj z Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana, ki pa se žal niso srečno iztekla, saj je založba hotela preveč korenito poseči v glasbo skupine, s čimer pa se ta seveda ni strinjala. Ko so se jeseni 1974 odpravili na slovensko turnejo, je bil eden od prednastopajočih tudi kantavtor Marko Brecelj, ki je občinstvu predstavljal komade, ki so še konec istega leta izšli na plošči Coctail. Tako je prišlo do medsebojne kreativne privlačnosti med njim in članom omenjene skupine Borisom Beletom. Februarja 1975 sta pod imenom Duo Buldožer z Brecljevo Rastemo nastopila na opatijskem festivalu. Navdih za svoje poimenovanje sta dobila v pesmi Ivana Volariča – Fea, ki je v svoji pesmi zafrkantsko spremenil znani Minattijev verz v »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav je to buldožer«. No, tako nekako se začne naša zgodba: Brecelj se je skupini priključil kot pevec in frontman, ta pa se je preimenovala v grupo Buldožer.

Buldožerji, ki so ugotovili, da sta jim slovensko glasbeno okolje in trg premajhna in prezatohla, so se odločili prodreti na vsejugoslovansko sceno. Zato sta Bele in Brecelj začela pisati besedila za nove komade v srbohrvaščini. Prvi nastop so imeli že 29. maja 1975 v Zagrebu, dva dni kasneje pa so v istem mestu nastopili tudi na Boom festivalu '75 (v zasedbi: Marko Brecelj, vokal; Boris Bele, kitara in vokal; Borut Činč, klaviature; Uroš Lovšin, kitara; Andrej Veble, bas kitara; Štefan Jež, bobni.). Publika in kritika sta bili navdušeni in za skupino so se začeli zanimati predstavniki različnih jugoslovanskih založniških hiš. Buldožerji so sprejeli ponudbo Mira Bevca, lastnika takrat najboljšega jugoslovanskega studia Akademik, ki jim je za snemanje plošče ponudil neomejeno število snemalnih ur. Za tako kreativno in inovativno skupino je bilo to seveda kot naročeno, saj so si lahko dali duška in posneli eno bolj zanimivih in inspirativnih plošč v zgododvini jugorocka (pa tudi širše – prav brez problema lahko izpustim »jugo«). Pljuni istini u oči je tako izšla decembra 1975 pri PGP RTB (Produkcija gramofonskih ploča Radio televizije Beograd). Do konca meseca so prodali več kot dvanajst tisoč izvodov, kar po nepreverjenih (!) podatkih pomeni, da se je prodajala celo bolje od takrat aktualne druge plošče Bjelog dugmeta Šta bi dao da si na mom mestu.

Hja, pa so se pojavile težave! Ministrstvo za kulturo SR Srbije je ploščo brez uradnega pojasnila (neuradno pa se je glasilo, da Buldožerji s to ploščo navajajo mladino na seks, droge, alkohol in samomor) prepovedalo in plošča je bila umaknjena iz prodaje, pesmi z nje pa so prenehali vrteti na večini radijskih postaj po vsej Jugoslaviji. Šele pet let kasneje je Založba obzorja Maribor (Helidon) odkupila posnetke in omogočila ponovno izdajo. Medtem časom pa je Pljuni istini v oči na črnem trgu dosegala najvišje cene.

Pa so se težave kar vrstile! Za 9. aprila 1976 so imeli Buldožerji napovedan svoj prvi samostojni koncert v Hali Tivoli. Takratna praksa je bila, da je moral dovoljenje za koncert dati tudi mestni komite ZSMS. Tedanji sekretar (rajši ga ne bom imenoval, odpuščam mu, saj ni vedel, kaj dela) je s privolitvijo zavlačeval vse do dneva koncerta, ko je člane skupine odslovil z izjavo, da niso ideološko preverjeni in koncerta ni dovolil. Po medijih so takrat za razlog odpovedi objavljali razne izmišljotine, kot na primer, da ni bil pravilno prijavljen, ker naj bi bila v prijavi manjkala točna ura začetka koncerta in podobne neumnosti. Poleg ogromnih materialnih stroškov, ki so jih morali Buldožerji kriti sami, pa so bile posledice za nadaljne delo še resnejše. Ker Mestni komite ZSMS Ljubljane koncerta ni dovolil, je to za mnoge organizatorje koncertov, ki so bili v tistih časih pretežno organizirani znotraj ZSMJ, pomenilo »prste stran od teh neprilagojencev«. Tako so bili odpovedani mnogi, že potrjeni koncerti po celotni Jugoslaviji in na splošno so jih začeli organizatorji ignorirati. Zaradi neznosne situacije, v kateri so se znašli, so Buldožerji organizirali javno razpravo na temo Kje je mesto rocka v naši družbeni sredini in kje se tu nahaja Buldožer. V debati so poleg članov skupine sodelovali še skladatelj in dirigent Bojan Adamič, hrvaški rock kritik Dražen Vrdoljak, filozof Darko Štrajn, pesnika Blaž Ogorevc in Matjaž Hanžek ter predsednik ŠKD Forum Dare Stojan. Razprava je ob prisotnosti novinarjev in občinstva potekala v galeriji Študentskega naselja, v živo ga je prenašal Radio Šudent, povzetki pogovora pa so bili objavljeni tudi v revijah Stop in Mladina. Buldožerje in njihovo ustvarjalno delo je zagovarjal tudi ljubljanski univerzitetni komite ZSMS, saj so referate na to temo napisali Lev Kreft, Jaša Zlobec, Denis Poniž, Darko Štrajn, Matjaž Hanžek, Jure Detela in Igor Vidmar. V njih so skupino Buldožer predstavljali kot del neodvisne študentske kulture, ki jo je nujno potrebno podpreti. Ves ta angažma kulturne srenje je pripomogel, da so se razni lokalni komiteji ZSMJ sčasoma otresli strahu pred organizacijo koncertov te »subverzivne slovenske skupine«, ki je tako lahko nastopala dalje.

No in ob vsej tej podpori je junakom naše zgodbe uspelo tudi končno nastopiti na svojem prvem samostojnem koncertu v Hali Tivoli, 22. junija 1976, napovedanem kot »vrnitev odpisanih«. Spektakel se je začel z Brecljevim prihodom na oder, ki je imel na nogo z verigo privezan ogromen balon. Tega je preluknjal in ob tem vpil: »Svobodni smo, svobodni smo!« V nadaljevanju je PGP RTB članom benda podelila srebrno ploščo za album Pljuni istini u oči (kljub umiku iz prodaje! – Oh, prelesti absurdnosti totalitarizmov!!!).

Jeseni istega leta je skupina odpotovala v Novi Sad, kjer je v studiu tamkajšnje RTV posnela material za svojo drugo ploščo in ko je bil material posnet, se je začela celoletna kalvarija do izida plošče. Cenzorji tokrat niso hoteli ponoviti enake napake kot pri prvi plošči. Že med samim snemanjem je PGP RTB v Beletovi pesmi Ne brini mama cenzurirala stavek »odoh ja u nirvanu« ter ga spremenila v »odoh ja u kafanu«. Po mnenju nekaterih preveč zagrizenih dušebrižnikov naj bi beseda »nirvana« preveč asociirala z uporabo mamil. Jasno, bolje rakija kot trava. Cenzorje je motil tudi predvideni naslov plošče, ki se naj bi glasil Još jedna ploča što kvari našu djecu, in tako je plošča dobila nov, manj provokativen naslov - Zabranjeno plakatirati. No potem nekaterim varuhom socialistične morale ni bil všeč verz »Ličnu kartu, molim«, drugim ni bila povšeči vokalna interpretacija celotne skladbe Djevojčice, saj se jim je dozdevala preveč pornografska in tako dalje in dalje v nedogled. Sledili so sestanki raznoraznih komisij, ki so poslušale posneti material in dajale vedno nove in nove pripombe. PGP RTB se je tako aprila 1977 dokončno odločila, da plošče ne bo izdala. Potem ko so morali člani Buldožerja uporabiti zvijačo, da so lahko prekinili ekskluzivno pogodbo s PGP RTB, je plošča končno izšla 2. novembra 1977 pri Založbi obzorja Maribor (Helidon).

Spomladi 1978 so se Buldožerji posvetili izključno glasbi, kar pomeni, da so tudi tisti člani, ki so še bili zaposleni, svoje službe pustili in postali glasbeni profesionalci, kar je seveda zahtevalo tudi strožji način dela. Vaje so se začenjale približno okoli devetih dopoldne, trajale do kosila, na katerega so člani hodili skupaj, po kosilu je bil čas za nogomet, po tej rekreaciji pa zopet vaje, ki so lahko trajale pozno v noč. Tudi koncertne turneje so postale bolj naporne in lahko se je zgodilo, da je bend odigral tudi do dvajset koncertov na mesec.

Naslednji buldožerski glasbeni izdelek, zabeležen na vinilu, je bila glasba za film Živi bili pa vidjeli. Menda si je film ogledal sam veliki filmofil maršal Tito in zadevo komentiral nekako takole: »Všeč mi je, če je mladina kritična.« Rezultat tega nekakšnega pol-odobravanja je bilo presenečenje za vse, morda še najbolj za same Buldožerje. Za glasbo v tem filmu so namreč prejeli prestižno nagrado zlata arena. To je pomenilo, da je skupini vse odpuščeno in da je po zapletih s cenzurami končno zopet prišla na zeleno vejo.

Tedaj pa je Buldožerje zadel drugačne vrste šok. Brecelj seveda ne bi bil to, kar je, če ne bi ravno v tem trenutku, ko je bilo bendu končno omogočeno normalno delovanje, tega tudi zapustil. In Brecelj je bil frontmen skupine, eden od avtorjev skladb, pevec velike večine pesmi, »tisti mali podivjanec na odru« in sploh človek, s katerim je skupino Buldožer povezovalo največ poslušalcev. Zoprno!

Skupina se je morala reorganizirati. Postala je petčlanska, saj niso iskali novega pevca. To vlogo je namreč prevzel kar Boris Bele sam. Najbolj opazna značilnost pa je bila ta, da so izgubili precej odrske teatraličnosti, kajti Brecelj je bil vedno poln nenavadnih domislic, ki so pogosto presenečale celo njegove sočlane (lahko se je recimo pojavil na odru v SS uniformi, z vrvjo okoli vratu …). No ja, kljub vsemu se Buldožerji niso dali in leta 1980 izdali konceptualni album Izlog jeftinih slatkiša, njihovo najbolje prodajano ploščo. Omeniti moram vsaj dve pesmi s te plošče, in sicer Slovinjak punk, veseljaško in duhovito parodijo na punk. To je namreč prva skladba v slovenščini, ki so jo Buldožerji izdali na plošči. Druga pesem na tej plošči, ki jo velja izpostaviti, pa je »vsejugoslovanski kvazi reggae megahit« Žene i muškarci. Definitivno njihova največja uspešnica.

Buldožerji so bili torej kljub odhodu Marka Breclja nekako na konju, čislani tako pri publiki kot kritiki. Ta je dala sila zanimivo izjavo, češ da je Buldožer edina jugoslovanska rock skupina, ki je na odru taka kot v privatnem življenju. To je bilo za takratne rockerje seveda več kot zelo pohvalno, saj je pomenilo, da je iskrena, pristna, da resnično živi svoj rokenrol.

Junija 1980 je na služenje vojaškega roka odšel Borut Činč. Ker je bilo to v času malo po smrti »ljubljenega vodje« in so bile zato razmere v JNA zelo konfuzne in napete, mu ni uspelo z izgovorom na mentalno neuravnovešenost oziroma neprilagojenost zapustiti te organizacije predčasno. S to diagnozo si je nameč skrajšalo muke in izgubo časa kar nekaj članov Buldožerja (Bele, Brecelj, Vili Bertok, Davor Slamnig). V tem času je bend deloval dalje, Činča pa je za klaviaturami nadomeščal Lado Jakša. No, pa še ena švejkovska anekdota, povezana z vojaščino: kmalu po Činčevem prihodu v svojo enoto na Kosovu, ga je k sebi v pisarno poklical kapetan. Ker je takrat v upanju na predčasno izpustitev Činč prav izdatno blesavil po kasarni, se je na raport odpravil s strahom, da ga bo njegovo igranje norca pahnilo v težave. Toda ne! Izkazalo se je, da je predstojni oficir buldožerski fan in Činč je dobil deset dni nagradnega dopusta, zato da je lahko svojemu oboževalcu prinesel izvod njihove prve plošče, ki je bila takrat še nedostopna v redni prodaji. Ha!

Takoj po Činčevi vrnitvi med civile je skupina začela ustvarjati nov material in ga zabeležila na plošči Rock and roll. Kot nakazuje že naslov, gre za nekakšno parodijo na svoje glasbene izvore. Duhovita besedila, ki parodirajo najstniško naivnost, ter glasbeni vzorci, privzeti naravnost iz rokenrola, ko je bil ta še v hojci. Nekaj podobnega, kot je naredil Zappa na plošči Cruising With Ruben And The Jets. Le da je šel on še dlje in tudi produkcijsko »speglal« svojo ploščo v stilu zgodnjega poparskega rokenrola. Zvok na buldožerski plošči je kljub vsemu trši.

Pri naslednji plošči je koncept tovrstnega humorja še bolj izrazit. Živa plošča Ako ste slobodni večeras je bila posneta v legendarnem zagrebškem klubu Kulušič (v katerem so svoje žive plošče posneli tudi Bjelo dugme, Azra, Film, Haustor, Riblja čorba itd.). Žanrsko zelo raznoliki komadi poudarjajo duhovitost besedil. Komadi so na plošči prekinjeni z zabavnimi komentarji članov zasedbe in »naključnih« posameznikov iz publike, ki naj bi skupino Buldožer umestili na zasluženo mesto na jugoslovanski rock sceni. Da so se bili člani sposobni zafrkavati tudi na svoj račun in ne le na Štulićev in Bregovićev, priča zadnja pesem na plošči – Ko jebe Buldožer.

Svojo zadnjo studijsko ploščo pred samorazpustom, fenomenalno Nevino srce, so Buldožerji zopet posneli v šestčlanski zasedbi, toda tokrat s tremi kitaristi (Bele, Uroš Lovšin in Janez Zmazek). Plošča je bila izdana za razvajanje ušes poslušalcev leta 1984 in istega leta je skupina po svojem zadnjem koncertu v Hali Tivoli in po devetletnem, nepretrganem delovanju razpadla. Razlogov za to je bilo več. Bele se je preselil v Beograd, Andrej Veble v Maribor, Činč se je zatopil v delo v svojem novem studiu, člani so se poročili, si ustvarili družine itd. Se postarali in zresnili? Recimo raje, da so jim bolj kot »seks, droge, alkohol in samomor« postale pomembne druge reči. Seveda so bili tudi finančni dohodki iz rokenrola za družinsko življenje prenizki in nezanesljivi.

Skupina se je po desetletni pavzi zopet zbrala (v postavi Bele, Činč, Uroš Lovšin, bobnar Dušan Vran in Ven Jemeršič na baskitari) in leta 1995 izdala album Noć. Plošča je bila bolj kot prejšnje usmerjena na slovensko tržišče, saj jih je od enajstih besedil kar šest v slovenščini. To je njihova najslabša plošča, saj ji v dobršni meri manjka svežine, moči in iskrenosti. In pa tiste, za nekdanji Buldožer tako značilne, satirične ostrine, katere so prejšnji albumi prepolni.

In ker smo ravno pri zafrkanciji, bi naše druženje tudi končal z značilnim primerom buldožerskega humorja – tokrat na račun (letos zopet aktualnega) Bjelog dugmeta in njihovega prvega vsejugoslovanskega megahita Selma. Poglejmo si najavo, s katero so na turneji po jugoslovanski rivieri poleti 1978 Buldožerji predstavljali svoj komad Helga (povzeto po privatnih zapiskih Boruta Činča):

Boris Bele: »To je zgodba o mladi Nemki, ki ji je uspelo emigrirati v Sovjetsko zvezo. Predstavil nam jo je Đorđe Marjanović, ko smo bili na skupni turneji po Sovjetski zvezi, kjer smo nastopali kot predskupina Zdravka Čolića. Helga, tako ji je bilo namreč ime, nam je zaupala, da zelo rada potuje in da je bila mnogokrat v Jugoslaviji oziroma natančneje v Dubrovniku. Povedala nam je anekdoto z enega teh potovanj, ki jo bomo sedaj mi, spoštovano občinstvo, povedali vam: »Noć ... voz juri kroz noć ... Helga, blago nagnuta kroz prozor, posmatra pejsaž ... (režija molim sliku!) ...«

(reflektor osvetli Breclja, ki teče na mestu in ob zvočni spremljavi bobnov in klaviatur imitira vlak ... potem prevzame vlogo Helge in se »blago« nagne naprej)

»... prolazi jedan neodgovoran putnik ...«

(Vran vstane izza bobnov, se počasi približa Breclju ter ga pozorno opazuje s strani)

»... dakle, prolazi dotični putnik ... i ... i ... i ...«

(Vran se od zadaj približa Breclju in se stisne k njegovi zadnjici)

»... i ... i tako tri puta ...

Naša poruka: Helga, Helga, putuj Helga i molim te, ne naginji se kroz prozor!«

Viktor Škedelj – Viki

Diskografija:

Pljuni istini u oči (PGP RTB, 1975; ponovna izdaja Helidon)

Zabranjeno plakatirti (Helidon, 1977)

Živi bili pa vidjeli (Helidon, 1979)

Izlog jeftinih slatkiša (Helidon, 1980)

Rok and roll (Helidon, 1981)

Ako ste slobodni večeras (Helidon, 1982)

Nevino srce (Helidon, 1983)

Noč (Helidon, 1995)

Viri:

Škedelj, Viktor: Buldožer (1975 - 1995), Proseminarska naloga, tipkopis, knjižnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana, 1997.

Informator: Borut Činč, ustanovni in stalni član zasedbe Buldožer