Hard.com

Konglomerat rockovske plesnosti

Duhovi so se le umirili. Afera Bitchcraft je praktično pozabljena, Strelnikoff so se razšli, čas je za neobremenjeno nadaljevanje. To sliši na ime Hard.com in natanko tri leta po njihovem prvem nastopu držimo v rokah album prvenec Setup (Rdeča zarja/Dallas).

Če so bili Strelnikoff robustni in ostri, kričavi in angažirani, je Hard.com sodoben konglomerat rockovske plesnosti. Notri odzvanjajo Primal Scream, sliši se soul in funk, pomagajo si z elektroniko, ne da bi pozabili na kitare. Nekaj, česar pri nas še ni bilo. Besedila povzemajo psevdomitološko razsežnost rocka, moto »let it ride« je nekakšna pogonska sila skupine. Ustanovitelj je Sergej Steblovnik, bivši Streljak, on je avtor besedil, pevec, programer, tudi kitarist. Na posnetkih je na bobne in kitare še igral Uroš Srpčič, za bobni ga je zamenjal Janez Stergar. Grega Sevnik igra bas. Posnetke je na koncu zmešal Aldo Ivančič (Bast), ki je dodal nezgrešljiv podpis. Ob izdaji plošče sem se pogovarjal s Sergejem.

Strelnikoff ste se razšli, potem ko ste že posneli album. Je razpadu botrovala afera Bitchcraft?

To zgodbo bi želel enkrat povedati do konca, ker sem slišal že toliko različnih govoric, pa nobena ne ustreza resnici. Afera Bitchcraft nima z razpadom skupine nič. Glavni vzrok za razpad je bilo razhajanje v pogledih na glasbeno usmeritev skupine med Vasjo in mano. Dogovorila sva se namreč, da celotno delovanje skupine počiva na podlagi konsenza med nama. Najini viziji sta se začeli krepko razhajati že zdavnaj pred izidom Bitchcrafta. Ta nikoli izdani album, ki je dejansko posnet, smo pacali sedem dolgih let, frustracije pa so bile z vsakim dnem večje. Med pripravljanjem materiala smo izdali Bitchcraft, ki je bil mišljen kot single in naj bi ljudi spomnil na to, da še obstajamo. Nihče od nas si ni niti v sanjah predstavljal, da bo dvignil toliko prahu. Idejo za ovitek smo namreč dobili čisto na koncu, ko je bila plošča že pripravljena za tisk.

No, da se vrnem k neizdani plošči. Mislim, da je to daleč najboljši material, ki smo ga uspeli ustvariti, vendar se je zapletlo pri končnem miksu. Meni nastajajoča zvočna podoba enostavno ni bila všeč, ploščo sem si predstavljal veliko bolj ostro, material je namreč izrazito rockerski, prav tako je bil nezadovoljen kitarist Franek, zato sva odšla in skupaj z bivšo ritem sekcijo Res Nullius ustanovila Hard.com. Vasja se je še nekaj trudil, vendar mu jaz nisem prižgal zelene luči za izdajo materiala in od takrat so se najini odnosi precej ohladili. Verjetno bi se brez same afere razpad zgodil že prej, ker pa sva bila takrat oba napadena, se je začasno povečal občutek solidarnosti in tako smo še nekaj časa vztrajali.

Hard.com ste že veterani, pa vendarle je minilo tri leta od vašega prvega nastopa do albuma prvenca, medtem ko mnoge mlajše skupine želijo takoj objaviti album.

To je definitivno zaradi lenobe (nasmešek). No, resno, od glasbe ne živimo in nam tako ni potrebno izdajati plošč samo zato, da bi zadostili pričakovanjem trga. Edina motivacija je lastno zadovoljstvo. Mlajše skupine pa hočejo takoj izdati album zato, ker želijo čim prej imeti svojo ploščo v roki. Posledično je večina čez čas s svojimi prvenci nezadovoljna. Mi vsi v bendu imamo svoje prvence že daleč za sabo, zato ni bilo zaradi podobnega razloga nobene neučakanosti.

Naš ustvarjalni proces je dokaj počasen, imamo tudi dokaj visoke kriterije, kar se tiče lastnega dela. Tudi finance nenazadnje igrajo pri vsem skupaj odločilno vlogo. Zaradi skromnih možnosti smo izbrali varianto, ki nam je omogočila več studijskega časa, vendar raztegnjenega na daljši rok. Najdlje se je vleklo snemanje vokalov, saj sem si res vzel čas. Prve verzije sem tudi povsem zavrgel in večino posnel še enkrat. Da sem si to lahko privoščil, se lahko zahvalim Iztoku Mravljetu, bivšemu basistu zasedbe Strelnikoff, ki mi je v svojem studiu to omogočil. Je pa res, da te takšen proces tudi utrudi in na koncu do posnetega materiala nimaš več pravega odnosa. Zato smo v zgodbo vpletli tudi Alda Ivančiča, ki se je lotil mešanja posnetkov. To se je izkazalo kot izredno dobra poteza.

Zakaj ste izbrali ravno njega in kaj je doprinesel oziroma spremenil v zvoku skupine?

Aldo nam je »delal« zvok že na prvem nastopu, se pravi na NNR 02. Že takrat je rekel, da mu je stvar všeč in da bi bil pripravljen sodelovati pri plošči. Potem smo se mi za nekaj časa »potuhnili«, imeli smo kadrovske težave in nekaj časa smo bili tik pred razpadom, tako da je ideja o sodelovanju začasno zamrla. Ko smo težave rešili in prenovili zasedbo, smo začeli snemati z Iztokom, ki nam je ponudil pomoč, brez katere verjetno te plošče ne bi niti bilo oziroma bi bila veliko bolj amaterska. Sprva je bilo mišljeno, da bova tudi končni miks naredila midva, vendar sem jaz ugotovil, da do tega materiala nimam več kritičnega odnosa ter da potrebujemo sveže uho. Glede na to, da uporabljamo veliko elektronskih zvokov, je bil Aldo logična izbira, saj v Sloveniji na tem področju nima konkurence. Dogovorili smo se, da bo poskusno naredil en komad in če bomo oboji zadovoljni, prevzame projekt. Komad je uspel in plošča je končana. Delali smo tako, da je dobil ves material, potem pa se je sam odločil, kaj od posnetega oziroma programiranega bo uporabil in kaj ne. Zame je bilo dokaj fascinantno, da je včasih izpeljal komad iz kakšne čisto obrobne zadeve, ki ji jaz ne bi posvetil nobene pozornosti, odvrgel pa je stvari, ki so se meni zdele poglavitne. To te kot avtorja rahlo zmede, saj pričakuješ tisto, kar si ustvaril, vendar je vsaj zame to dalo stvari prepotrebno svežino. Posnetki so zame dobili nov čar, saj sem se počutil, kot da komade slišim prvič. Nekatere stvari so mi postale všeč šele po tretjem poslušanju, nekatere pa so me navdušile takoj. No, vseh komadov se ni lotil tako drastično, nekateri so skoraj takšni, kot so bili v prvotni verziji in jih tako igramo še danes. Se mi pa zdi, da je opravil odlično delo in da je plošča zvočno na dokaj visokem nivoju. Vsekakor mislim, da bomo še sodelovali, tudi na nastopih.

Dandanašnji smo priča mnogim glasbenim pristopom, kateri so vaši temelji, tisti glasbeni vzori, na katerih gradite?

Pripadam tisti generaciji, ki je še nekaj dala na originalnost glasbenega izraza in se je trudila delovati v tej smeri. Star prdec pač (smeh). Danes vem, da je to nemogoče, se pa da potruditi in vnesti v vse skupaj malo svežine. Vplivi so pri meni izrazito pomešani, saj sem tudi preposlušal ogromno glasbe, in trudim se, da jih preveč ne analiziram, ker potem stvar izgubi svojo magijo. Krademo tako vsi, ki se ukvarjamo z glasbo, vendar je lep občutek, če ne veš, od koga si ukradel. Ko zmešaš recimo pet različnih vplivov v enem komadu, pa potem vsak prepozna v njem nekaj drugega. To mi je OK. Težava, ki jo opažam pri mlajših bendih je, da imajo dva ali tri vplive in jih potem skušajo kopirati. Nekateri delajo to presenetljivo dobro, ampak meni na žalost to ni dovolj.

Če pa že sprašuješ po glavnih vzorih, so to v bistvu klasiki 20. stoletja, mednje zagotovo sodijo David Bowie, Led Zeppelin, Miles Davis, Hendrix, Foetus, Swans, Matt Johnson, D.A.F., Prince, Cramps.

Praviš, da je vaš glavni motiv lastno zadovoljstvo. Kateri aspekt ustvarjanja pa ti predstavlja največje zadovoljstvo? So to čim boljši studijski posnetki, so to koncerti, morda video?

Vsak od teh, ki si jih zdajle naštel, zahteva drugačen pristop. Mene osebno zelo privlači delo v studiu, tu se počutim zelo kreativno, ker lahko pustim domišljiji prosto pot. Je pa koncert izkušnja, ki je ne morem zamenjati za snemanje, saj je to po mojem glavni razlog obstoja vsakega rock benda. Tu v bistvu pokažeš, kdo in kaj si, kako diha bend kot celota. Na posnetkih lahko nasnemavaš v nedogled, v živo pa je interakcija takojšnja, tako znotraj benda kot tudi s publiko. Video pa je nujno zlo, ali pa tudi ne, če hočeš biti zelo »underground«, vendar moram reči, da smo se na snemanju videospota zelo zabavali.

Kako nastajajo vaše pesmi? Na kaj ste še posebej pozorni? Je to sporočilnost, angažma ali je moč same glasbe?

Vsi komadi izhajajo iz ritma. Ritem sekcija ima v tem bendu kraljevski položaj. Zame je najpomembneje, da ujamemo tisti trenutek, ko lahko odmislimo lastni intelekt in gremo preko, v neko stanje transa. V plesni kulturi se to imenuje groove. Ritem je izrazito poudarjen, v bistvu uporabljamo elektronska tolkala in žive bobne, sekvencerje in bas kitaro. Melodija je potem okras. Komadi pa nastajajo na podlagi loopov (zank, op.a.), ki jih ustvarim doma in jih potem prinesem na vaje. Tu potem vsi skupaj improviziramo, tudi po nekajdeset minut skupaj na en loop, in to snemamo na kasetofon. Potem zadeve preposlušamo in poskušamo izluščiti uporabne ideje. Materiala je že za nekaj cedejev. Če se vrnem na vprašanje, je zagotovo najpomembnejša moč same glasbe.

V medijih vas skoraj niso omenjali, čeprav ste imeli kar nekaj nastopov. Kakšno je vaše mnenje o medijskem spremljanju ustvarjalnosti novih rockovskih skupin pri nas?

Za slovenske medije si zanimiv v trenutku, ko imaš nov izdelek, se pravi ploščo ali videospot. Drugače zanje ne obstajaš. Sicer tudi ni kakšnega tiskanega medija, ki bi resno in sistematično spremljal slovensko rock glasbo. Ni recimo revije, kot so bile v nekdanji Jugoslaviji Džuboks, Ritam ali Heroina, se pravi mediji, ki bi pokrivali pop in rock glasbo levo od sredine, vključno s sredino. Če primerjam s politiko, imamo samo skrajno desnico in skrajno levico, vmes je pa ogromna praznina, ne v ustvarjanju, ampak v medijskem pokrivanju tega ustvarjanja. Takšna je tudi domača kritiška srenja: resni kritiki pišejo samo za poznavalce, na drugi strani pa lahko za nekatere medije o glasbi piše vsak, ki ni čisto gluh in zna ločiti bobne od harmonike, vendar tudi to ni pogoj. Je pa trend presekal Marjan Ogrinc, saj lahko po novem izpod njegovega poznavalskega peresa v Delu preberemo tudi kritiko koncertov izvajalcev, kot je recimo Goran Karan. RTV Slovenija kot najpomembnejši medij ni nikoli sistematično podprla domačega glasbenega ustvarjanja, kot ga je recimo hrvaška televizija, zato je posledično tudi domača glasba tako nerazvita. Mali zagon domači produkciji so dale Videospotnice, vendar so jih ukinili.

Eden odmevnejših nastopov je bil tisti na NNR 2002. Glede na to, da ste Strelnikoff pred leti nastopili na Novem rocku v polnih Križankah, sedaj pa je zanimanje za delo mladih skupin praktično usahnilo, bi te vprašal, kje ti vidiš glavne vzroke za to?

Že ko sem tam nastopil v zasedbi Strelnikoff, se je Novemu rocku poznalo stagniranje. Pravzaprav smo nastopili tam dvakrat, enkrat kot mlada skupina in drugič kot gostje. Moram reči, da je bilo v drugo več publike, organizacija pa precej boljša, ampak imel sem občutek, da celotna zadeva nikogar, vključno z organizatorjem, več ne zanima in je to samo še eden v nizu koncertov z več predskupinami. NNR 02 pa je bil za Hard.com prvi nastop sploh. Tako tudi danes gledamo nanj, kot na prvi nastop. Moram pa reči, da je bil sijajen občutek, ko sem šel z odra in so Wire (angleška novovalovska skupina, ki so bili glavna atrakcija festivala, op.a.) v svoji garderobi glasno skandirali »harddotkom, harddotkom!«.

Ime skupine je oblika internetnega naslova, ki nas privede do ponudnika povsem drugih storitev. Ima to vseeno kakšen dodaten pomen, kot na primer, da ste otroci nove, digitalne dobe?

Ime pač moraš imeti, ena so bolj bedasta, druga pa malo manj, ne?

Kaj pa celostna podoba skupine? Kako pomemben je izgled v polju tega, kar počnete?

Verjetno je, ampak se s tem še nismo ukvarjali. V bistvu smo kmetavzi, ki se ne znamo oblačiti preveč dobro.

Kje vidite svoje mesto na slovenski 'sceni'; zdi se, da je ločnica med mainstreamom in undergroundom izginila? Ali drugače: ciljate na določeno občinstvo ali upate na odprtost duha čim širšega poslušalstva?

Te delitve na mainstream in underground so bolj posledica politkomisarskega načina razmišljanja slovenskih glasbenih ideologov, kot pa kaj drugega. Za mene je glasba komuniciranje s sočlovekom na neki čustveni, neverbalni ravni. V vsaki publiki se najdejo odprti ljudje in takšni, ki imajo svoj svet zapakiran v škatlicah. Slednje težko premakneš. Je pa res, da je izjemen občutek, če ti to uspe. Ko dolgo časa ustvarjaš glasbo in ko imaš za sabo že veliko koncertov, nehaš razmišljati o tem, kaj si misli publika. Poskušaš ji pač dati najbolje, kar zmoreš. Drugače pa vse skupaj tako nima nobenega smisla.

Zadnje čase smo priča številnim vračanjem. Dopuščaš možnost, da se na primer čez 20 let Strelnikoff ponovno združite?

Ja. Tako nekako si predstavljam svojo penzijo, da bom veselo skakal po odrih slovenskih domov upokojencev in z Vasjo v duetu rjovel »Bičkraaaaaaaft«. Če mi bo seveda zdravje dopuščalo.

Janez Golič