Mišo Kontrec, Langa

Emancipacija sodobne etno glasbe slovenskih Romov

Pred dobrimi petnajstimi leti je moj iskrivi in iskreni sogovornik poziral na naslovnici iste revije, ki jo držite v rokah, le da se je takrat imenovala Glasbena mladina, Kontrec pa je bil kot osemletni klaviaturist glavna atrakcija skupine Morske zvezde, ki jo je vodil njegov starejši brat Jože. Danes je Mišo Kontrec uveljavljen pisec glasbenih aranžmajev, glasbenik, pesnik, igralec v nastajajočem filmu Branka Djurića – Djura Ljubezen, traktor in rokenrol, voditelj glasbene oddaje Ringelšpil na lokalni televiziji Ideja TV in vodja skupine Langa, v kateri romsko glasbo v pisani glasbeni kompaniji mislita in ustvarjata brata Kontrec, Roma iz Pušče. Skrajni čas za pogovor z Mišom, torej.

Od Pušče k Pušči pri Pušči s Puščo

Če malo pred Mursko Soboto zavijete na levo, se po sivem, že malo načetem asfaltu prekmurske ravnice peljete kak kilometer, se pred vašimi očmi kmalu nariše romska vas Pušča, ki nima s slovenskim stereotipom o ciganskem bitju in žitju – se pravi vegastih kajžah, luknjastem makadamu, blatnih cestah, kopicah zvedavih črnolasih in črnookih otrok, kot smo vajeni s filmov in medijskih poročil – pravzaprav nič opraviti.

Prav tako Pušča ne razkriva puščobnih ali puščavskih konotacij svojega nesrečnega imena, ki mu ga gotovo niso nadeli sami prebivalci vasi. Pušča namreč v slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni pust, neobdelan, zapuščen svet. Svet na margini, daleč od oči boga in vsakega poštenega »civila«.

Pa vendar je Pušča sodobno prekmursko naselje, kjer živijo sodobni ljudje, ki si v slovenski regiji z eno največjih stopenj brezposelnosti in vse očitnejšo gospodarsko recesijo kljub dušeči brezupnosti in pregovorni prekmurski melanholiji služijo ljubi kruhek z garaškim delom v lokalnih podjetjih in tovarnah, kolikor jih je še ostalo. Tistih, ki se preživljajo z muziko ali pesnikovanjem, je bolj malo. So pa zato ti prekmurski krotilci umetniške muze nekaj prav posebnega. Mišo Kontrec in skupina Langa sta imeni, ki ga ljubitelji ciganske glasbe dobro poznajo tudi na zahodni strani Mure.

Od Morske zvezde do ozvezdja Langa

Pri petindvajsetih letih, ko se večina glasbenikov še nemirno preseda iz enega žanrskega kavča na drugega, iščoč tisto vdolbino, kateri bi se najbolje prilegala njihova glasbena zadnja plat, Kontrec že skoraj dvajset let sedi udobno zleknjen v fotelju ciganske glasbe. In nič se ne zdi, da bi ga od tega že kaj bolelo, prav nasprotno. Kak žulj se kdaj pa kdaj pojavi od čakanja na prave priložnosti, od utrudljivega iskanja sponzorjev in nenehnega iskanja novih poti k temu, da bi njegovo Lango slišalo čim več ljudi, da bi Slovenci končno spoznali, da je »ciganski glasbeni filing«, ki ga konzumiramo preko slovenskih botrov, posrednikov in zanesenjakov, ali pa ga k nam zanesejo tuji mediji, lahko tudi slovenskociganski, »made by Roma« doma.

Občutje, ki se sicer veže na neke splošne ciganske obrazce, njihov tradicionalni način življenja in čustvovanja, ne more nikoli biti strokovno rekonstruirano. Slovenski revival romske glasbe je utopija – ne toliko zaradi raznorodnih, razpršenih in nepovezanih romskih skupin, ampak zato, ker so slovenski Romi svojo glasbo praktično izgubili. Če so iskalci izgubljenega narodovega glasbenega bogastva v dobrem stoletju, odkar se na slovenskih tleh prakticira folkloristična paradigma poiskati-posneti-zaščititi, pretaknili vsak kotiček in pogledali pod vsak kamen, da bi našli, kar je bilo klenega domačega moč najti, jih v Puščo nikoli ni bilo.

Prav odsotnost izvirnika je postala tisti osvobajajoči presežek, na katerem je Mišo začel graditi lastno glasbeno govorico, ki jo je vtkal v preteklost puščinske romske skupnosti, vasi, družine, o kateri je slišal marsikatero štorijo, jo prepojil z balkanskim in vzhodnoevropskim ciganskim »melodušjem« in jo obenem postavil tja, kamor spada – v današnje Prekmurje, v Puščo, in nazaj vase, da bi bila končno dovolj transparentna za »naše« in dovolj zrela za »vaše«. Od leta 1997 se s skupino Langa osebnostno, kolektivno in glasbeno kali na ohcetih, sedminah, v zakajenih oštarijah, na terasah, velikih koncertnih odrih in festivalih doma ter v sosednjih državah. V času od nastanka skupine je v samozaložbi s pomočjo nekaterih lokalnih sponzorjev in v različnih članskih rošadah posnel pet videospotov ter tri zgoščenke – Šere Bere, Ciden Rouma in Prekmurka. Slednji ni do založniškega okrilja pomagalo niti to, da so bile pesmi posnete tako v prekmurskem dialektu (eno pesem je za Lango napisal Feri Lainšček) kot v romskem jeziku. Morda ravno zato, ker gradivo, obelodanjeno na Prekmurki, razkriva dve neločljivi plati njihove identitete – prekmursko in romsko, ki pa ju marsikateri »beli« sosedje še niso sposobni razumeti, kaj šele sprejeti in spoštovati. In Mišo je neoddvojljivo oboje.

»Meni reci Cigan!«

Ko sem v vidni zadregi, ali naj bom spoštljiva, da ne rečem kar politično korektna, ali pa naj zinem nekaj, kar bi morebiti užalilo mojega sogovornika, cincala med »Cigani-to-in-ono« in »Romi-to-in-ono«, je moj sogovornik, s katerim sva srebala močno in sladko turško kavo ter zamišljeno puhala sajaste oblačke dima, hitro rešil dilemo in me osvobodil ideološke more: »Jaz nikoli ne rečem Roma. Vedno, ko me kdo vpraša, kako naj mi reče, Rom ali Cigan, mu vedno rečem: Meni reci Cigan! Ker to me nekako spodbuja. Če meni kdo reče Cigan, sem zelo vesel.«

Meditacije o romskih godbah, ciganski muziki in vsem, kar je vmes

Mišo, za začetek o začetkih: kdaj te je ciganska glasba zgrabila?

Mišo Kontrec (MK): Ko sem še hodil v šolo, sem vedno hotel biti avtomehanik. To mi je bilo najbolj všeč – umazani vijaki, ključi v rokah. Kot otrok sem imel moped, ki sem ga vedno razstavljal, pa potem sestavljal nazaj. Imel sem veliko volje do tega. Potem sem začel igrati klaviature. Nato pa sem začel z leti prihajati k sebi in razmišljati o glasbi. Vedno mi je kdo rekel: »Veš kaj, škoda te je, ker si Cigan, pa ne igraš ciganske glasbe.« To so mi rekli starejši ljudje, Slovenci. Ker ciganska glasba izumira. »Če boš kdaj dobro igral cigansko glasbo, boš lahko tudi dobro služil,« sem poslušal. Ampak jaz tega nisem gledal z denarne plati, bolj z vidika, da to ohranjamo. Potem sem začel razmišljati o skupini in skupaj z bratom (JožeKontrec, v skupini igra kontrabas; op. K. J.) sva začela sestavljati ciganski bend. To je bilo leta 1997. Njaprej smo bili trio – jaz, brat pa še kitarist (Marjan Ornik, op. K. J.).

Ste takrat kot skupina že imeli kakšno ime?

MK: Že od samega začetka smo Langa.

Kaj pa pomeni Langa?

MK: Plamen. Že kmalu po ustanovitvi smo začeli snemati v studiu. Drugi projekt, zgoščenko, smo izdali s petimi člani (Langa: CD Ciden Rouma, op. K. J. ), in to vse v živo. Potem smo razpadli. Z Marjanom sem se spoznal, ker je včasih prišel v ta lokal. Jaz sem tu malo klavir igral, on je vzel kitaro in tako sva se spoznala. Potem je Marjan pripeljal še dve pevki (nista več v skupini, op. K.J.) in Vaska (Atanasovskega, op. K. J.) , tako da zdaj sodelujemo tudi z njim. Težava je le v tem, da ne moremo veliko vaditi, ker so člani zaposleni, pa tudi od Maribora do Murske je kar velika razdalja. Moram pa povedati, da so člani, ki so sedaj v skupini, takšni ljudje, da se z njimi lahko odprto in iskreno pogovoriš. Pri nas v skupini je tako: ko je zajebancija, je zajebancija, ko so vaje, so vaje, ko je špil, je špil. Če so kakšne napake, se usedemo in pogovorimo, vsi imamo besedo, čeprav sva vodilna člana skupine jaz in moj brat. Če vzamemo na primer skladbe, vsak dodaja kakšno idejo. Včasih je koristno od koga pobrati kakšno idejo. To je tako kot v življenju: ljudje ti dajejo ideje in nasvete o življenju, na kaj moraš paziti in podobno. Starši te učijo, kako živeti. Enako je v glasbi, drug drugega poslušamo.

Romska glasba vs. ciganska glasba. Vidiš razliko v pojmovanju v sami glasbi ali v odnosu ljudi do njih?

MK: Ko smo izdajali drugo zgoščenko, so nas spraševali, kakšen bo naslov. Vedno sem rekel, da mora celotno ime biti etno ciganska skupina Langa, tako da se sedaj res imenujemo Ciganska etno skupina Langa. Kot sem že omenil na začetku: Rom je bolj fino ime, za tolažbo. Meni je ljubše, če mi kdo reče Cigan. Dobro, če bi mi kdo rekel Cigo, bi bilo to že ponižujoče. »Cigu-migu,« so nam prej govorili Slovenci, ko smo hodili v šolo. Tega je bilo včasih dosti, danes pa ne več toliko.

Problem z oznako Cigan je, da se je v odnosu Slovencev do Romov uporabljala kot zmerljivka. Ali ste se vi včasih klicali Romi, tako, med sabo?

MK: Ne. Nikoli.

Misliš, da Neromi lahko izvajajo romsko glasbo? Imaš pri tem kakšne zadržke?

MK: Na cigansko glasbo gledam tako, da mora biti temperamentna, mora biti vzdušje, to moraš čutiti. Včasih vprašam Slovence ali Nerome, če lahko igrajo glasbo tako kot Cigani. Veliko jih je, ki to zanikajo in rečejo, da ne morejo. Jaz pa sem drugega mnenja. Vsak, ki nekaj čuti, vsak, ki ima mehko srce, ki je občutljiv, vsak lahko to igra. Vsak! Vedno je tako: na primer v tej vojni, ki se sedaj dogaja v Iraku, imaš človeka, ki je proti vojni, ta zna razmišljati, ta človek ima mogoče mehko srce, ta človek vidi, da bodo otroci trpeli; imaš pa tudi takega človeka, ki bo rekel, da je to v redu, kar naj jih bombardirajo. Z občutljivostjo je podobno tudi v glasbi. Imaš tudi Cigana, ki ne more igrati ciganske glasbe, tudi takšni obstajajo. Nekateri Cigani igrajo slovenske popevke, hrvaške, vse. Vprašaj ga za cigansko, pa ne zna. Tudi pri nas najdeš kaj takega.

Ciganska glasba vzbuja podobna občutja kot na primer črnska glasba oz. blues, ne?

MK: Tako je, ja. Moram pa pristaviti, da če jo bodo Slovenci igrali, ne bodo našli tisto pravo, ne bodo se prav vživeli. Enako je, če bi jaz pel v angleščini, ali pa če bi pel slovensko narodno-zabavno. Ne bi mogel najti tega »feelinga«. Slovenec bo polko odpel in odigral povsem drugače, kot bi jo jaz. Enako je s cigansko glasbo. Jaz vedno rečem, da jo tudi Slovenec lahko odigra, če igra z dušo, ampak bo vseeno malo drugače zvenelo, se bo opazilo.

Na primer glasba Šukarjev je super, igrajo profesionalno, usklajeno. Rad jih polušam. Ampak ko se usedem in jih res poslušam, mi nekaj manjka. Nimajo »šusa«. Ko začnejo igrati, se mi vse kocine dvignejo, ampak ko začnejo peti, pa s svojim petjem to glasbo zaprejo. Ko igramo mi, Langa, ko pride na oder moj brat, bi ga morali videti. Ko je na odru, pa če se vse poruši, on ostane čisto sam z basom in kriči Ajmo, Romane!, žvižga, poje, je odprt. Razumeš, kaj hočem povedati?

Hočeš reči, da je zamaknjen, kot v nekem transu?

MK: Tako je, ja. Na odru je zelo močen in to publika potrebuje. Ko na primer jaz pojem žalostno pesem, se posvetim tekstu. Nekateri žalostno pesem pojejo tako, kot če bi brali pismo: Prav lep pozdrav, on ti vošči to in to ... Vedno moraš gledati tako: če besedilo govori o žalosti, ker je na primer dekle odšla, da te je pustila, da si osamljen, da bi v tem trenutku lahko naredil samomor, se podal v alkohol, droge, karkoli, potem moraš to tudi pokazati v glasbi, na primer tako, da v ozadju igra violina zelo žalostno ...

Tako moraš pesem tudi odpeti, ne?

MK: Da. Če besedilo govori o tem, da se jočeš, moraš to nakazati z glasom, da narod to opazi, občuti, čeprav morda besedila ne razume. Če pa poješ veselo pesem, ki govori o poroki ali o tem, da je žena rodila sina ali da ljudje plešejo in pojejo ob ognju, kot je bilo to pri nas, moraš zopet nekaj tega dati iz sebe. In ravno tega manjka pri ostalih skupinah, ki igrajo cigansko glasbo. Pri nas to lahko občutiš. Toda v naši skupini tudi pogosto menjamo člane.

Kako to?

MK: Nekaj moram povedati v javnosti, mislim, da naši ne bodo jezni, saj nočem nič hudega, samo povedati resnico. Današnja mladina noče več igrati ciganske glasbe. Toliko so se scivilizirali, da hodijo v šole za zdravnike, trgovce, naša mladina se zelo bori. Zelo smo napredovali, ta naša romska vas Pušča. Ko gremo v Mursko, ne slišimo več: Ah, to je pa Cigan, to ne bo moj prijatelj; toliko se je spremenilo. In ta mladina, če jo danes opaziš, je »zrihtana«, oblečena po najnovejši modi. Poslušajo rap in pop in to. In če takemu rečeš, naj vzame harmoniko in kontrabas, bo rekel: Hej, človek ...!

Je to samo zaradi tega, ker so se zamenjali popularni glasbeni stili (npr. rap je danes zelo popularen med mladino), ali gre za kaj drugega, za spremembo odnosa do ciganske glasbe?

MK: Imam otroka in mislim, da mora otrok vedeti, kaj je jazz, kaj je blues, kaj je rap, saj je danes vsega toliko, da mora od vsega kaj poznati. Če bo hotel biti moj otrok glasbenik, se mora sam odločiti za to, jaz ga ne bom slilil. Ko tako pride v mojo sobo, ne sliši ničesar drugega, kot cigansko glasbo. In vedno reče: »Ati, ati! Ko bom jaz velik, bom igral violino.«

Ali igraš tudi violino?

MK: Da. Drugače igram klaviature, klavir, tarabuko, malo kontrabas, pojem ... Violine sem se naučil v treh mesecih. V tistem času sem napravil za štiri ure programa. Drugače pa delam avtorske aranžmaje tudi za druge pevce in glasbenike – npr. za Zlatka Dobriča, tudi s Heleno Blagne bi moral nekaj sodelovati. Bil sem star šest let, ko sem začel igrati, in to brez glasbene šole.

Kdo te je pa učil?

MK: Brat je starejši od mene, tako da se je on že prej ukvarjal z glasbo. Jaz sem vedno hotel igrati bobne. Brat je imel v hiši vaje, takrat je igral s Slovenci, ne z Romi. Niso igrali ciganske glasbe, temveč glasbo za ples, za poroke in takšne stvari. Vedno ko so se po vajah razšli, sem jaz tekel k bobnom, samo bobni so mi šli po glavi, brat pa je rekel: »Bobni niso zate, ti moraš igrati klaviature, pa pevec bi lako bil.« Potem sem začel igrati klaviature.

Se pravi, da si igral tisto, kar so potrebovali?

MK: Tako, ja, in vse brez glasbene šole. Potem sem začel menjavati inštrumente, da bi videl, česa sem zmožen. Začel sem igrati bobne, potem tudi tarabuko. Mislim, da bi lahko igral vse, razen pihal, ker imam včasih hudo vrtoglavico.

Ali je v Pušči obstajala kakšna ciganska skupina ali pa kakšen godec, kakšen violinist, ko si bil ti še otrok?

MK: Ja, so bili. Starejši možje so bili tukaj na Pušči.

Ali so imeli ti glasbeniki tako kot slovenski Prekmurci kakšne bande?

MK: So imeli, ja, samo so že vsi umrli. Slišal sem govorice, da so bili to taki glasbeniki, ki so igrali od hiše do hiše, na pragu, za kak rojstni dan, ob posebnih priložnostih. Še danes straejši ljudje govorijo, da so šli peš igrat v Maribor s kontrabasom, violino in harmoniko, spali so na senikih. To se je prej cenilo, s tem so se ljudje preživljali. Govorili so, da so zjutraj vstali, prijeli inštrumente v roke in vadili, da so prinesli nekaj denarja domov, za družino. Domov so prišli zvečer, pijani … Igrali so tudi kitaro, pa na tamburice, cimbale. Meni je vedno žal, ko slišim govorice, kako so naši prej igrali, kako je bilo včasih. Dandanes pa tega ni več, tega ne moreš več najti, niti ne moreš nobenega prisiliti v to. Ljudje delajo, so civilizirani, imajo službo, poklic. Čeprav, če kdo že hoče igrati, igra bobne ali klaviature, elektroniko. To danes ni več problem: v računalnik vržeš disketo, z interneta naložiš midi file, narediš muziko, malo poješ, pa že imaš denar. Mi igramo cigansko glasbo, elektronika ne pride v poštev. Zgolj violina, kontrabas, harmonika, nič drugega.

Verjetno so redki tisti, ki še niso slišali za tradicionalne romske pesmi, kot so čaie šukarije, djelem, djelem ipd., ki jih igrajo malone vse balkanske romske (in neromske) skupine. Kakšna pa je izvirna romska prekmurska glasba? Se je od starih prekmurskih romskih pesmi in plesov kaj ohranilo ali se je to vse na novo izmislilo?

MK: Tako je. Od tega se nič ni ohranilo.

So se novi in stari vplivi, stili, vsaj pomešali?

MK: Ne. Vse se je izumilo čisto na novo – plesi, pesmi ...

To se pravi, da so/ste morali ciganske glasbene vzorce od nekje vendarle pobrati. Ali so/ste potemtakem posnemali srbske ali madžarske ciganske plese, pesmi …?

MK: Mi danes vlečemo malo madžarski, malo srbski vpliv. Da bodo, ko bomo mi pomrli, nove generacije imele te naše posnetke in bodo rekli: To so bili pa naši predniki, to je bila ciganska skupina Langa, dajmo, ohranimo nekaj komadov, če nam že njihovi predniki niso nič pustili. Tako je bilo pri nas. Nič nam niso pustili.

Pa se preživljaš izključno z glasbo?

MK: Da.

Se da s cigansko glasbo preživeti v slovenskem glasbenem prostoru ali si ti bolj izjema?

MK: Zadnje čase bolj težko. Pri nas je največja napaka, da se ne znamo tržiti. Če se danes pojavi kakšen slovenski kitarist pa nalepi nekaj plakatov, ima nekaj reklam na radiu in televiziji, bo čez en mesec v Sloveniji zvezda. Mi delamo drugače. Celo tukaj v Prekmurju te ne cenijo tako, ker si Roma. Če te ceni vsaj 50 odstotkov ljudi, je to zelo dobro.

Kakšen je odnos Prekmurcev do vas, vaše glasbe?

MK: Danes tukaj v Prekmurju ni več očitkov, da si Cigan, nisi Slovenec. Če pa greš igrat kot glasbenik, pa si zanje Cigan. Če gremo iz Murske Sobote proti Mariboru, smo bomba. Če igramo v Ljubljani pa smo atomska bomba, eksotika. Če primerjaš Mursko, Maribor, Ljubljano, Celje, Koper ..., je velika razlika. Mladina te v Murski ne ceni, če greš pa v Maribor in vzameš violino, mladina znori. Komaj čakajo, ploskajo. V Ljubljani prav tako. Tukaj v Prekmurju je tega manj.

Glasba jim je pa vseeno všeč?

MK: Glasba jim je všeč, ja, ampak čisto drugače se vživijo v to glasbo Mariborčani, Ljubljančani, kot pa tukaj v Prekmurju. Čisto drugače ... Zame je to včasih prav smešno. Če igramo kakšno drugo zvrst glasbe, na primer hrvaško, pa čisto znorijo. To je smešno, saj igraš isti publiki. Hrvaško glasbo lahko slišiš vsak dan, cigansko pa redko najdeš.

Hm, če so odnosi med Puščinci in ostalimi Prekmurci zdaj toliko boljši, se očitno ravno pri glasbi, ki naj bi bila ena od najbolj univerzalnih in odprtih medijev komunikacije, zalomi.

MK: Da. To je to.

Kje misliš, da tiči vzrok za tak odnos?

MK: To se sprašujem tudi sam. Če bi vsak dan igrali to glasbo, bi bilo malo monotono, ampak je ne igramo vsak dan, tu nastopamo bolj poredko … Ko kje igramo, mene in brata ljudje vzamejo za svoja. Vedno nam rečejo, da smo nekaj posebnega. Ne nujno kot glasbeniki, ampak kot ljudje. Poznam policaja v Kranju, igrali smo mu na poroki. Že kot majhen otrok je vedno govoril, da hoče imeti cigansko glasbo, ko se bo poročil. Njegova mama ga je strašila, da če bo poreden, bodo prišli Cigani in ga bodo odnesli, on pa tega ni verjel, tega si ni vbil v glavo. Rekel ji je: »Mama, to so taki ljudje, kot mi,« in tega se je tudi držal. No, potem smo res igrali na njegovi poroki. Danes smo zelo dobri prijatelji, celo naše pesmi prepeva, zna jih na pamet.

Vi pojete v romščini, ne? Igrate tudi pri Romih drugje po Sloveniji? Vas razumejo?

MK: Ne, ne razumejo nas. Sicer imamo podobne besede, podobno zvenijo (Mišo pove nekaj primerov medsebojnega nerazumevanja romskih dialektov in jezikov ter prekrivanjeposameznih besed, op. K. J.), ko pa se začnemo pogovarjati, se pa ne razumemo. Enkrat smo sicer nastopali za Rome v Velenju.

Ali igrate tudi v tujini?

MK: Ja, igrali smo že v Avstriji, na Madžarskem, bili smo povabljeni v Francijo, pa nismo mogli iti. Drugače pa nastopamo po Sloveniji, nastopili smo že v Celju, na Lentu, v Ljubljani v Etnografskem muzeju, s Šukarji v Križankah ...

Kje prodajate svoje cedeje? V ljubljanskih ploščarnah jih še nisem našla.

MK: Distribucija je pri nas problem, ker se ne znamo tržiti. Sicer pa moraš nekako enkrat prodreti v javnost, da te publika lahko spozna. Mi tega pač ne znamo.

Ali to pomeni, da potem večino zgoščenk prodate na koncertih?

MK: Tako je, ja. Večino na koncertih.

Ali igrate zgolj avtorske komade ali tudi standarne priredbe ciganskih pesmi?

MK: Večinoma igramo avtorske, ampak igramo pa tudi priredbe Esme Redžepove, Bregovića ...

Ali spremljaš, kaj se dogaja s cigansko glasbo v svetu? So ti všeč npr. Taraf de Haiduks, Gipsy Kings, Esma, Kočani Orkestar ...?

MK: To so pa taki mojstri! Ne morejo brez glasbe, kot kdo ne more živeti brez cigaret in kave. Tako so vključeni v glasbo, da brez nje sploh ne morejo obstajati. Teh ljudi sploh ne moreš primerjati z nikomer drugim, to so asi. Na primer Bregović ...

Toda Bregović ni Cigan...

MK: No, ne vem. Vem pa, da v njegovem ansamblu igrajo Cigani. Moja največja želja je, da bi imel na odru trideset Ciganov. Da ti to uspe sestaviti ... to je bomba!

Današnja postava Lange: Jože Kontrec, kontrabas, vokal; Mišo Kontrec, violina, vokal, tarabuka; Marjan Ornik, kitara; Vasko Atanasovski, sopranski saksofon; Borut Kazar, tolkala; Boško Baša, harmonika.

Katarina J.