Maurice El Medioni

Zimzeleni mojster magrebskega pianizma

Sedeimsedemdesetletni legendarni gospod to jesen križari po Evropi, med drugim je že igral v Budimpešti, na dunajskem festivalu Salam Orient ter na Womexu. Maurice El Medioni (klavir, glas) prihaja z Mardochom Maimaranon (bas) in Claudom Maimaranom (bobni) v Ljubljano.

Pianist in skladatelj Maurice El Medioni se je rodil leta 1928 v Oranu židovskim staršem, ki so prišli iz Andaluzije. Njegovo življenje se je spremenilo pri devetih letih, ko je brat z bolšjega trga domov privlekel star klavir; mali Maurice se je kot obseden začel sam učiti klavirja in kmalu je preigraval vse francoske popevke, ki so se tedaj vrtele po radiu. Ko so v 40. letih prišle v Oran ameriške enote, je zanje igral klavir, vojakom pa je pustil, da so kdaj pa kdaj zaigrali tudi sami – ter se tako hitro priučil popularnega jazza in boogieja, ki jim ju je kmalu tudi sam igral. Potem je od 40. do 60. let 20. stoletja spremljal različne pevce po kavarnah ter sodeloval tudi s stricem Saoudom l'Oranaisom, lastnikom glasbene kavarne in starosto prizorišča žanra oranais, pri katerem sta se učila tudi znameniti Lili Boniche (s katerim Medioni veliko sodeluje) in legendarna Reinette l'Oranaise (ki jo sicer na mojih posnetkih spremlja drugi pomembni alžirski pianist tiste dobe, Mustapha Skandrani).

Proti koncu alžirske vojne za neodvisnost od kolonialne Francije se je po nekaterih podatkih z družino preselil leta 1962 v Francijo, po drugih pa pred tem, leta 1961, najprej v Izrael, nato kmalu v Francijo, kjer je živel najprej v Parizu, nato pa v Marseillu, kjer živi z ženo še dandanes. Postal je simbol za orientalski klavir, četudi ni ne prvi ne edini, ki ga igra, in za pogojno mednarodna prizorišča godb v 90. letih izdal dve plošči, PianOriental za francosko Buda musique, in Cafe Oran za nemško Piranho, težje pa je najti druge redke posnetke. V Franciji je dobro znan in večkrat nastopa, ima tudi dovolj zvestih poslušalcev, ki mu pomenijo največ, v svetovnem spletu je najti intervjuje in delce nastopov (www.mondomix.com), francoski elektronski čarodeji, kot je Big Buddha, ga radi remiksajo, za alžirska prizorišča je živa legenda in nostalgičen spomin, svetovno pa je bolj malo znan, četudi je večkrat igral tudi že po svetu, med drugim v ZDA. Pri nas smo ga v preteklosti seveda že vrteli na valovih Radia Študent in tudi omenjali v tej reviji. Verjetno največji korak za svetovno prepoznavnost tega relativno spregledanega pianista in staroste modernizacije alžirske popularne glasbe se je zgodil, ko ga je Khaled povabil k sodelovanju za ploščo Ya Rayi (2004) ter se počutil počaščenega, ko je Maurice ponudbo sprejel ter z njim zaigral.

Arabo-andalou, francarabe, oranais ...

Sodobno alžirsko godbeno prizorišče je – enako kot bolj ali manj vsa prizorišča vsepovsod po vsem svetu – silno pestro in raznoliko, polno starih tradicionalnih godb (klasičnih, verskih, ljudskih) in seveda modernih popularnih žanrov, ki so se rojevali iz maghrebskih godb in egipčanskih ter zahodnjaških (evroameriških) muzik, se spajali in cepili celo 20. stoletje. V dobrem stoletju se je zgodilo v poimenovanju teh godb tudi nemalo semantičnih premikov – in poimenovanje lahko naenkrat označuje čisto drugo muziko glede na čas in kraj ali pa si muzika s premikom prilasti čisto drugo poimenovanje. Zveni znano in domače? Verjetno. No, Alžirija in t. i. godbe sveta in svetovne godbe nikakor niso izjema.

V arabskih klasičnih glasbah je jezikovna raven (klasika vs. dialekt idr.) od nekdaj zelo pomembna, zato ni čudno (spekuliram!), da je opredelitev zvrstnosti jezika pustila sledi tudi v poimenovanju tistih popularnih godb 20. stoletja, ki so daljne sorodnice in izpeljanke klasike. Konkretno: francarabe ali frankarabščina; v osnovnem (neglasbenem!) pomenu gre za mešani jezik, ki ima več ravni in stopenj, povečini v arabsko slovnično (oblikoslovno, skladenjsko) osnovo meša francoščino ter francoske besede in v francoščino arabske oblike in skladnjo ter besede; tako preoblikovana jezika nato združuje tako, da besede in stavke izmenjuje enkrat v enem, drugič v drugem jeziku; to govorico lahko najdemo v besedilu kateregakoli popularnega glasbenega žanra in tudi v književnih besedilih. Primeri (po Caubet, 2002)[1]: gelbi (moje srce) plein de tristesse; Comment voulez-vous ma nh'ebb-ha (naj ne ljubim)?; tu es h'luwa ki zlabiya (sladka kot med); Maitre ghorab (krokar) sur un arbre maanguech (čepi), tenait dans son foum (ustih) un formage (sir).

Frankarabščina se je rodila skupaj z dvojezičnostjo, ki jo je prinesla francoska kolonialna oblast v 19. stoletju, razcvetela in razširila pa se je zlasti sredi 20. stoletja, skupaj z glasbenim žanrom, poimenovanim po tej govorici, ki se je iz lokalnih popevk razvil pod vplivom francoskega šansona in ameriškega jazza ter tudi latinskih glasb. Maurice el Medioni v intervjuju, ki ga je dal za Mondomix oktobra 2000, pravi, da se je frankarabski glasbeni žanr pred 2. svetovno imenoval arabo-andalou, pa tudi judeo-andalou, odvisno od tega, kdo ga je izvajal. Magrebska klasična glasba, ki je po zgodovinskih okoliščinah nastanka v arabski Andaluziji na prelomu prvega tisočletja v drugega poimenovana arabo-andalou ali araboandaluzijska, se je v tisočletju razvejala v številne lokalne magrebske stileme in žanre, tudi židovske šole in popularne popevke, ki jih vse poimenujejo s to (pogojno) nadpomenko, da bi jih razlikovali od žanrov verskega in ljudskega (ruralnega, berberskega) izvora (toda interakcija obstaja tudi med vsemi kategorijami!). Iz izpeljank araboandaluzijske klasike v interakciji z drugimi glasbami so se razvili tudi specifični mestni polklasični slogi, denimo algerois (Alžir), constantinois (Konstantin) in nenazadnje oranais (Oran). Predstavnik in po nekaterih virih pobudnik (inovator in popularizator?) slednjega je bil Medionijev stric Saoud l'Oranais, učitelj slepe pevke Reinette l'Oranaise in Lilija Bonicha. Boniche, ki je veliko igral skupaj z Medionijem, pa je že hkrati tudi predstavnik (in inovator) mlajše, mnogo bolj popularne in popevkarske frankarabske muzike, seveda skupaj s pianistom in skladateljem ter manj pevcem Mauricem El Medionijem in znamenito popevkarico Line Monty, za katero je Maurice tudi precej pisal ter tudi v teh sodelovanjih z vnosi vplivov iz Evrope in Amerik tudi sam zelo moderniziral alžirsko popevko ter hkrati denimo izumil orientalski piano bar. Bodi dovolj!

TC Lejla Bin Nur

Opomba:

1 Caubet, D., 2002. »Métissages linguistiques ici (en France) et là-bas (au Maghreb).« V: VEI-Enjeux (Ville Ecole Intégration), št. 130, september 2002, str. 117–132.