Nine Below Zero

Blues z Otoka

Skupina Nine Below Zero, ki smo jo konec maja slišali na festivalu bluesa v Postojni, je pomembnejša, kot si mislijo slovenski glasbeni misleci. Predvsem pa že nekaj let nisem slišal skupine, ki bi znala znotraj rockovskega idioma na tako pristen način zabavati občinstvo. Nenazadnje je glasba tudi zabava.

Dennis Greaves, ki vodi skupino, igra kitaro in poje bolje kot kdajkoli v karieri, postaja živa legenda! Ob njem stoji čudežna ritem sekcija: Gerry McAvoy in Brendan O'Neill sta pravi vihar! Gerry je basist, ki je 15 let spremljal legendo britanskega bluesa, že pokojnega Rorya Gallaghera, Brendan pa je bil kot bobnar z Roryjem kakih deset let. Čez to ritem sekcijo se razpenjajo unikatne orglice Marka Felthama, ki od januarja 2001 ponovno igra s skupino Nine Below Zero. V živo je ta kombinacija smrtonosna, trd in oster rhythm and blues zvok je pretresel že številne slavne odre. Skupina pogosto razproda velike klube že mesece vnaprej, v Postojni pa si je njen nastop ogledalo le kakih 350 obiskovalcev, a upajmo, da bo festival sčasoma dobil svoje občinstvo.

Alternativa alternativi

»Nine Below Zero so brilijantni v živo, na odru garajo, publika pa je pogosto izčrpana kotsama skupina!« pravi Andrew Zweck, eden od najmočnejših organizatorjev koncertov pri firmi Harvey Goldsmith Ents. Nine Below Zero je alternativa alternativi, skupina, ki pride igrat, skupina s svojim lastnim zvokom in globokim razumevanjem svojih glasbenih korenin. Nine Below Zero imajo neutrudnega duha, brez odstopanj, brez opravičil, brez hazardiranja, in v takšnem duhu je izzvenel tudi koncert v Postojni.

Skupina je nastala leta 1977 v južnem Londonu, že dve leti kasneje je dobila svoje mesto na londonski sceni z nastopi po klubih, kot so Dingwalls, The Music Machine in The Rock Garden s trgajočim in tulečim bluesom in RandB. Kar nenadoma je spet bilo čutiti življenje v starem dobrem bluesu! Pri nas je tedaj prišlo do prevlade punka, a vedeti moramo, da se je dogajalo še kaj drugega! Nenazadnje je tudi skupina U.K. Subs imela ploščo z naslovom Another Kind Of Blues.

Ker je skupina aktivno nastopala, je zanimanje raslo in beseda se je širila v Evropo in še čez. Skupine kot Canned Heat, Dr. Feelgood in The Blues Band so se zanimale za Nine Below Zero, ponudili so jim vlogo predskupine in tako je reputacija rasla in z njo tudi publika vse do točke, ko so postali koncertna atrakcija sami po sebi. Sčasoma je postalo jasno, da so njihove sodobne in energične verzije skladb drugih avtorjev zelo dobra štartna točka za skladno premešanje lastnih idej z vibrantnim trdim zvokom, ki je končno in nesporno njihov lasten.

Začetek zgodbe

Zgodba se sicer začenja z Dennisom Greavesom, devetletnikom, ki je občudoval glasbenike, kot so John Mayall in B.B. King preko bogate zbirke plošč. Ob koncu osnovne šole je že imel bas kitaro in ojačevalec. Medtem, ko je odkrival rokenrol tradicijo, se mu je šola kar ustavila; namesto učenja je bil raje v glasbeni sobi in stalno skušal odigrati to ali ono stvar. Vztrajnost je bila poplačana, Dennis je s prijatelji ustanovil skupino, prešel je na kitaro in predvsem zganjal mnogo hrupa. Imeli so le en nastop in še to le na neki poroki.

Naslednja skupina je bila dosti uspešnejša, imeli so kar nekaj nastopov po pubih, vendar je bilo stalno preigravanje skladb skupin Bad Company in Led Zeppelin za Dennisa preveč, zato sta skupaj z basistom Petom Clarkom skupino zapustila. Ustanovila sta skupino, ki je igrala glasbo, bližjo njunim srcem. Poklicala sta sošolca, bobnarja Kennyja Bradleya, kot pevec pa se je preizkušal eden izmed njunih učiteljev, vendar je kmalu odšel. Iskali so orgličarja in nekdo je dal Dennisu številko Marka Felthama; ko ga je poklical, je ugotovil, da živita v isti četrti Tulse Hill. Imeli so testno vajo in Mark, ki je dotlej vadil le v svoji sobi, je postal član Stans Blues Banda.

To je bil začetek benda Nine Below Zero. Leta 1977 je bil v modi punk, vendar se skupina ni imela namena podrediti trenutnemu trendu, čeprav so diskografske hiše podpisovale pogodbe z vsakim, ki je imel štrleče lase. Hoteli so iti svojo pot, brez kompromisov. Vendar je duh punka imel tudi pozitiven vpliv, Dennis je namreč vpletel punkovsko energijo v glasbo Stans Blues Banda. Če rečemo, da so igrali novovalovski RandB, to ni daleč od resnice. Postali so sprejemljivi za del punkovske publike, s tem pa se je tudi povečalo lokalno povpraševanje po njihovih nastopih. Stalno so začeli igrati v klubih, kot so Thomas A Beckett na Old Kent Roadu, Apples and Pears v Bermondseyu in Clock House v Claphamu. To je bil čas vajeništva skupine Nine Below Zero.

Prvi pravi prodor se je zgodil, ko jim je klub Dingwalls ponudil koncert v januarju 1979 na podlagi posnetka iz kluba Apples and Pears, ki ga je skupina poslala vplivnim klubom. Od takrat je Stans Blues Band igral v vseh pomembnih klubih v Londonu in koncem tega leta je tudi odigral zanje najpomembnejši koncert. Glasbenik Mickey Modern je vstopil v klub Thomas A Beckett, skupina ga je prepričala in takoj se je odločil prevzeti njen menedžment, opustil svojo glasbeno kariero in postal kreativen na drug način. Svetoval jim je spremembo imena: postali so Nine Below Zero, ime, ki je imelo okus po bluesu, ki ga je Dennis tako želel obdržati pri življenju. V nekaj tednih jih je Mickey imel v studiu na demo snemanju, ki je vključevalo tudi štiri skladbe, ki so luč dneva ugledale na novoletnem EP-ju Pack Fair and Square. Uredil je podpis pogodbe z založbo AandM Records, ki je vnovič izdala EP, ki ga je skupina razprodala v celotni nakladi 3000 izvodov. Izdan je bil na Mickeyevi etiketi MandL Records – danes je ta izdaja vredna bogastva.

Mickey je zahteval, da igrajo več koncertov, pustili so redne službe in začeli igrati praktično sedem dni na teden. Kljub temu da niso imeli pravega hita, se je EP na radiih vrtel praktično vsak dan, Nine Below Zero je dokončno postavil na glasbeni zemljevid. Založba AandM je bila popolmoma presenečena, saj je njen glasbeni urednik Derek Green menil, da Nine Below Zero nikoli ne bodo prodajno uspešni. Še danes mu ni jasno, zakaj so uspeli prav takrat. Marca 1980 je Mickey »Stix!« Burkey stopil za bobne in nadomestil Kennya Bradleya, ki je, kot mi je v Postojni povedal Dennis, bobnal prenevrotično.

Legendarna koncertna plošča

Skupina je ponovno doživela enega od vrhuncev 16. julija 1980, ko je posnela prvi album Live at the Marquee, živo in razburljivo prezentacijo skupine iz tistega časa. Produciral jo je Mickey, plošča pa se še danes prodaja po vsej Evropi. Tri mesece kasneje so nastopili v Hammersmith Odeonu s specialnim gostom Alexisom Kornerjem. Celo leto 1980 so preživeli na turnejah, imeli so le en prost teden, toda napori so bili poplačani. Januarja 1981 so šli snemat drugi album Don't Point Your Finger – njihov prvi studijski album, na katerem je slišati velik napredek. Na plošči je bilo kar devet skladb, ki so jih napisali člani skupine, skladbe so kombinirale standarden blues z dosti bolj nenavadnimi deli, takšna je na primer skladba You Can't Please All The People All The Time, robustna skladba s pevskim delom, ki je nakazala novo smer. Derek Green je pozneje pripeljal še Glyna Johnsa, ki je postal njihov producent (prej je delal s skupinama Led Zeppelin in Rolling Stones). In prav Glyn je iz albuma naredil mojstrovino. Sproduciral ga je v dvanajstih dneh, album pa je izšel čez dva meseca. Album je kar dvakrat prišel na lestvice, tam pa je ostal pet tednov. Glyn je predstavil zasedbo Nine Below Zero skupini The Who, Kenney Jones jih je obiskal v studiu, in tako všeč mu je bilo, kar je slišal, da je Peteu Townsendu predlagal, da bi bili Nine Below Zero predskupina bendu The Who na svetovni turneji.

Pri iskanju glasbene perfekcije so se Nine Below Zero odločili dobiti novega basista, z velikim obžalovanjem so junija 1981 odslovili Petea Clarka in na avdiciji preizkusili 50 kandidatov. Brian Bethall je bil sicer drugi, vendar je skupina vedela, da bo šla k njemu s ponudbo, impresioniral jih je, ker ni izgledal kot glasbenik in ker je izjemno samozavestno in domiselno muziciral. Leto je bilo polno dogodkov in kljub še vedno zgodnjim dvajsetim letom so bili izjemno vznemirjeni. Nastopili so v Old Grey Whistle Test, South Bank Show, zgodil pa se je tudi njihov legendarni nastop v prvi oddaji Young Ones. Kot predskupina skupinama The Who in The Kinks so Nine Below Zero dokazovali, da bodo prav kmalu pokazali najboljše.

Nine Below Zero so posneli album v studiu Glyna Johnsa v West Sussexu, Glyn pa jim ni nikoli dovolil, da bi tam prenočili, in so se tako vsak dan vozili domov 150 km daleč. To je imelo slab učinek na medsebojne odnose in album je bil slab. Razočaranje je bilo veliko in skupina se je razšla. Dennis je prešel v skupino Truth, ki je preigravala glasbo osemdesetih, Mark pa je postal renomiran studijski glasbenik in je začel igrati z legendarnim Roryjem Gallagherjem. Brian je igral pri Blow Monkeys, Stix pa je začel glasbeni menedžment in dajal opremo v najem.

Oktobra 1990 je bil po številnih govoricah napovedan koncert za 10. obletnico v Town and Country Club. Fantje so želeli preveriti, če zastava Nine Below Zero še vedno plapola. Koncert je bil razprodan in napovedan je bil še en nastop. Gerry McAvoy in Brendan O'Neill sta zapustila Rory Gallagher Band z željo ustanoviti lastno skupino, od Marka Felthama pa sta izvedela, da Dennis išče bobnarja in basista za nove Nine Below Zero. Posel je bil sklenjen in znova so začeli resno delati. Poln Town and Country je bil priča enaki energiji, vzburjenju in gorečnosti kot pred desetletjem. Nine Below Zero so se vrnili in publika jih je pozdravila z odprtimi rokami.

Vrnitev na odre

Kratka turneja jih je decembra peljala iz Londona in pokazala, da je skupina težko pričakovana po celi Angliji. Ponovno jih je videl Derek Green, takrat pri založbi China Records, prišel je, videl jih je in hotel je biti spet vpleten. Pri China Records so dali soglasje za nov album On the Road Again. Naslov je povedal vse. Posnet in izdan je bil aprila 1991. Turneje so skupino ponovno vrnile v Veliko Britanijo in sprožile veliko zanimanje tudi v Evropi. Nine Below Zero so se tako vrnili.

Leta 1992 se je bilo glasbenikom težko posloviti od Marka, ki je odšel zaradi zdravstvenih težav, vendar je novi orgličar Alan Glen hitro zapolnil vrzel. Leta 1985 je osvojil naslov Hohner Harmonica Player of the Year, igral je z B.B Kingom, Johnnyem Winterjem in Albertom Collinsom. Turneje so se nadaljevale, nov album pri China Records Off the Hook pa je doživel odlične kritike. Bili so predskupina Stingu na njegovi evropski turneji leta 1993, in tedaj sem jih tudi sam prvič slišal. Stvari so se torej odlično razvijale.

Leto 1994 je bilo leto koncertov in dobre prodaje plošč. Njihova reputacija je prišla na uho Ericu Claptonu, ki mu je bilo všeč, kar je slišal. Povabljeni so bili, da skupaj z njim nastopajo na dvanajstih koncertih v Royal Albert Hallu. Ponovno jih je poslušal Sting, bili so mu tako všeč, da jih je kar »kupil«! Te noči je z Nine Below Zero podpisal pogodbo za svojo novo diskografsko hišo Panagea Records, ki jo distribuira AandM. Dober glas se je širil in Ray Davies, ki jih je že dolgo poznal, jih je najel za lastno turnejo po Veliki Britaniji vključno z nastopom v Wembley Areni. Nastopali so tudi z Brianom Mayem na šestih koncertih na njegovi britanski solo turneji. Oktobra in novembra 1994 so bili na turneji po ZDA in Kanadi z Allanah Miles in Alvinom Leejem, kjer so promovirali svoj ameriški album Hot Music for A Cold Night. Leta 1995 je Alan Glen zapustil skupino zaradi prevelikih naporov na turnejah, na njegovo mesto pa je prišel Billy Boy iz Irske, ki so ga spoznali na eni izmed turnej po Irski. Marca 1996 je izšel nov album Ice Staion Zero, na katerem sta kot avtorja sodelovala tudi Nik Kershaw and Russ Ballard, ostalo pa so bile lastne RandB skladbe. To je bil do tedaj najboljši album. Tega leta so na povabilo Bruca Willisa igrali v Planet Hollywoodu v Londonu, kar je bila posebna izkušnja. Leta 1996 so se prijavili na turneje in na delo z Billyem, bili so gostje številnih festivalov po Evropi, tega leta so bili tudi glavni nastopajoči na Colne British Blues Festivalu.

Ustanovitev lastne založbe

Leta 1997 so ustanovili lastno diskografsko hišo Zed Records, ki dela še danes. Prva plošča se je imenovala Covers, na njej so bile samo štiri priredbe. Album je bil dobro sprejet, kitarske revije so intervjuvale Dennisa. Prišlo pa je tudi bizarno leto 1998, ko so v organizaciji British Councila nastopali po Bangladešu, kar jim je odprlo oči. Sprejeli so vlogo ambasadorjev in predstavnikov bluesa, s tem pa dobili številne nove prijatelje. Tudi v Dacci so ljudje želeli igrati Hideaway kot Freddie King. Začeli so delati za album Refrigerator, naredili so tudi malo ploščo za prvi National Curry Day z indijskim glasbenikom Bappijem Lahrijem.

1999 so se dogovorili za sodelovanje z veliko založbo AandM , rezultat tega je bila izdaja albuma Live at the Marquee na CD-ju v oktobru 1999. Zaključili so tudi delo za album Refrigerator, ki je izšel januarja 2000. Vseboval je enajst lastnih skladb in bil dobro sprejet v ugledni reviji Mojo. Tega leta so praznovali 20-letnico od snemanja koncertnega albuma Live at the Marquee v klubu Thomas a Beckett, kjer so tudi začeli kariero. Mark Feltham je ponovno igral na obeh nastopih in bilo je naelektreno in vroče. Album Don't Point Your Finger je izšel septembra 2000, istega leta pa je na trgovinske police prišla tudi plošča Third Degree. Slednja je pregled njihovih posnetkov za AandM Records. Nine Below Zero še vedno nadaljujejo z vso močjo in upam, da se bomo še kdaj srečali.

Jane Weber