N'toko

Sanje ali realnost?

Miha Blažič - moški glas novomeške skupine Moveknowledgement, raper brez strahu v besednih dvobojih z domačimi in tujimi kolegi, dvakratni zaporedni prvak na dosedanjih dveh državnih prvenstvih v freestylu. Solistični prvenec Cesarjeva nova podoba pod artističnim imenom N'toko iz leta 2003 je letos nadgradil z drugim, Dobrodelnim koncertom ob koncu sveta, tokrat že pod skupinskim imenom Ntoko. Kje ta bistri dvajsetletni fant najde čas za vse, ni najbolj pojmljivo, a med miksanjem novega albuma matične skupine Moveknowledgement je našel čas za pogovor in se iz studia KUD France Prešeren spustil v pritlično galerijo ter brez dlake na jeziku, ob že kdo ve kateri kavi tistega dne še enkrat prepričal, da mu ustvarjalna hiperproduktivnost in sla po še neodkritem daje še več lucidnega vetra.

Konec 80. let si živel v Ameriki. Ali si že tam prišel v stik s hiphop kulturo, rapom, z »niggerji«?

V Ameriki sem začel obiskovati prvi razred osnovne šole in kot smrkavcu mi muska ni bila del življenja. V osnovni šoli nisem opazil ločevanja po rasah, zato pa je bilo tako v bratovi srednji šoli. Črnci so se družili s črnci in poslušali svojo musko, belci z belci, ki so poslušali svojo, Indijci z Indijci svojo. Mojemu statusu belčka je prej pripadal rokenrol kot pa hiphop.

V Ameriki si torej doživel ekspanzijo MTV-ja?

Ha ha! Tega se takrat sploh nisem zavedal, še nisem imel aktiviranega kritičnoanalitičnega uma, ha ha. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem pričakoval, da bo tukaj čisto druga muska, druga kultura. Zgodilo pa se je, da so moji vrstniki poslušali isto musko kot jaz. Bil sem isti kot oni, morda celo v zaostanku. To me je zelo razočaralo. Slovenijo sem doživel kot ponaredek Amerike.

Na lastni koži si doživel fenomen globalizacije, amerikanizacije.

To je bilo pred dobrimi desetimi leti, danes je ta stopnja še toliko višja.

Globalizacija ponuja veliko možnosti, hkrati pa uniformira, to se odraža tudi na hiphopu. Zadnja leta se naš hiphop preveč zgleduje po ameriškem, vedno več je sladkega hiphopa.

To ni problem globalizacije, ampak Slovenije! Poglej Evropo! Anglija je zelo samosvoja, tudi v hiphopu ima svojo sceno. Dela stvari, ki jih sicer nihče ni slišal v Ameriki, vendar so zelo kreativne - Roots Manuva, Dizzie Rascal, Ty. Isto je s Francijo, ki je spet drugačna. Ko sem začel odkrivati rap, reggae, jungle, sem dobil veliko informacij prav iz Francije od kolegov, ki so mi pošiljali musko. Tako sem bil bolj pod francoskim vplivom. Francija se mi zdi zanimiva zaradi barvitosti. Črnec v Parizu ni črnec v Ameriki. Slednji je Američan, prvi pa je Karibčan ali Afričan in na podlagi tega čutiš vse te kulture. Če pa vzameš Nemčijo in gledaš njihov MTV, je nemški hiphop totalni ponaredek ameriškega. Zelo dobro moraš prisluhniti, da ujameš rapanje v nemščini, ne pa v angleščini, iz katere so prevzeli že toliko slenga. Isto je z nemškim reggaejem. Pri nas imamo nemško šolo, tj. ponarediti tisto, kar je zunaj trendovsko. Nimamo dovolj močnega lastnega kulturnega vpliva, tudi trmasti nismo dovolj, da bi naredili po svoje.

Na spletni strani založbe Nika so v predstavitvi tvojega prvenca Cesarjeva nova podoba zapisali, da te slovenski poznavalci hiphopa primerjajo z Eminemom. Med tabo in Eminemom ne vidim podobnosti.

Ha ha! Temu se reče delanje piarja. 98 odstotkov ljudi, ki brska po Nikini strani, ni slišalo za drugega kot za Eminema. Jebi ga, sem raper, ki hitro govorim, sem bele barve in za to padem v kategorijo Eminem. Potem so bila še ta freestyle tekmovanja in plošča je izšla, ko je bil njegov film aktualen.

Na obeh freestyle tekmovanjih si zmagal in na podlagi drugega si prišel do prvenca. Zakaj sploh potrebujemo takšna tekmovanja? To smrdi po Pop stars.

Je malo drugače. Ti tekmovanji sta se zgodili v določenem obdobju in takrat je bila to modna muha. Na to je vplival tudi Eminemov film in pomp okoli tega. Prvo freestyle prvenstvo je bilo poizkus. Niti organizator niti nastopajoči nismo vedeli, kako bo izpadlo. Poskušali smo. Takrat sem prvič freestylal v slovenščini in nisem vedel, kaj se bo zgodilo. Drugo tekmovanje pa se razlikuje od Pop stars in podobnih stvari po tem, da je bilo kvalitetno. Če gledam nazaj, nihče ni mogel priti skozi kar tako. Dejansko sem se moral potruditi za zmago. Bilo je pravo tekmovanje, vsi smo bili živčni in imelo je vse elemente napete tekme. Mislim, da se po drugem nihče ni spravil delati novega, ker ga je nemogoče preseči. Tisti, ki smo se ga udeležili, se ga verjetno ne bi še enkrat. Ni več zanimivo.

Se ti ne zdi, da je tudi slovenska hiphop scena začela razpadati? Eni so šli v komercialne sfere, stvari so se začele razslojevati.

Mislim, da res. Vsi udeleženci smo bili predstavniki stare šole, ha ha. Z rapom se ukvarjamo od sredine 90. let, rasli smo s Public Enemy in Wu-Tang-Clan. Današnji najstniki, ki se šele začenjajo ukvarjati z rapom, sploh niso slišali za ta imena. V zadnjem obdobju je prišlo do rigoroznega razcepa: eni želimo biti ekstremno oddaljeni od mainstreama, drugi pa so šli brezkompromisno, brezsramno v mainstream. Razlikujemo se po dojemanju hiphopa. Imamo malo vezi med seboj, toliko kot jazzer in metalec.

Ali je to vplivalo na nastanek drugega albuma Dobrodelni koncert ob koncu sveta z živim bendom?

To se je zgodilo na podlagi muske, ki jo poslušam. Zelo malo še poslušam hiphop. To ne pomeni, da ni kreativnih ustvarjalcev – so! Začel sem iskati inspiracijo pri drugih stvareh. Že ves čas to počnem, zdaj še bolj kot prej. Ta bend je naravna pot. Ko sem izdal prvo ploščo, sem iskal pot, kako bi jo promoviral v živo. Nisem hotel nastopati s podlagami s cedeja, nisem rad sam na odru. Takrat so se začeli jam sessioni v Orto baru, kjer sem se spoznal z Galom Gjurinom. Dal sem mu cede in ga povabil k igranju. Nastal je trio z Galom, Davidom in Urošem iz Moveknowledgementa. Igrali smo leto, leto in pol v tej zasedbi. Menjali smo se, eni so šli, drugi so se pridružili, nastopal sem izključno z živim bendom. Preskoka nazaj - se pravi, usesti se za računalnik, zbrati bite in iskati vzorcein vse to zapeči na cede ter iti na oder - nisem bil sposoben narediti. Edino logično je bilo, da delam z bendom naprej.

To je bil tudi izziv zate. Z živim bendom si izpostavljen improvizaciji, ni vse določeno z matrico. Če se kaj zgodi, moraš takoj reagirati.

Na začetku je bend reinterpretiral vzorce s prvenca. Zmenili smo se, da je plošča izhodišče, a da lahko počnemo karkoli. Vse smo jemali zelo svobodno. Čez čas je vse skupaj preraslo. Odločil sem se, da gremo skupaj delat novo plato, na kateri se mora čutiti muska kot celota. Besedila, glasba, improvizacija - to je del ene celote.

Kaj pa primerjava z Moveknowledgementom?

Veliko ljudi je pričakovalo, da bo to Moveknowledgement v slovenščini, funky drum'n'bass hiphop v slovenščini. Ko so dobili drugo plato v roke, so bili zelo razočarani, ker nima veze s tem, kar delam v Moveknowledgementu. Ntoko kot bend ne dela plesne glasbe, izhaja iz druge estetike, je veliko počasnejša, veliko bolj minimalistična, bolj racionalna in analitična. Ima estetiko, ki jo z Moveknowledgment ne iščemo. Moveknowledgment izhajamo iz gruva, je bend, ki špila plesno musko, ki hoče, da ljudje plešejo na koncertih. Tudi tekstualno se dotika drugih stvari. Že jezik vpliva na zven benda.

Se čutiš razdvojeno?

Ne, sede mi oboje. Ne bi delal samo enega, k večjemu bi rad delal še tretjo stvar. Ko na koncertu Ntoko rečejo, da naj zaigramo še kakšen komad Moveknowledgementa, si tega ne znam predstavljati.

Omenil si tretjo stvar. A je že kaj na obzorju?

Veliko je tretjih stvari. Dejansko sem v produkcijsko-kreativnem zaostanku. Posneli smo še dve plati, ki nista zmiksani. Ni bilo časa, ni bilo ljudi. Po Dobrodelnem koncertu sem posnel v dveh dneh album v angleščini z drugo ekipo, s člani Intimen Frizuren, Galom, basistom Moveknowledgementa. Zelo sem zadovoljen s temi posnetki. Aldo Ivančič se je zavzel, da naredimo te posnetke tako kot se spodobi. Morava se usesti, zmiksati ter narediti dobro plato. Snemal pa sem še v duetu z Galom, ki je spet popolnoma drugačen - minimalizem, brez bobnov, druge sfere.

Te odkrivanje novih muzik, novih žanrov ali svetov močno inspirira?

Veliko muzike je. Na vsaka dva tedna dobim vsaj eno plato, ki me totalno sesuje. Ne gre za to, da bi hotel delati, kar drugi delajo. Ta vpliv se podzavestno zažre vate in težko delaš stvari kot si jih prej. Z nastopi napreduje tudi bend. Težko je zahtevati od benda, ki se razvija in raste, da igra komade izpred dveh let. Nikoli nisem zahteval, da mora biti en bend absoluten, da z njim zaobjamem vse te stvari, ki jih hočem izraziti. Težko si predstavljam, da bi vse to lahko počel z enim bendom. Bilo bi shizofreno preskočiti iz enega hard core komada v lirično balado in potem v abstraktni minimalizem ter v free jazz ali hip hop. Brez veze je zahtevati od enega benda, da to počne. Ne bi bilo koncepta. Po eni strani je težje, po drugi je pa lažje imeti več bendov.

Kje brskaš za informacijami o glasbi?

Po internetu. Zelo mi pomaga revija Wire, kjer preberem članke o nekom, ob katerem so našteta še druga imena. Od ljudi, ki jih cenim. Potem so tu še koncerti.

Kakšna se ti zdi koncertna ponudba pri nas?

Dobra, ne bom se pritoževal. Glede na velikost Ljubljane in na število ljudi, ki jih sploh zanima širša glasbena ponudba, se mi zdi, da sem v zadnjih letih videl cel kup glasbenikov, ki sem jih hotel videti. Tudi ko pogledam nazaj, odkrivam imena, ki sem jih zamudil, ker jih takrat pač nisem poznal. V Parizu imam prijatelje glasbene frike, ki so nasičeni s koncerti. Tukaj ni tako, ni potrebno delati hude selekcije.

Kaj pa koncertna publika?

Nekateri koncerti so zelo specifični in kritična masa v Ljubljani je tako majhna kot v Münchnu, ki je desetkrat večji. Vsak kraj ima svojo specifiko, stvari se hitro menjajo. Najbolj me moti, da ljudje niso radovedni. Velikokrat pride hud bend iz Anglije ali iz Francije in na njihovem koncertu je le 30 ljudi, čez dve leti pa že 300. Zoprno mi je tudi to, da ne vidim glasbenikov na koncertih. Glasbenih kolegov, za katere mislim, da bi morali biti v toku z glasbo in bi morali spremljati dogajanje ter se učiti od drugih bendov, ni na koncertih.

Zakaj?

Ker živijo v svojem malem glasbenem svetu, v krogu kolegov, s katerimi si dajejo potuho, da vedo, kaj se dogaja v glasbi in da vedo, za kaj gre. Raje grejo zvečer na pivo in se pogovarjajo, kako so hudi in kako je nekdo zanič. Ta odsotnost glasbenikov na koncertih botruje velikim problemom na slovenski glasbeni sceni. Če se ne pogovarjaš z ljudmi, ki delajo muziko drugod, in če nisi v toku s tem, zelo težko postaneš del tega sveta, si irelevanten, slepa veja. Tudi nepoznavanje zgodovine naredi glasbenika banalnega. Veliko jih vstopa v nekaj, kot da je novo, in v njihovi glasbi čutiš, da ne poznajo zaledja. Če poznaš zaledje, postaneš bolj samokritičen. Če izhajaš iz nič, je tako ali tako vse dobro, super, novo.

Tvoja besedila so družbenoangažirana, veliko stvari te moti.

Na Dobrodelnem koncertu so iskre, ki te podžigajo k analiziranju. Ti komadi so zelo racionalna analiza okolja. Na to ne gledam kot na pesništvo, ampak kot na reakcijo na to, kar se je zgodilo.

Plata je uradno izšla maja, julija pa se je zgodil Live8.

Ja, ha ha. Že prej pa je bil tisti zoprni komad ...

Do They Know It's Christmas?!

To je grozno, sploh ne znam povedati, kaj se mi zgodi v glavi, ko slišim ali vidim ta komad. Live8 je del te zgodbe. Kakorkoli se bo to že kičasto slišalo, sem ta naslov sanjal. Sanjal sem, da je bila na radiu reklama za Veliki dobrodelni koncert ob koncu sveta. V njej so našteli vse žive nastopajoče, med njimi tudi nas, in na koncu sta ženski in moški glas rekla skupaj: Pridite, umrimo skupaj! Nekaj takega. Ha ha. Potem sem se zbudil, in kaj? Sporočilo sanj je bilo, da četudi bo konec sveta, bomo hoteli iztržiti iz tega še en dobrodelni koncert. Ta Live8 je metafora današnjega sveta - en velik blef! Saj sem napisal, da se za vsakim dobrim dejanjem skriva slab namen. To zbiranje denarja je absurd. Vojne, katastrofe, lakota so najboljši promocijski material, ki ga lahko dobiš. Teroristični napad na New York je bila najboljša medijska bomba za Busha. Live8 je ista stvar. Ljudje rabijo katastrofe, da nekateri ohranijo svoje delovanje, da dobijo ljudi na svojo stran. Ali če to prestavim v naš mikrosvet - hranimo se z nesrečami drugih, za to, da naš ego malo zraste.

Ob prebiranju recenzij tvojega zadnjega albuma, sem opazil, da se je večina ukvarjala zgolj s tvojimi besedili. Kje pa je bend?

Če poslušaš rap, poslušaš raperja - tako ljudje te stvari dojemajo. Bend večino prej najeda, negativni komentarji so bili, da se preveč igra. Tudi meni niso bile jasne te recenzije. Že na plati sem napisal, o čem govorijo komadi, potem pa so pisali, kaj sem hotel povedati z njimi - ne, tega nisem hotel povedati! Ljudje se danes ne ukvarjajo z glasbo kot glasbo, ampak z osebo. V 90. letih so bende sestavljali glasbeniki z renomejem, ki so imeli staž, ki so preigrali nekaj svetovnih turnej preden so prišli na MTV. Danes na MTV ne vidiš glasbenika starejšega od 21 let, ni dovolj lep.

Ne bi se ukvarjal z domačo politiko, ki nam že tako jemlje preveč časa, me pa zanima tvoj pogled na našo medijsko realnost, na umeščenost glasbe v njej. Sam si v tej igri, čeprav tebe kot Ntoka in kot člana Moveknowledgementa ni ravno pogostokrat slišati na vseh teh devetdesetih slovenskih radijskih postajah.

Brez Radia Študent si tako rekoč neobstoječ. Mediji so mi totalna uganka. Skozi slovenske medije se pozna majhnost Slovenije. V iste oddaje grejo različne stvari, isti novinar bo delal intervju z mano in z Natalijo Verboten, celo ista vprašanja bo imel. To je isto, kot če bi isti novinar pisal za Bravo in za Wire. Ni logično. Zanimiva se mi je zdela vzpostavitev MTV Adria. Okoli tega je bila evforija, ki sem jo doživljal tako, da bo z MTV nastal prostor za glasbenike, ki so usmerjeni v mainstream, in da bo na podlagi tega nastal nov prostor, kjer bodo krožili drugi glasbeniki in publika. Dejansko se po enem mesecu zmešnjava nadaljuje. MTV skuša furati bolj alternativne bende, hoče biti ozaveščen okoli tega, po drugi strani pa vrti popoln šit, ki jim ga narekujejo tuje založbe.

Kaj pa meniš o t.i. urbani kulturi, sploh obstaja?

Ta izraz je grozen. Gre za keč frazo našega časa, kot da je urbano absolutno dobro. Ta izraz mi ne pove ničesar. Z Moveknowledgementom igramo izrazito urbano glasbo, smo pa vsi s kmetov doma. Našim vzornikom v New Yorku bi se zdelo smešno, če bi jim rekli, da v eni garaži v Kostanjevici na Dolenjskem igramo urbano glasbo. Danes vsi pravijo, da so urbani, in izraz je izgubil vsakršen pomen. Naša urbana kultura se mi zdi zelo ruralna.

BIGor