Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Tanja Benedik

Živa Ploj

Dirigentka

Živa Ploj je diplomirana muzikologinja, ki jo je iskanje poklica, to je tiste življenjske zaposlitve, za katero čutiš, da te je poklicala, pripeljalo do študija zborovskega in orkestrskega dirigiranja na Visoki glasbeni šoli v nemškem Mannheimu. Redko imamo priložnost iz prve roke podrobneje izvedeti o podobnih študijih, zato je zanimivo slišati njene izkušnje.

Kdaj in predvsem zakaj si se odločila, da greš v tujino na ta študij?

Moje glasbeno življenje je do zdaj potekalo zelo raznoliko. Začetki so bili kot pri marsikom. Hodila sem v glasbeno šolo in zaključila klavir na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, veliko nastopala, že kot otrok pela tudi v operi. Kot pianistka sem bila dejavna na različnih področjih, mogoče še najbolj v zadnjih letih, preden sem odšla v Mannheim. Ker sem sodelovala pri zboru Carmina Slovenica, sem poleg tega, da sem pela, kdaj pa kdaj tudi asistirala in pogosto nastopala kot pianistka in korepetitorka. S klavirjem in z glasbo sem imela opraviti z veliko različnih aspektov, in ko sem začela študirati muzikologijo v Ljubljani, sem na radiu in televiziji delovala kot glasbena novinarka. Delala sem intervjuje, sestavljala programe, izbirala glasbo, sodelovala pa sem tudi z Glasbeno mladino Slovenije in Ljubljane, tako da sem glasbo spoznavala z vseh strani, nazadnje tudi kot muzikologinja strokovno, analitično, zgodovinsko. Potem sem na koncu vseh teh let ugotovila, da me pravzaprav vleče samo praktično delo z ljudmi, ta komunikacija, kot sama označujem glasbo, ki poteka med svetovi, ki so že za nami, in sedanjimi generacijami ter komunikacija, ki poteka preko mene – medija, če bolj plastično orišem. Da bi uresničila to željo, nastopati kot medij v glasbi, sem pač potrebovala določeno znanje. Ko sem zaključila študij muzikologije, sem ugotovila, da pri 25 letih še zadnji vlak pelje v tujino, kjer sem k sreči našla profesorja, ki mi zares ustreza tako po profesionalni kot po osebni plati.

Kako pa najdeš profesorja, ki ti ustreza?

Če se človek omeji na naše majhno ozemlje, hitro izčrpa vire. Prek različnih dejavnosti sem spoznala veliko ljudi osebno, prek radia, koncertov, tako da sem lahko pokukala, kako delujejo, kakšni so njihovi rezultati. Ko ugotoviš, da iščeš nekaj drugačnega, se odpraviš v tujino – na tečaje, seminarje, ki jih različne organizacije ponujajo po svetu. Tako sem našla svojega profesorja, ki se imenuje Georg Gruen.

Kaj pa se zgodi, ko pride Živa Ploj v Mannheim?

Najprej uvajanje. Vzela sem si kar eno leto časa, ker sem po končani srednji glasbeni šoli pustila klavir, solfeggio in podobne predmete čisto ob strani. V Mannheimu sem morala najprej spoznati nivo, ki ga na tej akademiji od študenta pričakujejo, in se spopasti s klavirjem. Naučiti sem se morala novih stvari, tehnike dirigiranja, načina partiturne igre, ki je tam malo drugačen kot pri nas. Ko sem prišla na to akademijo, me je profesor, ki me je tja tudi povabil, postavil kar v razred na najvišjem nivoju, tako da sem morala delati skupaj s študenti, ki redno študirajo. Vzporedno z njimi sem pripravljala programe vokalno-inštru-

mentalne glasbe, vokalne glasbe, delala pa sem tudi v orkestrskem razredu, kamor sem prišla po naključju, ker to niso predavanja odprtega tipa. Prvotno je bila moja izbira zborovsko dirigiranje, iz tega sveta izhajam, moje glasbeno življenje je v veliki meri krojil zbor Carmina Slovenica, kjer sem preživela tako rekoč vso svojo mladost. Vendar pa

V Mannheimu ne moreš študirati samo zborovodstva, obstaja samo študij dirigiranja, ki obsega obe veji, zborovodstvo in orkestrsko dirigiranje. Ko sem se po opravljenem sprejemnem izpitu odločila, da bom tu zares študirala, sem se morala odločiti tudi za orkestrsko dirigiranje, za kar pa mi ni žal, nasprotno, vedno bolj me vleče. Zelo uživam v tem študiju.

Po celem letu študija, ko bi mislili, da si se že veliko naučila, moraš delati sprejemni izpit. Kakšen je ta izpit?

Precej zahteven in kar dolgo traja. Moj je trajal od 9.ure zjutraj do 7.ure zvečer. Najprej smo imeli preskus sluha, solfeggio povezan s harmonijo, v hitrem tempu si sledijo najrazličnejši diktati, ritmični na podlagi atonalne melodične linije, melodični, triglasni, dvoglasni, po spominu, modulacije ipd. Izpisati moraš generalni bas po tem, kar si slišal. Kolikor se spominjam iz svoje glasbene šole, se mi zdi, da so urjenje sluha pri nas razvijali bolj v abstraktno smer, v Nemčiji pa se natančno ve, zakaj se posluša kateri akord, kakšne so funkcije, da bi lahko pozneje študenti sledili predmetu slušno harmonska analiza, ki me čaka prihodnji semester. Na izpitu iz tega predmeta namreč trikrat poslušaš skladbo in jo nato po spominu preliješ na papir. Poslušaš harmonije, označiš vse akorde, izpišeš vse melodije.Na tej akademiji se veliko ukvarjajo tudi z intonacijo, učimo se na primer poslušati cente (delčke

poltona), ki nas marsikdaj pripeljejo do boljših rešitev, ko praktično delamo z zborom ali z instrumenti. Da ne zaidem predaleč od sprejemnega izpita: sledi praktično dirigiranje, se pravi – pokaži kaj znaš, dirigiranje tehnika in dirigiranje metodika. Na voljo imaš zborček in 10 minut časa, izvedbo skladbe, ki jo pevci vidijo prvič, moraš pripeljati do čim boljšega rezultata. Sledi partiturna igra, igranje pripravljenih skladb, navadno ene simfonije, odsekov iz opere in oratorija ter seveda zborovskih skladb. Potem igraš še prima vista, skladbo izberejo glede na težišče tvojega študija. Na tej šoli so zahteve po tehničnem obvladovanju klavirske igre zelo visoke, ker so vsi profesorji odlični pianisti in to zahtevajo tudi od študentov. Po vseh teh preskusih je na vrsti še pevski del, odpeti moraš arijo ali pesem ob klavirski spremljavi, izpit pa se konča s pogovorom.

Zelo hitro te je doletelo, da si postala Gruenova asistentka, obveznosti imaš tako še več kot drugi študenti.

Tudi vsi moji sošolci se učijo tega, kar se sama, namreč organizacije oddelka. Prof. Gruen je predavatelj na zborovskem oddelku in kot njegova asistentka skrbim za obveščanje pevcev, za avdicije, za note, za organizacijo koncertov, odgovarjam za vaje, in kadar profesorja ni, vskočim in vodim vajo. Imamo kar štiri zbore, komorni zbor naše Visoke šole za glasbo, ki je vsak semester v drugačni sestavi, pa je najvišje kvalitete. Z njim potujemo in koncertiramo, snemamo, prejemamo nagrade. Dobili smo tudi prvo nagrado na tekmovanju v Mariboru. Veselje je bilo nepopisno.

Kolikor se spomnim s seminarjev, Georg Gruen veliko dela na sproščanju.

Sam se ukvarja s tai-čijem in lajša svoje značilne dirigentske težave z meditacijo in tovrstno telovadbo in sproščanjem. Ta znanja predava predvsem na seminarjih, nas ne uvaja redno v to, pač pa nam zjutraj ponudi nekaj minut tai-čija, ki je zelo podoben dirigentskim gibom. Ti morajo imeti cilj, določeno mero sproščenosti in mišične naravnanosti. Za nas in za glasbenike, ki jim dirigiramo, ni vseeno, kam potuje gesta, kje se roka ustavi, kakšna je napetost mišice, če želiš izpeljati kretnjo, ki naj bi bila povabilo pevcu ali inštrumentalistu k muziciranju. Za to ne potrebuješ le osnovnega vzorca dirigiranja, ampak tudi veliko mero občutka. Za vsako skladbo uporabljaš drugačne kretnje, ki niso prikrojene samo tebi, ampak tudi pevcu ali inštrumentalistu. Zelo zanimivo je opazovati dirigente – nekateri so zelo nagnjeni k temu, da dajejo, spet drugi predvsem kažejo. Profesor Gruen nikogar v to vadbo ne sili, je pa koristna, marsikdaj najdeš kaj koristnega.

Koliko imaš predmetov, kakšne so obveznosti študenta dirigiranja?

Ko sem letos zaključila četrti semester, sem imela t.i. vmesni izpit, ko profesorji preverijo, če so se prav odločili, da so te sprejeli. Spet obsega dirigiranje, recitativo, partiturno igro, harmonijo in urjenje sluha. Zdaj pa so običajne tedenske obveznosti

od ponedeljka do srede pouk od devetih do devetih, zjutraj orkestrsko dirigiranje, popoldan zborovsko dirigiranje in nato vaje z vsemi štirimi zbori, v četrtek se začnejo teoretični predmeti, t.i. obštudijske obveznosti, ki jih moraš opraviti, vendar ne v času dirigiranja. V petkih smo navadno prosti, je pa ogromno projektov tudi v soboto in nedeljo. To so vaje pred koncerti, tudi z mojim lastnim zborom, ki ga imam v Mannheimu. Moj urnik je v glavnem natrpan od jutra do večera.

In tako še tri leta...

Ja, tako še tri leta. Študij traja deset semestrov, po šestem semestru delam preddiplomske izpite in zaključim vse teoretične predmete, nadaljujem seveda z dirigiranjem. Pred samim diplomskim koncertom pa so še zadnji zaključni izpiti, ki so preskusi znanja iz dirigiranja različnih skladb, igranje klavirja in urjenje sluha.

Ob vsem tem študijskem delu si šla na tekmovanje. Uspehi trdega dela se torej že kažejo.

Z minulim semestrom sem zelo zadovoljna, ker sem dosegla kar velik uspeh z orkestrom v Baden-Badnu. S solistko z naše šole in baden-badenskim simfoničnim orkestrom smo izvedli Beethovnov 5. klavirski koncert. To je delo, ki si ga v začetku semestra nisem upala prevzeti, a sem nato pomislila, da je že skoraj čas, da začnem dirigirati skladbe, ki jih dirigirajo veliki dirigenti. Ko se je profesor strinjal, me je najprej zajela panika, a mi je nato koncert uspelo naštudirati in izvedba je bila zelo uspešna. Zadovoljni so bili tudi profesor orkestrskega dirigiranja Klaus Arp, solistka in njen profesor. Pred orkestrom je bil krasen občutek. Sem pa zaradi intenzivnega študija tega ogromnega in lepega koncerta imela občutek, da sem v tem semestru premalo naredila na zborovskem področju. Odločila sem se za poletni seminar, ki ga je v Švici vodil moj profesor. Zbral je dvanajst aktivnih dirigentov in za dober zbor pasivnih poslušalcev. Tematika je bila nemška romantična glasba, ki jo sama zelo rada poslušam, ker jo pri nas zelo redko slišimo v zares dobri izvedbi. Ne zavedamo se, da naša slovanska romantika ni enaka nemški. Georg Gruen pa je eden tistih, ki to zares obvlada, in mislim, da mi kot slovanski duši to delo koristi. Prva dva dni smo dirigirali pred klavirjem, profesor in njegov asistent sta nam vsak dan izbrala naslove skladb, ki smo jih nato obdelovali. Od dvanajstih aktivnih dirigentov smo bili izbrani štirje finalisti, ki smo potem delali samo z zborom. Zadnja naloga finalistov je bila v 25 minutah izpiliti svoj program določenih treh skladb. Na koncu so profesor, asistent in zbor izbirali zmagovalca in sem zmagala. Pred koncem seminarja sploh nisem vedela, da so bili ostali trije finalisti veliko starejši od mene in so tako imeli tudi veliko več izkušenj, zato me je izbor še bolj presenetil. Res v Mannheimu vodim svoj komorni zbor, vendar šele od začetka študija, kar je kratko obdobje. Dosegla sem nekaj, česar si pravzaprav sploh nisem želela, na ta seminar sem šla čisto neobremenjeno, zgolj v študijske namene. Sem pa bila uspeha zelo vesela.

Bodoči dirigent niti v poletnih mesecih ne miruje?

V poletnih mesecih je čas, da se lahko spočiješ od svojega profesorja in spoznavaš in srečuješ druge profesorje in dirigente. To poletje sem se odločila za zelo zanimiv seminar pri Georgeu Pehlivanianu v Puli, kjer smo delali s klavirjem in z orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani. Sledil je še moj službeni teden v Iesolu v Italiji, kjer sem bila asistentka profesorju Georgu Gruenu na seminarju za zborovsko petje nemške romantične glasbe. Skrbela sem za 45 mladenk, ki jih zanima tovrstna liteartura. Nato spet Mannheim, kjer imamo v novem semestru naporen urnik in ogromno koncertov.

Tanja Benedik