Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Historična Afrika

Tarika plešejo zgodovino (s pošastmi, duhovi in aktualnostjo)

Čisto nič se ne bomo zmotili s trditvijo, da so Tarika najpomembnejši bend v zgodovini sodobne malgaške glasbene ustvarjalnosti. Tisti so, ki so najbolj odločno in prodorno spravili v svet najbolj atraktivno in hkrati trdno skupaj stoječo kombinacijo elementov glasbene tradicije vsaj 18 etničnih skupin z Madagaskarja, tega velikega in še vedno skrivnostnega otoka v Indijskem oceanu, posajenega ob bok vzhodno afriški obali.

In seveda tisti, ki to skozi različne permutacije počnejo že več kot 15 let. Začeli so sicer kot Tarika Sammy, zadnjih deset let pa jih poznamo pod skrajšanim nazivom Tarika. Z zbirko 10 - Beasts, Ghosts and Dancing with History (Triloka/Artemis, 2004) so lani praznovali deseto obletnico uspešnega delovanja zadnje stalne petčlanske postave skupine pod omenjenim skrajšanim nazivom; to je zagotovo pravi povod - omenjena zbirka pa hvaležen pripomoček - da si osvežimo spomin na tehtnost njihovega dosedanjega prispevka k razširjanju svetovnih glasbenih obzorij.

Uspešnost te desetletne etape na njihovi dosedanji ustvarjalni poti dokazujejo štirje albumi in številna sodelovanja, h katerim je treba dodati obsežne koncertne turneje po skoraj vseh kontinentih ter nastope na najbolj prestižnih svetovnih festivalih; pa remikse njihovih komadov, ki so jih »zagrešili« planetarno poznani izvajalci; videi njihovih komadov so se vrteli v prominentnih televizijskih programih, pred dvema letoma pa je bil predstavljen tudi celovečerni dokumentarec o življenju in delu njihove nesporne voditeljice, pevke Hanitre Rasoanaivo. Premierno je bil predstavljen na takratnem WOMEX-u v Sevilli v Španiji, ob pomoči njenega temeljitega poznavanja glasbene tradicije in glasbene sedanjosti na otoku pa je še vedno tudi eden najboljših dokumentov o malgaški glasbeni kulturi nasploh, kar jih je na voljo na svetovne prizorišču.

Po nekem srečnem spletu okoliščin smo v teh krajih in s tem tudi v tej reviji glasbeno delo te malgaške skupine spremljali in predstavljali že vse od njihovih začetkov v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja. Vse skupaj pa se je pričelo že veliko prej, ob neobveznem mladostnem prepevanju tradicionalnih pesmi ljudstva Merina; zares pa leta 1985, ko je Hanitra ravno doštudirala jezike in iskala službo prevajalke. Ravno tedaj se je po Madagaskarju potikala britanska snemalna ekipa, ki je bila potem zaslužna za to, da so se v Evropi v javnosti pojavili eni prvih posnetkov malgaške godbe nasploh. Hanitro so povabili k sodelovanju, saj je poleg angleščine zelo dobro poznala glasbeno tradicijo malgaških ljudstev, tako da je v resnici omenjeni ekipi postala vodička skozi njo. Pozneje jih je obiskala v Londonu, pri delu v studiu. Izkoristila je priložnost in dobila službo na tamkajšnjem malgaškem veleposlaništvu, se spoznala z glasbeno industrijo, ki je na Madagaskarju v tistih letih praktično ni bilo, k sebi pa je povabila še sestro Noro, s katero sta skupaj prepevali že od otroštva. Opremljeni z vsemi temi izkušnjami sta se leta 1991 vrnili domov in se tam pridružili že delujoči lokalni tradicionalni skupini »za vse priložnosti« Tarika Sammy. Skupaj so naredili in izdali dva izjemno odmevna albuma – Fanafody leta 1992 in Balance leta 1993 - ki sta s pomočjo Hanitrinih poznanstev postala dostopna tudi Angliji, Evropi ter pozneje ostalemu svetu. Njun uspeh je Hanitro vzpodbudil k temu, da je stvari še bolj trdno vzela v svoje roke. S sestro sta zapustili omenjeno skupino, o kateri potem ni bilo slišati nič več, ter najprej povabili k sodelovanju dva bratranca, ki sta že takrat v otoških trdih tradicionalističnih krogih slovela kot izjemno nadarjena glasbenika. S skrajšanima imenoma, brez dolgih malgaških dvojnih ali trojnih priimkov, ju poznamo kot Donneja in Sola. Oba igrata številna tradicionalna glasbila malgaških ljudstev, med katerimi so najbolj znana: valiha, neke vrste starodavna harfa ljudstva Merina, lutnji podobni kabosy, citre marovany, in voatavo, še en strunski instrument. Skupaj s Hanitro in Noro pa tudi pojeta in igrata na številna tolkala. Ko so oblikovali ta tradicionalni pol skupine, pa se jim je pridružil še Ny Ony, ki je bil do takrat član »koreninsko jazzovske« skupine Solo Miral. To je odličen kitarist, čigar način igranja je tak, da spominja na marovany in kabosy, čeprav nikoli ni igral na nobena tradicionalna glasbila.

Ta peterica je postala trdno jedro zasedbe, ki ji je Hanitra nadela skrajšano ime prejšnje – Tarika. Tarika je mednarodno debitirala z albumom Bibiango leta 1994. Ta album je samo še nadgradil uspeh že omenjenih prvih dveh, ki ju je Hanitra izdala še s skupino Tarika Sammy. Od tu je šla njena pot samo še navzgor. Tarika je snemala, potovala in igrala po vsem svetu, doma pomagala ponovno uveljaviti in oživiti ljudsko glasbo ter glasbeno prizorišče nasploh, vzpodbujala je druge mlajše malgaške glasbenike pri razvijanju te usmeritve in jim pomagala pri njihovem uveljavljanju na mednarodnem prizorišču; v malgaško popularno glasbo in njeno produkcijo pa je uvajala sodobne, tudi izrazito angažirane vsebine in tehnološke prijeme - elektroniko, mešanje glasbenih žanrov in tradicij.

Tarika je redek afriški bend s stalno zasedbo, ki ga vodi ženska. Prav tako pa je ena redkih afriških skupin, ki se je snemanja svojih albumov lotevala izrazito konceptualno, z vnaprej opredeljeno poanto in na podlagi predhodnih raziskav.

Tako je leta 1997 izdala svoj morda do sedaj najbolj prepričljiv in domišljen album Son egal. Album je v resnici dramaturško enotno organizirana glasbena meditacija o politiki in zgodovini, katere iztočnica je vloga francoskih kolonialnih vojaških enot, sestavljenih iz pripadnikov senegalskih ljudstev, pri krvavi zadušitvi upora domačinov na Madagaskarju leta 1947.

Leta 1998 pa je izšel album z naslovom D; drug po pristopu in vsebini zelo enoten projekt, saj je v resnici kolekcija avtorskih predelav malgaških hitov iz zgodnjih let tamkajšnje glasbene produkcije, ko so jih izdajali še na vinilnih singlih.

Njihov zadnji povsem avtorski album je Soul Makassar iz leta 2000. Med najzgodnejšimi naseljenci Madagaskarja so bili tudi prišleki po poreklu z indonezijskih otokov. Zato se je Hanitra odločila raziskati glasbene in kulturne povezave teh dveh otoških dežel. Prepotovala je Indonezijo, zbirala gradivo in se srečevala s tamkajšnjimi glasbeniki, posnetki za album pa so potem nastali v Džakarti in v Londonu. Nekaj skladb s tega albuma je v letih 2001 in 2002 potem izšlo tudi remiksanih na različnih kompilacijah ali albumih drugih izvajalcev.

V začetku tega tisočletja se je Hanitra s Tariko po večletnem bivanju v tujini za stalno vrnila na Madagaskar. Prevzela je zelo pomembno vlogo v tamkajšnjem kulturnem življenju, predvsem pa je uresničila svojo dolgoletno željo: zgradila je kulturni center, ki ga je poimenovala Antshow. Njegov namen je razvijati in promovirati različne ustvarjalne prakse vseh 18 malgaških etničnih skupin. V tem centru zdaj članice in člani Tarike vadijo, nastopajo in učijo svoje naslednike.

Izbor skladb iz njihovih štirih od leta 1994 do leta 2004 izdanih albumov, obogaten s še kakšno neizdano in z nekaj remiksanimi z albumov drugih izvajalcev, je izšel lani - ob njihovi desetletnici pri založbah Triloka in Artemis Records z naslovom 10 - Beasts, Ghosts and Dancing with History. Naslov albuma je pomenljiv : številka 10 seveda označuje desetletnico, besede pa napovedujejo bistvo zbirke. Prav za to tudi gre pri godbenem zlitju žlahtne malgaške tradicije in sodobne angažiranosti, ki ga ponuja Tarika. Poleg skladb z njihovih že omenjenih izdanih albumov se na tej zbirki najdejo tudi nekateri redki biserčki in zanimive predelave oziroma nadgradnje. Pri zadnjih imam seveda v mislih predvsem različne remikse, med katerimi so npr. tako imenovani francoski remiks skladbe Koba z albuma Soul Makassar pa t.i. Afro Celt Ghost Remix skladbe Avelo z albuma Son egal in remiks, ki so ga zagrešili Transglobal Underground, ko so leta 2002 za kompilacijo Earth'n'Bass obdelali skladbo Madindo. Med biserčke se zagotovo uvršča do tedaj še ne izdani koncertni posnetek skladbe Ady, ki je nastal med njihovim nastopom na angleškem festivalu WOMAD leta 1997. Zares bogata zbirka žlahtnih vsebin je plošča 10 - Beasts, Ghosts and Dancing with Historyin kot takšna zelo primerna za oba namena: za počastitev obletnice ter za seznanjanje z ustvarjalnim delom te skupine ali pa vsaj priložnostno spominjanje nanj.

Zoran Pistotnik