Letnik: 2005 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jane Weber (po zapiskih Dr. Guya Logsdona, Univerza v Tulsi, Oklahoma)

Kozmična Amerika

Woody Guthrie

Balade puščavskega begunca

Woody Guthrie je znan predvsem kot odličen pisec pesmi, pesnik in romanopisec in ne toliko kot prenašalec ljudskega izročila. In vendar je v njegovem opusu veliko ne le ljudskih pesmi, temveč tudi zgodb, pregovorov, narečnih in drugih besed ljudskega izvora. Svoj navdih in ustvarjalno moč je črpal predvsem iz ljudske glasbe, saj je neredko v melodije svojih pesmi vpletel ljudske napeve. Guthrija v avtobiografiji velikokrat omenja tudi Bob Dylan in zato sem se odločil, da vam v tej rubriki predstavim eno boljših Guthrijevih plošč.

Kot avtor in izvajalec se je Woody Guthrie najbolj izkazal na albumu Dust Bowl Ballads. Pesmi je pisal več let, nekatere so nastale že davno potem, ko je zapustil osiromašene ravnine Oklahome. Vpliv družine Carter in “pojočega pomočnika sprevodnika” Jimmieja Rodgersa je očiten v številnih njegovih pesmih, prav tako lahko v njih prepoznamo ljudske napeve. Od Jimmieja Rodgersa si je sposodil melodijo za pesem Dust Pneumonia Blues; v pesmi I Ain't Got No Home prepoznamo napev Heaven Will Be My Home; pesem Dusty Old Dust temelji na Irene Goodnight. V večini Woodyjevih pesmi lahko slišimo ljudske melodije, čeprav se sam tega pogosto ni niti zavedal in je verjel, da so melodije njegovo avtorsko delo. Njegove pesmi so osebno izpovedne in opisujejo njegove lastne izkušnje, z izjemo pesmi Tom Joad in Pretty Boy Floyd. Woody je napisal pesem Tom Joad na melodijo pesmi John Hardy kmalu po svojem prihodu v New York. Film Grapes of Wrath (Sadovi jeze po istoimenskem romanu Johna Ernesta Steinbecka) je bil prvič prikazan v dvorani Rivoli Theatre v New Yorku januarja leta 1940. Woody si je film ogledal februarja in je bil pretresen. Takoj po predstavi je odšel v stanovanje, ki ga je takrat delil s Petrom Seegerjem, in ob steklenici vina pisal celo noč. Do jutra je bila balada končana. Pretty Boy Floyd je Woodyjeva baladna različica Robina Hooda. Charles Arthur »Pretty Boy« Floyd je živel v vzodnem delu Oklahome, kjer še danes krožijo zgodbe o njegovih junaštvih. Floyd je ljudi, ki so mu nudili skrivališče, bogato denarno nagradil, zato se je hitro razširil glas o njegovi radodarnosti in tako je postal ljudski junak.

Pričujoči posnetki, danes dosegljivi na albumu Dust Bowl Ballads založbe Rounder, so Woodyjev prvi poskus preboja na glasbeno tržišče in so verodostojen zgodovinski prikaz oklahomskega vsakdana, z izjemo nekaterih momentov, kjer je domišljija Woodyja zanesla v pretiravanje. Sicer pa je verjetno to edino obdobje s tako močnim odmevom iz ljudske glasbe.

Woody Guthrie je govoril, pisal in pel o tem, kar so čutili in doživljali prebivalci Velikega nižavja, ko so v 30. letih 20. stoletja suša, peščeni viharji in neracionalna obdelava zemlje uničili rodovitnost polj in povzročili veliko revščino, ki se je z veliko gospodarsko krizo le še stopnjevala. Zvezna država Oklahoma je posatala sinonim za to naravno katastrofo, čeprav so peščeni viharji uničili več polj v sosednjih štirih državah. Prvič je bil izraz »dust-bowl« (puščavska tla zaradi vetrov, neracionalne obdelave in suše) uporabljen v članku nekega oklahomskega novinarja in mesto Panhandle v Oklahomi (na zemljevidu je to mesto v zvezni državi Teksas) se je nahajalo v osrčju prizadetega območja. Mesto je utrpelo najhujše peščene meteže, najmočnejše viharje in polja so bila najbolj izčrpana.

Leta 1930 je bila letina pšenice izredno slaba, živinorejci so trpeli zaradi suše, ki je prizadela pašnike in zemljo je večletna monokulturna obdelava povsem izčrpala. Naslednje leto so pravočasne padavine nekoliko ublažile nastalo škodo, vendar so kmetje kljub obilni žetvi morali prodajati pšenico po nizkih cenah zaradi velike gospodarske krize in njihove revščine zato še ni bilo konec. Takrat pa niso vedeli, da takšnega deževja ne bodo videli več osem let.

Leta 1932 se je suša ponovila z rekordno visokimi temperaturami in vedno močnejšimi vetrovi. Ker so vremenske težave pestile celoten narod, kmetom z Velikega nižavja nihče ni posvečal posebne pozornosti. V 30. letih pa ni bila uničena le nekdaj rodovitna prst, temveč so umirali tudi ljudje; leta 1934 so v Kansasu zabeležili skoraj 300 žrtev vročinskega vala.

Za težave z dihanjem se je uveljavil izraz »dust pneumonia« (puščavska pljučnica), a kmetje z Nižavja so vztrajali; od njih so bili odvisni tamkajšnji prebivalci mest, ki so prav tako trpeli zaradi suše in gospodarske krize. Vendar so bili meščani manj navezani na zemljo in katastrofalnemu osiromašenju polj je sledila množična selitev prebivalstva na zahod. Mnogi verjamejo, da do selitve ne bi prišlo, če ne bi bilo te naravne katastrofe, vendar Sadovi jeze in Woodie Guthrie trdijo drugače. Čeprav za vse selitve res ni bila kriva suša, so nove priseljence na splošno imenovali »Okies« ali celo »puščavski begunci«. Tako je »Okie« postal slabšalni izraz za kateregakoli priseljenega kmetovalca. Kljub temu da so izraz občasno uporabljali še pred množičnimi selitvami v Kalifornijo, so na fotografijah kalifornijskih novonastalih naselbin večinoma avtomobili z oklahomsko registracijo. Novinarji so izraz »Okies« posvojili in uporabljali v naslovih člankov. Woody Guthrie je videl tamkajšnjo revščino, slišal je zgodbe teh priseljencev in tako kot njegovi prijatelji o tem tudi pisal.

Kot njihov rojak je Woody na lastne oči lahko videl razpad prenekatere oklahomske družine, vključno z njegovo lastno. Ko so peščeni viharji in velika gospodarska kriza postali del vsakdana, je bil Woody iz dneva v dan bolj nemiren. Tudi sam je želel oditi v Kalifornijo, da bi videl tamkajšnje razmere. Morda je bila zanj Kalifornija obljubljena dežela, najverjetneje pa je hotel le kamorkoli pobegniti pred obupno revščino, ki ga je obdajala.

Woody se je najprej odpravil v Los Angeles, kjer je dobil službo na radiu KFVD, ki je bil last politično naprednega moža. Kasneje je za njim prišla še njegova družina, saj se je zdelo, da bo tam imel več možnosti za preživetje in s tem lepšo prihodnost. Woody je pisal pesmi in pel ljudske pesmi ter country uspešnice tistega časa. V tem obdobju sta nastali Talkin' Dust Bowl Blues in Oklahoma Hills. Woody je pisal pesmi ali nova besedila za stare pesmi, v katerih je opisoval težave priseljenih prijateljev. Ljudje so njegovim besedam prisluhnili in njegova oddaja je kmalu posatla najbolj priljubljena na radiu KFVD. Na sporedu je bila vsak dan od 2.15 do 2.45 in Woody je govoril približno toliko časa, kolikor je pel. Njegov humor je zaznamovala zdrava razsodnost Willa Rodgersa in postopoma so njegovi komentarji postajali politično ostrejši in so ljudi nagovarjali k uporu.

Leta 1938 je Woody srečal Willa Geera in med njima se je razvilo dolgoletno prijateljstvo. Will je Woodyja prepričal, da je konec leta 1939 odšel v New York, kjer je zaradi svoje glasbe spoznal številne prijatelje, med njimi tudi Peta Sergerja. Leta 1940 je Will Geer Woodyja predstavil Alanu Lomaxu, ki je povabil Woodyja v svojo oddajo Folk School of the Air televizijske mreže CBS. Prav tako ga je povabil k sebi domov v Washington D.C., kjer je posnel pogovor z njim in njegove pesmi za Arhiv ljudske pesmi Kongresne knjižnice.

Snemalni producent R.P. Weatherald založbe RCA Victor je želel sodelovati z Alanom Lomaxom, ob srečanju z njim pa je spoznal Woodyja in na Alanov predlog se je Weatherald odločil za snemanje Woodyjevih pesmi. Alan je namreč občudoval Woodyja kot glasbenika in kot interpreta ljudske glasbe. O njem je govoril in pisal še leta in v njegovih očeh je bil Woody nesporno »najboljši ljudski pesnik«. V Woodyju je videl popoln, čeprav ne edini primer uspešnega križanja kulture plemena Ozark in ameriške kulture Jugozahoda, ki so jo najbolje razvili in prilagodili prebivalci Teksasa in Oklahome. Woody je bil najbolj nadarjen in produktiven pesnik, kar jih je Alan poznal.

Weatherald se je dogovoril za snemanje v New Yorku 26. aprila 1940. V enem dnevu je Woody posnel vse kitarske dele in orglice za nekatere pesmi. Skupaj sta posnela 13 Woodyjevih pesmi, vendar vseh nista mogla vključiti, saj je komplet lahko vseboval le šest plošč. Izbranih dvanajst pesmi so v dveh delih izdali v začetku julija leta 1940. Vseh 14 pesmi pa je izšlo kot LP leta 1964. Woodyjeve pesmi prikazujejo težke čase in opustošeno deželo na slikovit, ustvarjalen in hkrati realističen način. Iz pesmi vejejo obup in upanje, strah in vera, obenem pa Woody ni skušal prikriti svojega ostrega smisla za humor. Kot pri Woodyju samem, v njegovih pesmih ni prostora za grenkobo in sovraštvo. Kdor spozna njegove pesmi, spozna tudi Woodyja Guthrija.

Jane Weber

(po zapiskih Dr. Guya Logsdona, Univerza v Tulsi, Oklahoma)