Bob Dylan

ZAPISKI

Didakta, 2005

Priznam, da sem bil do Dylanovih zapiskov skeptičen. Izvirnik iz leta 2004 sem samo na hitro prelistal v neki ljubljanski knjigarni (kar je že bil mali čudež, saj je nekdo knjigo uvozil takoj po izidu!), prevajalec Matej Krajnc pa me je s svojo gorečnostjo pripravil do tega, da sem prebral uvodne strani njegovega prevoda in se ogrel za zadevo. Namreč, knjigotržci so knjigo napovedovali bolj ali manj kot klasično avtobiografijo, vsaj sam sem njihove promocijske napore tako dojel, a je Dylanovo pisanje daleč od klasične avtobiografije v slogu: Rodil sem se temu in tej, takrat in tam. Bolj me spominja na kakšen spretno napisan dnevnik, v katerega je avtor zapisal le tiste stvari, ki so se mu zdele vredne objave.

V prvi vrsti me namreč zanima Dylanova glasba, iz nje se namreč človek lahko kaj nauči, medtem ko od neštetih intervjujev z Dylanom, ki sem jih prebral, nisem veliko odnesel. Podobne izkušnje sem imel tudi z branjem njegove proze, za nameček pa vsi vemo, da je v Dylanu skrit kanček lažnivega kljukca. Presenečenje je bilo zato toliko večje in knjigo sem prebral dobesedno v enem kosu. Pričakujem, da bo kak naš kvazipoznavalec spisal kakšno pikro na račun prevoda in da bi on to naredil drugače, vendar je bil hitropišoči Krajnc tisti, ki se je lotil dela in ga solidno opravil. Za natančnejšo oceno bi človek kajpak moral prebrati tudi izvirnik, a zaenkrat za to nimam ne časa ne veselja. Nekaj osebam je nadobudni in hitro učeči se Krajnc, otrok interneta in velik ljubitelj glasbe z dovolj dojemljivimi in neobremenjenimi ušesi, resda spremenil spol, pa tudi kako drugo neumnost bi lahko našli, vendar vsak, ki se je kdaj lotil prevajanja Dylanovih pesmi ali pa še bolj zahtevne proze, dobro ve, da je takšno prevajanje težko delo in da bi slej ko prej tudi sam naletel na opeko, ki mu je ne bi uspelo premakniti niti z najboljšimi slovarji ameriškega slenga.

Dejansko gre za neke vrste roman, ki me je spomnil na čase, ko sem kot nedolžen nadobudni pubertetnik prebiral Kerouaca in sanjal, kako bom spakiral kufre, vzel kitaro in šel v Nemčijo igrat po ulicah. A sem, cincav in cagav, kot sem bil, iz vlaka izstopil že na Jesenicah, očitno vedoč, v kaj se spuščam. No, Dylan je bil prepričan v uspeh: »Prišel sem od daleč in začel na dnu. Ampak usoda je bila jasna. Zdelo se mi je, da gleda naravnost vame in v nikogardrugega,« zapiše nekje kmalu po začetku. Ni mi sicer jasno, kako se je Dylan spomnil vseh imen, dogodkov, naslovov časopisov, ki jih je prebiral po knjižnicah in v njih iskal pesniškega navdiha. Si je mogoče zapisoval, je pisal dnevnik? Njega se mi pa res ne da preverjati, a verjamem, da si je kakšno sladko preprosto izmislil.

Po mojem skromnem mnenju bi moral to knjigo prebrati vsakdo, ki se v deželi na sončni strani Alp ukvarja z glasbo. Glede na stanje v naši glasbeni publicistiki bi se namreč lahko zgodilo, da bi Dylana kak kritik odkril sto let prepozno, kar se je pred kratkim zgodilo s countryjem, ki smo ga na naših odrih slišali v več odličnih verzijah brez vsake ocene (žal tudi v tej reviji). Po razmeroma nizki ceni 5900,00 SIT so Zapiski dosegljivi v domačem jeziku. To je tisto, kar šteje in naj mularija bere in se uči, saj je pred Eminemom obstajalo že nekaj gobčnih mladcev, ki so si upali ziniti kako pikro.

Če bi kdo kaj naredil drugače, ima pri Muski vso podporo. Še veliko je knjig, ki bi jih kazalo prevesti, in v Muski jih bomo promptno predstavili. To, da je Didakta šele pred meseci izdala Enciklopedijo glasbe, je namreč velika sramota za vse nas pisune na Slovenskem, saj bi kaj takšnega morali imeti že vsaj pred 25 leti! Takrat sem tudi sam začel kupovati plošče, čeprav sem tedaj imel občutek, da se je v Sloveniji vse začelo s punkom, in Dylana sem poslušal na skrivaj - tudi v Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je bil kot neke vrste didžej tedaj zaposlen pokojni Dane Zajc. Ja, marskikaj bi se dalo drugače, a treba si je upati. In ta naš vrli prevajalec Matej Krajnc si upa.

Meni najljubše poglavje? Tam, ko Daniel Lanois ob tla zabriše železno kitaro in naredi red v studiu. Očitno se je tudi Dylan usral pred sicer mirnim Lanoisjem in začel delati kot se dela, kar se je pokazalo v enem njegovih najboljših albumov, česar se tudi sam zaveda. Sicer pa si preberite sami. Jaz sem porabil le eno noč. Pa še to: v Delu sem v oceni (ali bolje predstavitvi) te knjige (še enkrat) prebral, da Dylan nikoli ni bil kaj prida kitarist. Dragi moji, sploh ni vic v kitari! Pa tudi ta stereotip je moč hitro ovreči, a o tem kdaj drugič. Blowin' In The Wind je res preprosta, a to je lekcija številka ena.

Jane Weber