DABY BALDE

Introducing

World Music Network, 2005

V najnovejšem albumu iz serije Introducing zgoraj omenjena angleška založba predstavlja še neodkrite kakovostne izvajalce in (njihove) manj poznane glasbene prakse z različnih koncev sveta. Pred nami je popolnoma akustična plošča senegalskega pevca, kitarista in skladatelja Dabyja Baldeja. Balde nas z glasbo popelje v Senegal, kakršnega slabo poznamo. Tokrat ne bomo poslušali urbanih zvokov velikih zvezd mbalaxa, s katerim nas je najbolj okužil Youssou N'Dour, niti se ne bomo sprehajali po ruralnem sahelskem delu severa Senegala ob mentorstvu Baabe Maala, ampak nas bo zaneslo v »tretji« del države, na njen skrajni jug.

Moutarou Daby Balde namreč prihaja iz Casamance, pokrajine, ki je od preostalega dela Senegala skoraj popolnoma odrezana zaradi stisnjenosti med Gambijo na severu ter Gvinejo-Bissau na jugu. Zaradi specifične lege in etničnokulturne drugačnosti se njeni prebivalci že dolgo čutijo marginalizirane v odnosu do vodilne etnične skupine v državi, volofov. Tako je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v pokrajini tudi izbruhnilo oboroženo separatistično uporništvo, ki se je uradno ustavilo šele ob koncu lanskega leta. Podobno kot poznavanje samega konflikta je izven tega dela zahodne Afrike prisotno tudi slabo poznavanje glasbe Casamance. Ta se po vplivih in tradiciji jasno razlikuje od ostalega Senegala. Poleg same kulture in jezika fula, v katerem večinoma poje tudi Balde, je na zvočno podobo omenjene regije močno vplivala tudi večstoletna portugalska kolonizacija z jedrom v bližnji Gvineji-Bissau. Iz Casamance med drugim izhaja tudi ena najstarejših senegalskih skupin, UCAS Jazz, pa recimo pred dobrim desetletjem še popularni Toure Kunde in eden od vokalistov Orchestre Baobab, Balla Sidibe, potem pa se vsaj v Evropi poznavanje tamkajšnjih glasbenikov kmalu konča.

Baldejeva skupina na albumu igra samo na akustična glasbila. Zvočno je v ospredju zlasti preplet dveh ali celo treh kitar s koro, poleg basa pa za osnovno ritmično podlago največkrat služijo džembe ali kakšno drugo enostavno tolkalo. Po plesno obarvanem uvodu se v nadaljevanju plošča ritmično nekoliko umiri, v drugi polovici albuma pa se tempo skladb še dodatno upočasni s hkratnim pojavom minimalističnih instrumentalnih spremljav. Specifika glasbe Dabyja Baldeja na večjem delu albuma izvira tudi iz vključitve violine ali harmonike v zasedbo, občasno pa tudi saksofona ali flavte. Zanimivo pa je, da nikjer ne prihaja do izpostavljanja instrumentalnih »soliranj«, saj Baldejeve skladbe slonijo na relativno enostavni oziroma ciklični strukturi, ki jo prekriva njegov prodorni, a poudarjeno neagresivni vokal. Zvok na plošči je pretanjen in neposreden ter ne vsebuje posebnih nasnemavanj. Sliši se vsak najmanjši šum, hkrati pa se ustvarja prostorski »učinek odmeva« s pomočjo subtilnih spremljajočih vokalov in več kitar hkrati. Največji čar Dabyjevih skladb se gotovo odraža v minimalističnih, bluesovskih delih, ko z vso odkritostjo in z navidezno lahkotnostjo podaja glasbeno in besedno sporočilo. Njegova besedila pripovedujejo o življenjskih izkušnjah človeka, ki se je veliko selil, opevajo modrosti običajev in ljudi rodnih krajev, pojejo o ljubezenskih radostih ter tegobah, hvalijo vlogo žensk v Afriki in plemenita dejanja. V pesmih se odraža velika pestrost domače Casamance kot tudi Senegala sicer – Daby namreč poje v fuli, poleg tega pa še v volofu, mandinščini in francoščini.

Danes Daby Balde živi in ustvarja večino časa v Dakarju, čeprav je še vedno močno vezan na svojo rodno regijo. Tako njegova besedila kot glasba kažejo zlasti v svojevrstni umirjenosti, tehnični dovršenosti in čutni prodornosti na zrelega glasbenika, ki osvaja poslušalstvo čisto počasi, nežno, tako da se vtisne še toliko globlje v pozorno uho. Do možnosti za snemanje tega albuma v Senegalu in Belgiji se je Balde prebijal počasi in s trdim delom, ki je vključevalo mnogo selitev tudi v okoliške države, preden ga je življenjska pot zopet pripeljala domov. S takšno nekajletno distanco je morda še bolj kritičen in tankočuten opisovalec svoje dežele. Po nedavni umiritvi razmer v Casamanci lahko upamo, da bo glasba ustvarjalcev iz tega dela zahodne Afrike postala pogostejša gostja tudi v Evropi. Nedvomno Daby Balde danes najbolje predstavlja kulturno bogatost in pestrost južnega Senegala ter je še eden od novih upov afriške popularne glasbe. Nova plošča je o tem več kot prepričljiva.

Janez Pirc