BARENBOIM, WEST-EASTERN DIVAN ORCHESTRA

Čajkovski - simfonija št. 5; Verdi - uvertura k Sili usode; Sibelius - Valse Triste

Warner, 2005

Pred sabo imamo pomemben estetski, kulturni in politični dogodek. Daniel Barenboim in West-Eastern Divan, sicer res posredno in nikakor ne bombastično, razbijata nekatere stereotipe, ki jih imamo tako o notni ter orkestralni glasbi 19. stoletja kakor tudi o Bližnjem vzhodu. Namreč, pričujoči orkester je zrasel iz skupnih delavnic, ki sta jih za mlade judovske in arabske glasbenike organizirala pianist in dirigent judovskega rodu Barenboim ter palestinski literarni kritik Edward Said. Tako je cela vrsta glasbenikov z medsebojnim sodelovanjem dokazala, da lahko Judje in Palestinci ter drugi Arabci igrajo skupaj. Ni mogoče preceniti širšega pomena tovrstnega sodelovanja sicer sprtih ali pa med seboj deljenih strani. Poleg tega ne gre zanemariti dejstva, da - čeprav so nezahodni orkestri in glasbeniki nekaj običajnega - imamo v teh časih govoričenja o »spopadu civilizacij« pogosto opraviti z mišljenjem, da razne kulturne forme niso in ne morejo biti univerzalne. Nasprotno: so neodtujljivi organski izraz, če ne celo privatna last posameznih kulturnih skupin. Bližnjevzhodni orkester, ki izvaja repertoarna dela evropske glasbe, je pomemben korektiv tega zmotnega mišljenja.

No, sam Barenboim je tudi sicer znan po svojem zoperstavljanju raznim oblikam kulturne omejenosti. Kot dirigent je zaslovel tudi tako, da je v Izraelu javno izvajal Wagnerja. Zavoljo skladateljevega antisemitizma, pa tudi zaradi kasnejše nacistične instrumentalizacije njegove glasbe ga v Izraelu sicer ni bilo mogoče slišati. Toda glasba je vedno lahko predmet različnih, celo globoko kontradiktornih uporab, ki so neodvisne od njenega izvora. Če je primer Wagnerja dovolj znan, potem velja tudi opozoriti na stanje, ki ga je nekoč opisal prav Edward Said. Ta je poznal Palestince, ki nikakor niso mogli poslušati Beethovna. To pa zato, ker so jih v zaporu izraelske varnostne sile mučile tudi tako, da so jim stalno preigravale sublimnega Ludwiga.

Kakorkoli že: West-Eastern Divan potrjuje Saidovo tezo, da je vsaka kultura vedno izraz prekrivajočih se ozemelj ter prepletenih zgodovin. Nobena kulturna, etnična, nacionalna in druga skupina ni samovznikla ter sama vase zaprta. Nasprotno, vedno nastaja v dialogu z drugimi. Kot tako jo moramo razumeti – in kot bi to poudaril sam Said – kot kontrapunktno in kot svojevrstno simfonijo, v kateri nas zanima prav polifonija, ne pa enoglasno enoumje. Sam izbor, ki ga prinaša pričujoča plošča, je navidez apolitičen, celo konzervativen. Pa vendarle ni povsem tako. Ne samo da dela označuje sam kontekst orkestra, ki jih izvaja, temveč so prav Čajkovski, Verdi in Sibelius avtorji, pri katerih pogosto povezujemo glasbeno ustvarjanje in nacionalno kulturo ter politiko. A prav ta spoj tako orkester kot celotni projekt dodobra postavita pod vprašaj. Pričujoča plošča je mikavna tudi zato, ker ji je za povsem običajno ceno priložen še DVD, na katerem je posnetek orkestra, dokumentarec o delavnicah, ki sta jih imela Barenboim in danes pokojni Said, ter dolg pogovor med obema prav o glasbenih in drugih kulturnih ter tudi političnih temah.

Nikolai Jeffs